Kralji ulice / Žrtvovani sodniki, žrtvovana policija

Ali je politika ob pomoči posebnih policijskih enot inscenirala napad na uglednega bivšega državnega tožilca, sicer tudi svojega ostrega kritika? Boštjan Penko je v zadnjem intervjuju za Mladino dejal, da so bili nekateri policisti, ki so ga pridržali, izjemno prizadeti zaradi postopka, ki so ga morali izpeljati. »Nekateri so bili razdvojeni, za druge pa je bilo očitno izjemno obremenjujoče,« je dejal Penko. V zvezi s tem upa, da se bodo oglasili tudi »tisti tožilci in policisti, ki za hrbtom govorijo, kaj se jim dogaja, in ki si sedaj tega ne upajo«. Konec koncev so morali policisti Penka 15 ur zadrževati v postopku, čeprav bi ga lahko končali v nekaj urah.
Notranji minister Dragutin Mate in vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar pa sta policiste povsem očitno izkoristila v primeru Plut. Mate je tedaj priredil končno poročilo o nepravilnostih v postopku tako, da je črno piko dobila policija in ne državno tožilstvo. Afera Plut, ena od najpomembnejših zgodb leta 2006, se je tedaj končala z ugotovitvijo, da »policija v zadevi Plut ni storila vsega«. Tako so junija 2006 skoraj vsi mediji predstavili izsledke poročila o izrednem nadzoru nad delom policije, ki jih je predstavil notranji minister.
Izredni nadzor nad delom policije in nadzor nad delom tožilstva je bil opravljen zaradi novega umora, ki ga je zagrešil Silvo Plut. Ta je enkrat že odslužil zaporno kazen zaradi umora. Nato so slovenski policisti prejeli sporočilo iz Beograda, da je Plut osumljen še umora v Aleksincu v Srbiji. Plut se je vrnil v Slovenijo, a tu ni šel za rešetke, vse dokler ni februarja 2006 na prostosti zagrešil novega umora. Notranji minister Dragutin Mate je zato ukazal izredni nadzor nad ravnanjem policije, podobno je storilo vrhovno tožilstvo.
Vrhovno tožilstvo napak pri sebi ni našlo; Barbara Brezigar je krivdo posredno naprtila policiji, a policijski nadzor, nekajmesečno delo, med katerim so nadzorniki preverili vse postopke, pregledali vso dokumentacijo, intervjuvali zaposlene in končno vse to primerjali z zakonodajo, je pokazal nekaj drugega. In sicer, da je policija na odločilnem sestanku s tožilstvom januarja 2006 dobila ustne usmeritve, da ovadbe proti Plutu še ne more vložiti, saj naj ne bi bilo zadoščeno pogojem mednarodne pravne pomoči. V izvirnem poročilu o nadzoru nad policijo, ki ga je na podlagi zahteve po dostopu do javnih informacij dobilo uredništvo Mladine, je na koncu zapisano, da »nadzorstvena skupina ocenjuje, da slovenski policisti v tej situaciji, ko je bil Plut v priporu pod neposredno pristojnostjo slovenskega sodišča, umor v Aleksincu pa v pristojnosti srbskega sodišča, niso smeli mimo soglasja državnega tožilstva in mednarodne kazenskopravne pomoči samostojno ukrepati«.
Junija 2006 je minister Mate na tiskovni konferenci povedal nekaj popolnoma drugega. Za napako je okrivil policijo. Dejal je, da naj bi bil notranji nadzor pokazal, da se je policija preveč usmerila v mednarodno sodelovanje, da na podlagi razpoložljivih dokazov ni podala ovadbe ali poročila državnemu tožilstvu, da bi namesto ustnih usmeritev policija morala zahtevati pisne usmeritve ... Avtorji poročila o izrednem nadzoru, Zdravko Mele, namestnik generalnega direktorja direktorata za policijo in druge varnostne naloge, ter člana skupine Bećir Kečanović, vodja nadzora MNZ nad policijo v direktoratu za policijo, in Iztok Štucin, direktor postojnske policijske uprave, so bili nad tem seveda presenečeni. Vendar se je v javnosti upal glas povzdigniti le Kečanović, ki je danes zaposlen v komisiji za preprečevanje korupcije. Pojasnil je, da je minister njihovo poročilo drugače predstavil javnosti. »Res je,« je povedal Kečanović, »zaradi tega sem protestiral. In sicer pri generalnem direktorju direktorata za policijo in druge varnostne naloge Srečku Jarcu.« Tudi Jarc naj bi bil priznal, da je poročilo spremenil minister.