Drago Jančar: Drevo brez imena

+ + + +

Vrtoglavica zgodovine

Janez Lipnik iz novega Jančarjevega romana je pravi lipe, zraven pa ga muči še vrtoglavica zgodovine. Kot arhivar in kukec trdoglavec se je namreč zažrl v dokument o velikem svetovljanskem pofuklju, katerega življenjsko zgodbo potem rekonstruira, od upravitelja gradu Soteska do četniškega stotnika in spektakularnega pobega iz gorečega Turjaka, pa v emigracijo. Tudi zato, ker je Lipnik vpleten, ena zapeljivčevih ljubic je bila učiteljica Zala, v katero je bil po vojni tudi sam otroško zaljubljen. Roman ima mitski okvir, pohorsko pravljico, kjer so spusti v brezna enaki plezanju na drevo, človek pride na drug svet, in Lipnika se ti drugi svetovi, s katerimi se službeno ukvarja, močno in še preveč dotaknejo; v njegovi glavi je eno samo nasilje, podobe vznikajo in izrivajo ena drugo, vlažne stene, brezna, predori, tuneli, zaporniške in mučilniške celice, ustreljeni, zaklani, povezani z žico, na moda privezana opeka, vse je vsiljivo blizu in lahko rečemo, da je Lipnik shizofrenik, ne zna vzpostaviti distance med znotraj in zunaj, med prebranim in doživetim, med zdaj in prej, prav vse podoživlja in povsod prisostvuje, pričuje, kot v nekakšnem deliriju, kjer je obsesivna misel in halucinacija tako prepričljiva, da ob njej drhti celo telo.

Lipe je ubrisan in nor, med drugim obtiči v megamarketu, prepričan da je žena, ki mu je zaradi bolezni zgodovine že zdavnaj pobegnila, nekje čisto blizu, potem ga mečejo iz frizerajev, ker teži, pa tudi Jančar ga ironizira, zdi se, da smeši njegovo bivanje v mukah stoletja ideologij in nasilja, čeprav se tudi sam bogato pase na zgodovini, na Auschwitzu, obleganju Turjaka, medvojnemu mučenju v zaporih, likvidacijam gošarjev, sprejemu vrnjenih domobrancev in roški eksekuciji; tam, seveda, se vse začne in konča, zgodba vznikne iz medvojnega časa in se potem prelomi, dokler ne vidimo, na kakšen način Lipnik potuje po osi sveta, po drevesu v podzemelj, prav šamansko, samo brez tehnike in veščine, tako da je to potovanje zanj in za tiste naokoli prej ko slej pogubno. Glavni pomislek ob romanu je obrat, ki naredi iz pacienta mučenika, pripovedna optika kljub rahlemu ironiziranju pritrjuje norosti, namesto da bi paranoidnega in sociopatskega možaka poslala na remont v ustanovo. Jančar v romanu potrdi svojo obrtno spretnost, stavek, pogosto dolg in brez premolkov, obvlada, čeprav je vmes tudi malo sneženja, zdi se, da je njegovo kopanje v dokumentih in zgodovini, ki ga poznamo že od prej, recimo zgodbo o Grumu in njegovi sopotnici Joži, ali pa habsburška mehiška epizoda, ali pa o dr. Furlanu, ravno zdaj, rahlo osmešeno in ironično, pridobilo na ležernosti, ki obeta, da bo težki rukzak, ki pritiska kot mora na pleča živih, slej ko prej odložen tja, kamor spada - v muzej ali med kosovne odpadke zgodovine.