intervju / Vinko Ošlak, kristjan

Na Vinka Ošlaka, to macolo nepotvorjenega krščanskega etosa, sem prvič naletel pred leti na neki vseslovenski fešti krščanske omladine, ne spomnim se več, kje. V običajnem metežu pobožnih želja in lene dogme je name napravil nepozaben vtis srčni sivobradi kerlc, ki je za poduk pozornih ušes še nastajajočih kristjanov udrihal po vsem prenarejenem, hinavskem in zlaganem ... In najbolj je udrihal po samih temeljih takrat še vedno njegove lastne matične institucije, ki je v stoletjih ugrabila čudoviti Jezusov nauk ter ga prikrojila svojim tuzemskim, od drobnih grehov zabuhlim potrebam. Ko sva se po mejlu menila za intervju, sem mu polaskal, da ga imamo s prijatelji glede marsičesa za sijajnega misleca - a mi je odgovoril, da kaj posebej sijajen mislec že ne more biti, če je potreboval tako dolgo, da je izstopil iz katoliške cerkve. Za lokacijo je predlagal Maksimarketovo kavarno, saj tam vedno parkira svoje »motovilo, ki bi se mu samo pogojno lahko še reklo avto«. Po treh urah usklajevanja dveh v osnovi neuskladljivih platform sem bil utrujen kot po skrajšani izmeni v idrijskem rudniku. Ko sem mu med kosilom kasneje povedal, da mu blazno zavidam, da se veseli smrti, se je veseljaško zahehetal v svoj golaž: »Ja, saj to pa res! To sem pa včasih celo sam sebi skoraj malo fouš!«

Pa začniva tam, kjer se je vaš zadnji profil za Mladino končal. Ko ste na stara leta izstopili iz katoliške cerkve, vas je zelo osupnilo, ker vas je večina bivših kolegov zaprepadeno spraševala, kaj bo z vašo penzijo - skoraj nobeden pa, kaj bo z vašo dušo! Kako je torej zdaj, dve leti kasneje, s penzijo - in kako z dušo?

> No, socialno gledano sem še vedno v hudi stiski. Upokojitev bo možna šele čez nekaj let in do takrat sem prepuščen sebi. Nekaj upov mi je padlo v vodo: sodeloval sem z nekaj časopisi, ki so se izkazali za zelo nezanesljive. Edina dobra partnerja, ki me tudi nista nikoli skušala cenzurirati, sta Dnevnik in Primorske novice. Dogovarjam se še za kako knjigo, lastno ali prevod - a tam honorarji hodijo tako počasi, da ti lahko včasih plačajo res samo še pogreb. Kar zadeva dušo, stanje ne bi moglo biti boljše, a to stanje je že dolgo enako. Ko si enkrat odrešen, si odrešen.