Polom globalizacije?

Trg kot »nevidna roka« uredi vse, kje se kaj najbolj izplača proizvajati, koga se kje izplača prevzeti, kdo se mora s kom združiti, uspešen je tisti, ki ima najvišje dobičke, bolj kot proizvodnja se izplača prekupčevati z vrednostnimi papirji in deleži podjetij. Država je slab gospodar, njeni posegi so nepotrebni, povzročajo zgolj dodatno birokracijo. To je veljalo do zdaj, dokler velike ameriške banke, ki so bile steber sodobnega kapitalizma in globalizacije, niso začele po vrsti bankrotirati oziroma na pomoč klicati državo, dokler tečaji delnic na borzah niso strmoglavili, vlagatelji pa ostali ob bilijone (milijon milijonov) dolarjev premoženja.
Administracija ameriškega predsednika Georgea Busha, ki je bila ena najbolj prepričanih nasprotnic nadzora države in reguliranja trgov, priznava, da so pravila za nadzor finančnega trga zastarela in jih je treba posodobiti. Poostrene zahteve za kapitalsko ustreznost bank in nova pravila za nadzor finančnih institucij namerava prihodnji teden objaviti tudi evropska komisija na predlog komisarja za notranji trg Irca Charlieja McCreevyja, ki je med evropskimi komisarji eden najbolj odločnih zagovornikov liberalizacije in globalizacije.
Globalizacija nikoli ni bila tako osovražena beseda, kot je zdaj - ker je povzročila razpad družbenih skupin, zaradi nje so se povečale razlike med bogatimi in revnimi -, je prosta trgovina še zmeraj najboljša rešitev, ker omogoča svobodno izbiro, svobodo izražanja, ker je globalizacija konec koncev izbira na globalni ravni, izbira na področju gospodarstva, izbira načina življenja, izbira identitete, v Guardianu vztraja Chris Patten, nekdanji evropski komisar za zunanje zadeve iz Velike Britanije. Globalizacije po njegovih besedah nikakor ne gre narediti za grešnega kozla sedanjih dogajanj na finančnih trgih in ji obesiti vse slabosti sodobnega kapitalizma.

Izginula čast kupcev

Nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer v redni kolumni v časopisu Die Zeit ugotavlja, da ZDA izgubljajo moč, finančna kriza je samo eden od znakov za to. Država in prebivalci v ZDA so že nekaj časa živeli na kredit. Zadolževanje je spodbujala centralna banka z nizkimi obrestnimi merami. Zaradi pomanjkanja nadzora so se trgi preveč osamosvojili, ni se zgodilo prvič, da je prevladal pohlep in sistem se je podrl. Tako zdaj ZDA kot mati tržnega gospodarstva nacionalizirajo finančne družbe in kredite za nepremičnine. To se vse dogaja pod republikanskim predsednikom. Če razmere ne bi bile tako resne in nevarne, kot so, bi se lahko samo smejali, piše Fischer.
V zgodovini je bila gospodarska kriza zmeraj povezana s političnimi napetostmi. Kriza leta 1929, ki je primerljiva s sedanjo finančno krizo, je neposredno privedla do druge svetovne vojne. Nevarnosti, da bi se tudi danes zgodilo kaj takšnega, na srečo ni. Pri 6,6 milijarde prebivalcev - leta 1929 je na svetu živelo le 2 milijardi ljudi - bi tudi zmanjšanje proste trgovine na globalni ravni ob novih komunikacijskih tehnologijah prineslo le poražence. Ob regionalnih in globalnih napetostih tega kljub temu ne gre povsem izključiti, ugotavlja Fischer. Po njegovih besedah je zdaj čas, da se Evropa zbudi, se politično poenoti in se pripravi na težje čase in več odgovornosti.
Wolfgang Kader v Spieglu pravi, da bo propad ameriških investicijskih bank prinesel novo ureditev globalnega trga. To je lahko zdravilno, tako za svetovno gospodarstvo kot za nadnacionalke z borze Wall Street v New Yorku. Nemški analitik ob tem omenja nepregledne prevzeme družb. Kot primer navaja nedavni prevzem podjetja Continental s strani družbe Schaeffler. Ko je bila objavljena novica o nameravanem prevzemu, je bil Schaeffler dejansko že lastnik 30 odstotkov delnic Continentala. Schaefflerju so prav investicijske banke pomagale izigrati predpise in prikrito kupovati delnice ciljne družbe. Ta sistem prevzemov seveda dobro poznamo tudi v Sloveniji. Takšni prevzemi so dokaz, da na finančnem trgu niso veljala nikakršna splošno zavezujoča pravila več, ne za odnose med menedžerji posameznih družb ne za obveščanje javnosti. »Odkar svetovno gospodarstvo obvladujejo prakse in način razmišljanja anglosaških investitorjev, je častni kupec dokončno izginil. Se bo s propadom nekdanjih kraljev to spremenilo? Doživljamo gospodarsko cenzuro,« sprašuje Wolfgang Kader. Skrajni čas je za korenite spremembe gospodarskih praks, odpravo gospodarstva, kjer pravila zgolj v lastnem interesu brez kakršnihkoli omejitev in pravil določajo mojstri z Wall Streeta. Anglosaški kapitalizem se v zadnjih desetih ali 15 letih ni razvil samo v monstruma, ki škoduje bančnemu sistemu in vse obvladuje, ampak je zaznamoval tudi proizvodna podjetja in podjetja na svetovnem trgu. Veliko negativnih pojavov izvira prav iz vedno večje moči investicijskih bankirjev.

