Lovec na praznine

»Enkrat sem v nočni vožnji skozi Ljubljano zagledal prazen svetlobni pano za oglase. Spreleteli sta me dve spoznanji. Prvo je bilo to, da tisti hip nisem bil podvržen presiji ali celo posilstvu reklamnega sporočila, ki bi moralo praviloma viseti na panoju. Nisem bil podvržen tistemu, čemur bi lahko rekli totalitarizem oglasov in kapitalizma. Po drugi strani pa mi je bila všeč tista svetloba. Zato sem šel domov po fotoaparat in pano poslikal.« Tako je dokumentarni fotograf in fotoreporter Mladine Borut Krajnc pred štirimi leti čisto po naključju začel projekt Praznine.
Postopoma je začel fotografirati še druge prazne oglasne površine in doslej mu jih je uspelo v Sloveniji ujeti nekaj več kot 70. Samo 70? Ne, kar 70. Čeprav so oglasne površine v zadnjem desetletju preplavile slovenska mesta in vasi, zaščitne ograje in kozolce, ceste in parkirišča, praznih panojev ni ravno veliko. V bistvu jih praktično ni. Vsi so polepljeni z oglasi. Zato je moral, ko je videl prazen oglasni pano, takoj odreagirati, in tudi če je odreagiral takoj, je bilo včasih že prepozno. Če je ponoči opazil prazen oglasni pano in se je ob šestih zjutraj vrnil s fotoaparatom, so ga plakaterji že prehiteli. Zato je naslednjič vstal ob petih in on prehitel njih. S fanti, ki lepijo oglase, je sicer ostal na distanci. »Ne, ne, nisem se legaliziral,« priznava Borut.
Njegova zbirka redkih panojev brez oglasov je zdaj v Cankarjevem domu na ogled na razstavi z naslovom Praznine.

