Eksplozija lakomnosti

Navaden državljan s povprečno bruto plačo je lani zaslužil 15.417 evrov, delavec z minimalno plačo pa 6456 evrov, član nadzornega sveta Telekoma pa je v povprečju zaslužil 31.333 evrov bruto. Nadzornik je torej samo s to funkcijo zaslužil dvakrat toliko kot delavec s povprečno bruto plačo in skoraj petkrat toliko kot delavec z minimalno plačo.
Februarja lani je vlada sprejela sklep o nagrajevanju članov nadzornih svetov v gospodarskih družbah, ki so v delni, celotni neposredni ali posredni lasti države. Cilj tega sklepa naj bi bilo omejevanje višine izplačil nadzornikom.
Toda resnična posledica je bila nasprotna. Vladni sklep je omogočil drastično zvišanje sejnin.
Sejnina nadzornikom je bila do takrat določena v sklepu Drnovškove vlade iz leta 2002. Po njem je predsednik nadzornega sveta nekega podjetja v večinski ali delni lasti države dobil plačilo v višini 35 odstotkov povprečne mesečne plače v dejavnosti, v katero sodi podjetje, vendar največ 80.000 tolarjev bruto, član nadzornega sveta pa je prejemal sejnino v višini 25 odstotkov povprečne mesečne plače v dejavnosti, a največ 57.140 tolarjev bruto. Tako določeno sejnino je bilo v podjetjih z več kot tisoč zaposlenimi mogoče dodatno povečati za četrtino, v podjetjih z več kot 3.500 zaposlenimi pa za polovico. Izjemoma je bilo najvišjo možno sejnino dovoljeno povečati še za dodatnih 20 odstotkov, a le na predlog pristojnega ministra. To pomeni, da je po sklepu prejšnje vlade maksimalna možna sejnina za člana nadzornega sveta v državnem podjetju znašala 429,19 evra, za predsednika nadzornega sveta pa 600,90 evra bruto. Februarja lani je vlada sistem izplačevanja sejnin spremenila tako, da so se te v povprečju povečale kar za dvakrat.
Po novem so sejnine namreč določene glede na velikost gospodarskih družb. Razpon bruto sejnin gre od 150 do 550 evrov za člana nadzornega sveta ter od 195 do 715 evrov za predsednika nadzornega sveta. Toda to še ni vrh lestvice. S sklepom vlade sta bili uvedeni dve izjemi. V podjetjih, kjer čisti prihodki od prodaje presegajo 40 milijonov evrov, znaša bruto sejnina za člana nadzornega sveta 660 evrov, za predsednika pa 858 evrov. V podjetjih, kjer čisti prihodki od prodaje presegajo 250 milijonov evrov, in v finančnih ustanovah, katerih vrednost aktive presega 800 milijonov evrov, pa znaša bruto sejnina za člana nadzornega sveta 825 evrov in za predsednika 1.072,50 evra. Pri tem je treba dodati, da se je z vladnim sklepom uvedlo razlikovanje med rednimi in dopisnimi sejami, tako da se za dopisne seje lahko izplača le 80 odstotkov sejnine. Vsa podjetja v celotni ali delni neposredni ali posredni lasti države so morala do septembra lani temu primerno spremeniti svoje statute. Toda s tem se vladna darežljivost še ni končala. Nadzornikom je spotoma omogočila še udeležbo pri dobičku nadzorovanih podjetij do višine 15 tisoč evrov letno na člana. Po starem sklepu vlade iz leta 2002 so bili člani nadzornih svetov sicer upravičeni do nadomestila potnih stroškov in dnevnic, razen tistih, ki so to dobili povrnjeno pri svojem delodajalcu, niso pa bili upravičeni do udeležbe pri dobičku podjetja. Možnost udeležbe pri dobičku je torej uvedla šele sedanja vlada, in to kljub hkratnemu dvigu sejnin.
Takšno ravnanje je v diametralnem nasprotju z obljubo Janeza Janše o urejanju anomalij. Septembra 2006 je namreč na poslansko vprašanje o visokih sejninah nadzornikov odgovoril: »Jaz ne izključujem, da so kje pač te sejnine tudi v podjetjih, kjer je država še vedno solastnik, previsoke, da so anomalije, trdim pa pri polni zavesti, da jih je bistveno manj, kot jih je bilo doslej, in da se te stvari urejajo.« Seveda si takrat nihče ni mislil, da »urejanje« pomeni drastičen dvig izplačil nadzornikom.