Pravi grešniki

Zaradi njih se je zmanjšalo zaupanje ljudi v gospodarstvo. Pri večini prevladuje vtis, da je konkurenčno gospodarstvo zgolj združba grebatorjev, kjer vsi goljufajo in pošteni ljudje izgubljajo premoženje, kjer s sumljivimi in nepreglednimi vrednostnimi papirji nekateri služijo in zapravljajo milijarde dolarjev, kjer investicijski bankirji nesramno bogatijo in žonglirajo s tujim premoženjem. Vseh grehov pa vendarle ne gre iskati na finančnih trgih, saj gre za splet različnih razlogov, ki so privedli do omenjenih grobosti. Egocentrična družba, vedno večja konkurenca, globalizacija imajo tudi svojo vlogo pri tem, pravi Wolfgang Kader. Finančni trgi so omogočili povezave družb po svetu, ki imajo moč. Transakcije z denarjem in vrednostnimi papirji so s pomočjo računalnikov in telekomunikacijske tehnologije postale brezmejne in globalne že veliko prej kot blagovna menjava. Investicijski bankirji, menedžerji finančnih holdingov in hedge skladov - ti heroji denarja - bančništva ne razumejo več kot storitev za industrijo, trgovino in obrt. Razmere so obrnili na glavo tako, da denarni sektor določa proizvodnim podjetjem pogoje za poslovanje. Kdor ne doseže predpisanega dobička, ga brez usmiljenja spravijo v stečaj ali likvidacijo ali nastavijo novo vodstvo. To je postalo pravilo povsod po svetu, piše nemški analitik.
Kljub temu ne gre pozabiti na koristi, ki so jih prinesle investicijske družbe. Vsekakor je pozitivno, da so finančni trgi pripomogli k temu, da je vrednost podjetij zdaj javna, vsakdo, ki se zanima, lahko izve tečaj delnic, ki kotirajo na borzi. Prej so vrednost delnic poznali le finančni direktorji oziroma člani uprave, pristojni za finance. Zaradi pritiska finančnih investitorjev, da morajo konec leta imeti čimboljši poslovni rezultat, so bili v podjetjih prisiljeni prevetriti procese in organizacijsko strukturo. Prej je bilo običajno, da so tovrstna preverjanja in spremembe opravili le na deset do petnajst let, zdaj pa po zaslugi finančnih investitorjev vedo, da se morajo nenehno prilagajati in slediti razvoju. Medtem ko je bilo na začetku za uspavano gospodarstvo prestrukturiranje dobrodošla spodbuda, se je ta zdaj že marsikje prevesila v pretiravanje. Uprave in lastniki podjetij s prestrukturiranjem, združevanji, pripojitvami in razdruževanjem celotnih ali delov družb vse bolj pretiravajo. To vse bolj počnejo zgolj s ciljem, da bo konec leta bilanca čim bolj svetleča, kar nikakor ni več razvojno in ne zagotavlja dolgoročne uspešnosti in konkurenčnosti podjetja.
Zaposlenim so ta prestrukturiranja in zamenjave lastnikov prinesle predvsem negotovost, zaposlitve za določen čas, neplačano nadurno delo, lažje odpuščanje in brezposelnost. To je vplivalo na razmere v družbi, povzročilo je splošno nezadovoljstvo, negotovost, brezbrižnost, vdanost v usodo. Namesto varnosti, zanesljivosti, zaupanja so družbene vrednote postale materialne dobrine ter tudi kazalniki o gospodarski rasti, stopnji brezposelnosti in drugi makroekonomski kazalniki, ugotavlja Wolfgang Kader.
Blaginje pa večina ljudi v žepih ne občuti, saj s plačo, ki jo dobijo, vse težje preživijo, menedžerji investicijskih bank in finančnih institucij pa so sočasno zaslužili milijone dolarjev. Predsednik uprave pravkar
bankrotirane investicijske banke Lehman Brothers Richard Fuld je v zadnjih 15 letih denimo zaslužil skoraj 500 milijonov dolarjev. Več kot 30-odstotna donosnost na delnice finančnih družb je bila do zdaj nekaj povsem samoumevnega. Samo investicijska banka Goldman Sachs je leta 2006 svojim 26 tisoč zaposlenim izplačala za 16 milijard dolarjev nagrade. V Nemčiji se v letu 2007 plače večine zaposlenih realno niso povečale, prihodki menedžerjev podjetij, katerih delnice kotirajo na borzi v Frankfurtu, pa so narasli za 18 odstotkov. Po podatkih Spiegla je bilo pred desetimi leti razmerje med plačami zaposlenih in menedžerjev v podjetjih v Nemčiji ena proti 30 oziroma 40, zdaj je ena proti 150.
Zdaj se spet postavlja prastaro vprašanje o moči bank v tržnem gospodarstvu in o nadzoru nad njimi. Ne gre za vprašanje o storitvah klasičnih bank, ampak za vprašanje, ali lahko investicijske banke in njim podobne institucije na tak način kot danes obvladujejo globalno gospodarstvo, ali je prav, da so merilo za uspešnost podjetij iz realnega gospodarstva le dobički, ali hazarderji v finančnih institucijah lahko svetovno gospodarstvo vsakih nekaj let pripeljejo na rob propada. Na ta vprašanja bo treba hitro najti odgovore, ne pa se spraševati, ali globalizacijo zamenjati s protekcionizmom. Predvsem v Evropi nekateri voditelji vidijo rešitev v zaščiti nacionalnih šampionov pred globalno konkurenco.

