Vojna / Kavkaški vozel
Vojna, ki sili k miru
Ksenija P. Hahonina
MLADINA, št. 33, 13. 8. 2008
»Ne morem zaspati. Dobivam SMS-sporočila prijateljev iz Tbilisija in drugih gruzijskih mest. Poskušajo me pomiriti, a se bojijo, da bo povezava med nami dokončno prekinjena,« je dva dni po začetku vojaških operacij v Južni Osetiji na blogu zapisal ruski pisatelj in gledališčnik Jevgenij Griškovec. »Prepričujejo me, da so moji prijatelji in da me imajo radi. Slišijo eksplozije bomb v okolici gruzijske prestolnice ali kar v samem Tbilisiju ...,« je kultni avtor sporočil svojim 20 tisoč stalnim bralcem. »V meni in v njih rasteta NERAZUMEVANJE in STRAH. Kako boleče je čutiti nemoč in nesposobnost. Ne morem vplivati na položaj niti razumeti, kaj se sploh dogaja.«
Kaj se dogaja v štiriinpolmilijonski Gruziji ter separatističnih Južni Osetiji in Abhaziji, ne ve nihče. Ko Gruzijci sporočijo, da so sestrelili rusko letalo, Kremelj novico zanika in nasprotno ...
Nihče ne more trditi, da je spor med narodoma, katerih pripadniki so (večinoma) pravoslavne vere, izbruhnil nenadoma. Gruzija se že vse od razpada Sovjetske zveze pred očmi svetovne javnosti krvavo trga v treh regijah: Adžariji, Abhaziji in Južni Osetiji, ki je pred začetkom vojne štela pičlih 72 tisoč prebivalcev.
Čeprav Južna Osetija že skoraj 20 let z različnimi sredstvi opozarja, da bi se rada odcepila od Gruzije in se menda združila s »sestro« Severno Osetijo, je videti, kakor da nihče ni zares verjel, da se bo usodnega 8. 8. 2008 na tem območju začela prava vojna in medijsko zasenčila celo olimpijske igre na Kitajskem.
OZN je bila v svoji negotovosti glede mnenja o gruzijsko-osetijskem sporu videti nepripravljena. Rusija je za vmešavanje v spopad potrebovala toliko časa, da je bila - vsaj po poročilih sodeč - tedaj južnoosetijska prestolnica že zravnana z zemljo. Novinarji, ki so obtičali v južnoosetijski vladni palači, se pred bombardiranjem niso imeli kam zateči, saj tamkajšnji državniški prostori menda nimajo zaklonišča. Po mnenju ruske analitičarke Julije Latinine je to za državico, ki je skoraj nenehno v vojaških spopadih, zelo nenavadno, saj naj bi bila Južna Osetija na veliko črpala ruska sredstva za vzpostavitev vojaške infrastrukture.
Novinarka Južne Osetije sploh ne vidi kot separatistično tvorbo, prej kot d. o. o., katere naloga je pridobiti čim več sredstev, ta pa nato izpuhtijo v žepih vodilnih nepriznane državice, ki večinoma niti niso Južnoosetijci.
Za boljše razumevanje razmer je treba vedeti, da je Chinvali, prestolnica Južne Osetije, majhno mestece, ki leži le kakih sto kilometrov od gruzijskega glavnega mesta Tbilisi in ki ga s treh strani obdajajo gruzijske vasi. Teden pred uradnim začetkom vojne so se vojaki v gruzijskih vaseh in južnoosetijska vojska v Chinvaliju nenehno obstreljevali.
DVOJNA MERILA
Ksenija P. Hahonina
MLADINA, št. 33, 13. 8. 2008
»Ne morem zaspati. Dobivam SMS-sporočila prijateljev iz Tbilisija in drugih gruzijskih mest. Poskušajo me pomiriti, a se bojijo, da bo povezava med nami dokončno prekinjena,« je dva dni po začetku vojaških operacij v Južni Osetiji na blogu zapisal ruski pisatelj in gledališčnik Jevgenij Griškovec. »Prepričujejo me, da so moji prijatelji in da me imajo radi. Slišijo eksplozije bomb v okolici gruzijske prestolnice ali kar v samem Tbilisiju ...,« je kultni avtor sporočil svojim 20 tisoč stalnim bralcem. »V meni in v njih rasteta NERAZUMEVANJE in STRAH. Kako boleče je čutiti nemoč in nesposobnost. Ne morem vplivati na položaj niti razumeti, kaj se sploh dogaja.«
Kaj se dogaja v štiriinpolmilijonski Gruziji ter separatističnih Južni Osetiji in Abhaziji, ne ve nihče. Ko Gruzijci sporočijo, da so sestrelili rusko letalo, Kremelj novico zanika in nasprotno ...
Nihče ne more trditi, da je spor med narodoma, katerih pripadniki so (večinoma) pravoslavne vere, izbruhnil nenadoma. Gruzija se že vse od razpada Sovjetske zveze pred očmi svetovne javnosti krvavo trga v treh regijah: Adžariji, Abhaziji in Južni Osetiji, ki je pred začetkom vojne štela pičlih 72 tisoč prebivalcev.
Čeprav Južna Osetija že skoraj 20 let z različnimi sredstvi opozarja, da bi se rada odcepila od Gruzije in se menda združila s »sestro« Severno Osetijo, je videti, kakor da nihče ni zares verjel, da se bo usodnega 8. 8. 2008 na tem območju začela prava vojna in medijsko zasenčila celo olimpijske igre na Kitajskem.
OZN je bila v svoji negotovosti glede mnenja o gruzijsko-osetijskem sporu videti nepripravljena. Rusija je za vmešavanje v spopad potrebovala toliko časa, da je bila - vsaj po poročilih sodeč - tedaj južnoosetijska prestolnica že zravnana z zemljo. Novinarji, ki so obtičali v južnoosetijski vladni palači, se pred bombardiranjem niso imeli kam zateči, saj tamkajšnji državniški prostori menda nimajo zaklonišča. Po mnenju ruske analitičarke Julije Latinine je to za državico, ki je skoraj nenehno v vojaških spopadih, zelo nenavadno, saj naj bi bila Južna Osetija na veliko črpala ruska sredstva za vzpostavitev vojaške infrastrukture.
Novinarka Južne Osetije sploh ne vidi kot separatistično tvorbo, prej kot d. o. o., katere naloga je pridobiti čim več sredstev, ta pa nato izpuhtijo v žepih vodilnih nepriznane državice, ki večinoma niti niso Južnoosetijci.
Za boljše razumevanje razmer je treba vedeti, da je Chinvali, prestolnica Južne Osetije, majhno mestece, ki leži le kakih sto kilometrov od gruzijskega glavnega mesta Tbilisi in ki ga s treh strani obdajajo gruzijske vasi. Teden pred uradnim začetkom vojne so se vojaki v gruzijskih vaseh in južnoosetijska vojska v Chinvaliju nenehno obstreljevali.
DVOJNA MERILA
ČEMU?