Razlika med sklepom Drnovškove in Janševe vlade je drastična, kar kažejo izplačila nadzornikom v nekaterih največjih državnih podjetjih. V letu 2006 je bruto sejnina za predsednika nadzornega sveta Telekoma znašala 500,75 evra, za člana pa 357,66 evra, v letu 2007 pa je bruto sejnina za predsednika nadzornega sveta znašala 1072,50 evra, za člana pa 825 evrov. Prvemu nadzorniku Telekoma Damijanu Koletniku se je torej sejnina po zaslugi sedanje vlade povečala za 114 odstotkov, ostalim osmim nadzornikom pa kar za 230 odstotkov. Na ministrstvu za gospodarstvo nasprotno trdijo, da so se sejnine članom glede na leto 2006 povišale samo (!) za 109 odstotkov, predsedniku pa za 125 odstotkov, ne povedo pa, da so zneske preračunavali po tečaju 234 tolarjev za evro. Hkrati z višjo sejnino so nadzorniki dobili izplačan tudi najvišji možni znesek udeležbe pri dobičku. Seštevek pokaže, da je bilo devetim nadzornikom Telekoma za enajst rednih in enajst dopisnih sej v lanskem letu izplačanih 282 tisoč evrov ali v povprečju 31.333 evrov bruto na člana, pri čemer so v skupni znesek izplačil všteti tudi potni stroški in dnevnice.
Članom nadzornega sveta Pošte Slovenije, podjetja v stoodstotni lasti države, so se sejnine po sklepu vlade povečale s 333,83 evra na 660 evrov ali za 98 odstotkov, sejnina predsedniku nadzornega sveta Matjažu Janši pa se je povečala s 500,75 evra na 858 evrov ali za 71 odstotkov. Hkrati so nadzorniki po sklepu skupščine dobili izplačan najvišji možni znesek udeležbe pri dobičku. Seštevek razkriva, da je bilo sedmim nadzornikom Pošte Slovenije v lanskem letu za deset sej izplačanih 140.268 evrov, kar v povprečju znese 20.038,28 evra bruto na člana.
Posebej zanimiv je primer Slovenskih železnic. Krovna družba ima sicer dobiček, vendar le po zaslugi prilivov iz državnega proračuna. Slovenske železnice namreč z osnovno dejavnostjo, torej s potniškim in tovornim prometom, ustvarjajo izgubo. Slabo poslovanje železnic bi lahko vodilo k znižanju sejnin, a se je vlada odločila drugače. Predsednici nadzornega sveta Jelki Šinkovec Funduk je bruto sejnino s 500,75 evra dvignila na 1072,50 evra, članom nadzornega sveta pa s 375,66 evra na 825 evrov.
Poglejmo še en drastičen skok. V letu 2002 je bruto sejnina za člana nadzornega sveta NKBM znašala 238,44 evra, za predsednika nadzornega sveta pa 333,83 evra. Na podlagi vladnega sklepa je skupščina banke z julijem lani sejnino članom dvignila na 825 evrov bruto, predsedniku nadzornega sveta Danielu Blejcu pa na 1072,50 evra bruto. Devet nadzornikov NKBM je tako v lanskem letu za 16 rednih in 11 dopisnih sej dobilo izplačanih 243 tisoč evrov, kar v povprečju znese 27 tisoč evrov bruto na člana.
Smejalo se je tudi enajstim članom nadzornega sveta NLB, ki jih od sredine lanskega leta vodi bivši član izvršilnega odbora SDS Igor Marinšek (funkcijo predsednika je prevzel potem, ko je iz nadzornega sveta izstopil državni sekretar Žiga Lavrič). V lanskem letu so za devet rednih in pet dopisnih sej iz naslova sejnin in udeležbe pri dobičku dobili izplačanih 236 tisoč evrov ali v povprečju 21.454,54 evra bruto na člana, medtem ko so v letu poprej s sejninami zaslužili le 'skromnih' 23.000 evrov ali v povprečju 2090,90 evrov bruto na člana. Vlada jim je torej omogočila skoraj štirikraten dvig sejnin. Če hkrati upoštevamo še udeležbo nadzornikov pri dobičku, je bil skok izplačil celo desetkraten!
»Ti izbranci samo iz naslova sejnin in nagrad, ki si jih izplačajo za svojo udeležbo na sejah, zaslužijo toliko denarja, kot ga vsak zaposleni v Sloveniji s povprečno plačo zasluži v dveh letih. To je samoomejevanje, kot si ga predstavlja ta oblast in kot je očitno po njenem prava pot v prihodnost,« je pred dnevi izplačila nadzornikom komentiral predsednik stranke Zares Gregor Golobič. Nekaj podatkov, ki jih je v javnosti navajala stranka Zares, sicer ni popolnoma točnih, pa čeprav gre za javno objavljene podatke družb, vendar to ne spremeni dejstva, da so se izplačila nadzornikom v času te vlade krepko zvišala.

Kdo zavaja?