Vlade so odgovorne

Patten je prepričan, da vlade, centralne banke in regulatorji nočejo sprejeti preveč rigoroznih ukrepov. Upajo, da bodo evropske in ameriške banke rešili iz krize investitorji z Bližnjega vzhoda in iz Azije, gospodarska rast v Aziji pa bo preprečila globalno gospodarsko recesijo. Kljub temu pa bodo morali regulatorji preveriti plače v bankah, ne more biti namreč nekaj samoumevnega, da večje tveganje ko prevzame menedžer, večjo nagrado dobi. Prav tako bi bilo treba omejiti možnosti za posojanje denarja, ko cene premoženja pretirano rastejo. Nikakor pa zaradi sedanjih težav na finančnem trgu ne gre spregledati dosežkov globalizacije. Svetovna trgovina se je v zadnjih letih zelo povečala, več trgovine pomeni več posla za podjetja, več delovnih mest, več investicij, hitrejši razvoj. Podjetja iz razvitih držav večinoma investirajo v 30 državah v razvoju, nadaljuje Patten. Od tega imajo koristi številna evropska podjetja. Francoski Carrefour je recimo s širitvijo po svetu postal drugi največji trgovec na svetu za ameriškim Wal-Martom.
Da se ljudje počutijo poraženci globalizacije, so po Pattenovih besedah v veliki meri odgovorne nacionalne vlade. Na Japonskem menedžer zasluži le 11-krat več kot zaposleni, v ZDA 170-krat več. »Ni treba biti socialist, da bi opazil da je to nenavadno,« meni Patten. Z ekonomskega vidika globalizacija ne pomeni zastarelosti države, prav tako ne rast novih »megapodjetij«, ki so vredna več, kot znaša bruto domači proizvod številnih držav. Globalizacija je dejansko povezovanje med podjetji in nacionalnimi in mednarodnimi regulacijskimi režimi. Grozno je, ko države umirajo, toda ne glede na to, kaj pravijo tisti, ki so panični, o tem zdaj ni mogoče govoriti, ugotavlja britanski politik.