Čar fotoreporterstva

Borut se je začel s fotografijo ukvarjati ob koncu osnovne šole. Čeprav ni imel lastnega fotoaparata, se je vpisal v fotokrožek in pustil vtis. »Mentor Jože Kozamernik mi je dal na koncu leta priznanje za dobro delo in to mi je veliko pomenilo,« se spominja. Fotografije je prvič javno objavil leta 1989 v študentskem časopisu Tribuna. Prinesel je nekaj fotografij s pustovanja v Benetkah in objavili so jih kar nekaj. »Glede na to, da je šlo za mojo prvo objavo, se mi je takrat to zdel velik dosežek.« Za Tribuno je potem začel slikati tudi aktualno dogajanje, ki ga je pred tem že beležil za lasten arhiv.
Takrat je še kazalo, da bo končal v drugem poklicu, saj je študiral ekonomijo. »Zanjo sem se odločil, ker je družboslovna veda. Politična ekonomija se mi zdi perfektno področje, ker tolmači človeške in kapitalske odnose.« A v tistem prelomnem času, ko se je Slovenija vse bolj oddaljevala od Jugoslavije, je dal prednost fotoreporterstvu. Za kratek čas je dnevnemu dogajanju sledil pri novonastali Demokraciji, katere glavni urednik je bil Igor Bavčar, odgovorni urednik pa Janez Janša. Že takrat je občasno objavljal tudi v Mladini. Takratni urednik Franci Zavrl ga je recimo skupaj z novinarjem Borutom Rizmalom poslal na intervju s priznanim ameriškim ekonomistom in nobelovim nagrajencem Johnom Kennethom Galbraithom. Ko so nekateri člani uredništva Demokracije postali ministri v prvi slovenski vladi in je časopis propadel, je tako postal in - z izjemo krajšega fotourednikovanja na Playboyu - tudi ostal eden od stalnih Mladininih fotografov.
Borut, za mladince tudi fotoKrajnc, se je za Mladino takrat odločil tudi zato, ker je tu delal Boris Čibej, s katerim sta bila sošolca na fakulteti. Obenem pa je bil, kot sam pravi, pri 25 letih za to delo tudi »že dovolj zrel in motiviran«. »Na Mladino sem prišel precej previdno, saj je bilo tam že veliko fotografov, in to odličnih - Tone Stojko, Diego A. Gomez, Barbara Sršen, Miha Fras ... A ker se je tako veliko dogajalo, je bilo dovolj dela za vse. Takrat se nam je zgodovina dobesedno dogajala pred očmi in tudi sam sem čisto padel notri,« se spominja začetka 90. let. Res pa je, da se je takratna vzhičenost mešala tudi z manj prijetnimi platmi fotožurnalizma. Ko je v Trzinu fotografiral goreči tank in je ta eksplodiral, je dobil v nadlaket manjši kos kovine. Več kot neprijetna je bila tudi izkušnja iz Krakovskega gozda. »Ko smo hodili po Krakovskem gozdu, je mimo privel na nek način prijeten vonj po pečenem mesu. Gledal sem okoli in niti slutil nisem, da je tam okoli kakšno truplo. V bližini so bili sicer oklepniki in pozneje, ko sem gledal, kaj bi se še dalo fotografirati, sem ugotovil, da so ob njih zažgana trupla, ki jih je skurilo ravno do takšne stopnje, da so oddajala vonj po pečenki. Bilo je grozljivo. V takšnem trenutku te spreleti spoznanje, kako je življenje krivično. Razmišljati sem začel tudi o minljivosti.« Vojno je od blizu videl tudi na Hrvaškem, z Bernardom Nežmahom pa je od blizu spremljal, kako je Jelcin v Rusiji uveljavljal predsedniški sistem in s tanki napadel parlament. Verjetno se je tudi zato odločil, da bo vztrajal v dokumentarni fotografiji in fotoreporterstvu. »Dokumentarni fotograf je zrcalo družbe. Z drugimi besedami - lepe slike me ne zanimajo preveč. Saj ne, da jih ni lepo pogledati, a sam raje vidim, da mi fotografije postavljajo vprašanja in da iščem odgovore v njih.« Tudi portretirance najraje fotografira tako, da jih čim manj režira. »Do portretov imam dvojen odnos. Po eni strani imam rad spontanost, po drugi strani pa ta spontanost včasih tudi ni dovolj. Rad imam, da je fotografiranje igra dveh in da imam na voljo dovolj časa.« Fotografski poklic sicer jemlje kot privilegij. Prepričan je, da redki berejo stare časopise, da pa je več tistih, ki še kdaj pogledajo stare fotografije. Res pa je, da se včasih pri kakšnem zanimivem intervjuju zaloti, da bi sogovornika raje kot fotografiral poslušal in ga tudi kaj vprašal.
Sledi edino logično vprašanje. Se lahko dandanes živi od dokumentarne fotografije? »Ta poklic lahko opravljaš samo, če ga imaš resnično rad,« pravi Borut.