Vlada je s tem, ko je nadzornikom omogočila udeležbo pri dobičku, ravnala v nasprotju s priporočilom Združenja članov nadzornih svetov. Kodeks združenja namreč »ne priporoča, da so člani nadzornega sveta ali upravnega odbora plačani v odvisnosti od uspešnosti poslovanja družbe ali z udeležbo pri dobičku«. Ravnala pa je tudi proti pravilom in priporočilom EU, saj ta izrecno pravijo, da naj člani nadzornih svetov ne bi bili v pretežni meri plačani iz dobička, ker to pomeni konflikt interesov in zbliževanje interesov uprave in nadzornikov. EU tega priporočila ni dala brez razloga. Nadzorni svet je tisti organ, ki potrjuje letno poročilo družbe in mora biti pri tem čim bolj neodvisen. »Če nadzornika potiskaš v situacijo, v kateri je njegov prejemek odvisen od tistega, kar je napisano v letnem poročilu, potem to ni dobro,« je lani za Mladino izjavil Gorazd Podbevšek iz družbe Socius.
Izplačilo sejnin in nagrad po formuli Janševe vlade pa odpira še eno dilemo. V peti točki sklepa vlade piše: »Člani nadzornih svetov gospodarskih družb so po sklepu skupščine lahko udeleženi pri dobičku, če se le-ta hkrati nameni za izplačilo družbenikom, in sicer v skupni višini, ki ne sme presegati tri odstotke višine dobička, kakršen bo izplačan družbenikom, zmanjšan za skupni znesek letnih sejnin v preteklem letu in ki se deli med člane nadzornega sveta v enakih deležih, vendar največ do zneska 15.000 evrov za posameznega člana.« Po eni od interpretacij te točke skupni seštevek sejnin in udeležbe pri dobičku ne bi smel presegati 15 tisoč evrov na posameznega člana nadzornega sveta letno. Nadzornikom torej ne bi smela biti izplačana maksimalna sejnina in hkrati še maksimalna možna nagrada, pač pa bi v najboljšem primeru lahko dobili maksimalno nagrado, zmanjšano za izplačano sejnino. Takšna interpretacija ni plod domišljije, ampak strokovnega mnenja Irene Prijović, generalne sekretarke Združenja članov nadzornih svetov. Prijovićeva meni, da si v podjetjih vladni sklep razlagajo napačno. To pa pomeni, da nadzornike plačujejo precej nad maksimalno dovoljenim zneskom. Glavni krivec za takšno prakso je vlada, ki nikoli ni jasno povedala, kakšna je prava interpretacija njenega sklepa, ampak je zavestno dopustila, da se nadzornikom v državnih podjetjih hkrati izplačujejo povečane sejnine in maksimalni možni znesek nagrade. Takšno podvajanje dopušča tudi minister za finance Andrej Bajuk, čeprav se v javnosti rad predstavlja kot varuh prekomernega zapravljanja. Iz podatkov ministrstva za finance je namreč razvidno, da je lani skupni znesek nagrad za nadzornike v petih velikih državnih podjetjih - Telekomu, Luki Koper, NLB, NKBM in Pošti Slovenije - znašal 504.541,58 evra, skupni znesek sejnin pa 286.518,19 evra. Nadzornikom v omenjenih podjetjih je bilo po podatkih ministrstva izplačanih 791.059,77 evra sejnin in nagrad. Torej dobrih sto tisoč evrov več, kot bi smeli dobiti v žep, če bi vlada sklep interpretirala tako, kot ga razumejo v strokovnem združenju nadzornikov.
A razlika je še veliko večja, kajti podatki o izplačilih nadzornikom, ki so nam jih posredovali z ministrstva, se v določenih primerih ne ujemajo s podatki, zapisanimi v poslovnih poročilih podjetij, na katere se sklicuje tudi Zares. Tak primer je Telekom. Po trditvah ministrstva naj bi devet nadzornikov Telekoma v lanskem letu dobilo izplačanih 170.760,45 evra sejnin in nagrad. Medtem pa na Telekomu vztrajajo, da so nadzornikom izplačali 282 tisoč evrov. Razlika je ogromna in je ni mogoče pojasniti s potnimi stroški in dnevnicami, saj so te v lanskem letu nanesle 4390 evrov, in to za vseh devet nadzornikov skupaj. Kdo torej zavaja? Po logiki je pravilen znesek, ki ga navaja Telekom, saj je njihov vir poslovno poročilo družbe. Seveda pa ni mogoče izključiti, da je Telekom svojim nadzornikom poleg sejnin, nagrad ter potnih stroškov in dnevnic izplačal še kakšno drugo ugodnost, na primer kotizacijo za udeležbo na izobraževanju ali celo stroške službenega avtomobila.