Od Kidriča do Route 66

V skoraj dvajsetih letih fotoreporterskega dela se je veliko spremenilo. Črno-bele fotografije so zamenjale barvne, filme in svetlomere digitalni fotoaparati in računalniški programi za obdelavo fotografij, druženje fotografov v temnicah pa druženje na novinarskih konferencah. Danes največ fotografira intervjuje in tiskovke, reportaže v slovenskih tiskanih medijih pa so v zadnjih letih postale redkost. »Takšne zgodbe v bistvu pogrešam. Res pa je, da zahtevajo več investicije. Verjetno me je tudi zaradi odsotnosti teh zgodb začelo vleči v fenomene, ki so značilni za ta čas in s katerimi se lahko ukvarjam ob fotoreporterstvu.«
S fenomeni, predvsem z minevanjem in spreminjanjem, so povezana tudi njegova najbolj prepoznavna dela. Recimo fotografija, na kateri delavci prekopavajo cesto pred spomenikom Borisa Kidriča v Ljubljani, njihov nadrejeni pa stoji v enako ukazovalni pozi kot predsednik prve slovenske socialistične vlade. Fotografija iz leta 1991, ki priča o prehodu iz socializma v kapitalizem, je seveda nastala povsem naključno. Bil je na poti na ministrstvo za promet in opazil je delavce, ki so polagali pločnik. Ko je že začel slikati, jim je začel šef nekaj razlagati, celo žugati in na koncu se je postavil v povsem enako pozo kot Kidrič za njim. Takrat je samo še pritisnil na sprožilec. »Pri fotografiranju je zelo pomembno, da znaš predvidevati. Če reagiraš v trenutku, ko se nekaj zgodi, si že zamudil. Uroš Zupan je nekoč temu rekel, da gre za ''urjenje v potrpežljivosti''.«
Še ena takšna fotografija, polna kontrastov, je nastala leta 2000 na vrhu Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada v Pragi, kjer mu je uspelo ujeti fizični stik med skupinama policistov in antiglobalističnih protestnikov. »Na demonstracijah vedno razmišljaš, na kateri pol bi se postavil. Običajno gre za veliko gnečo, zato potrebuješ širokokotni objektiv, hkrati pa moraš biti tam, dobesedno z njimi, z vsem tveganjem vred. Vsi smo bili torej med ognjem in mečem, med protestniki in policaji, in všeč mi je, da se je takrat ujela neka simetrija krogov pisanih balonov in črnih čelad. Protestniki so šli nad policiste z dihom, z zrakom, policisti pa nanje s pendreki, s čimer so jasno pokazali na hegemonijo inštitucij.«.
Ena od njegovih najbolj prepoznavnih serij je tudi Route 66. Leta 1999 se je skupaj z Marcelom Štefančičem, Jr., Zoranom Thalerjem in Bojanom Krajncem odpravil na roadtrip po tej mitski cesti, ki povezuje Chicago in Los Angeles. V 14 dneh so naredili 2448 milj, ki sta jih skupaj z Marcelom sedem let kasneje z besedo in sliko opisala tudi v knjigi Route 66: V postelji s kadilakom, kaduljo, kontrakulturo in odprto cesto. »Meni je bilo to potovanje po ''cesti muzeju'' super,« se spominja Borut. Res pa je, da bi se vsega skupaj, če bi potoval sam, lotil bistveno počasneje. »V bistvu sem se ekspediciji priključil z namenom, da na fotografijah ujamem zgodbo. A ker sem se želel kar naprej ustavljati in vse poslikati, so me vrgli s šoferskega sedeža in kot frustriranemu ujetniku avtomobila mi ni preostalo drugega, kot da delam snapshote iz avtomobila. Na koncu sem poslikal več kot 100 filmov in v bistvu naredil zgodbo o hitrosti, pokrajini, minevanju ...« Z Marcelom sta dala skozi še kar nekaj poti v ZDA, tudi zadnje volitve, na katerih je bil Bush mlajši ponovno izvoljen za predsednika, bližje domu pa sta med drugim na avstrijskem Štajerskem iskala domovanje Arnolda Schwarzeneggerja, na Dunaju pa ameriškega igralca Dennisa Hopperja - tam je Borut pokukal celo v stranišče. »Računala sva, da Dennis ne predstavlja neposredne nevarnosti: star je 65 let, ni ravno visoke rasti, zelo je skuliran, ne spi več s pištolo, ustvarile so ga make-love-not-war rožice in že dolgo ni več na acidu. Ne da ga je hotel Krajnc ujeti s tičem v roki ali pa kaj takega. Ne, le preveriti sva hotela, če je še tam ... noter ... na stranišču ...« je dogodivščino leta 2001 popisal Marcel.
Borut ima sicer najraje fotografije, ki govorijo same in ne potrebujejo pojasnil. Takšen je recimo objem obtoženca za rop v Avstriji in njegove spremljevalke pred razglasitvijo sodbe. Pa kontroverzni ruski politik Žirinovski v kopalkah z napisom »Winner« (»Zmagovalec«). Begunski deček, ki se stiska k mami na Jesenicah. Slovenski vojak, ki je umrl v JLA in čigar ime je na krsti izpisano v cirilici. Dogajanje na slovenski borzi v času, ko je imel Matjaž Gantar še lase. Reševanje krave v Logu pod Mangartom, ki ga je nekaj ur prej pokopal plaz. »Fotografiral sem katastrofo, ko sem opazil, da reševalci ven vlečejo kravo. Fotografiranje so mi prepovedali, ker naj bi bilo to malo zunaj njihovih pooblastil. Sam pa sem v tem videl veliko delo, zato sem fotografijo kljub temu naredil s čisto vestjo. Ta krava je bila v nekem smislu simbol življenja,« je prepričan. Med zgodbami, ki se jih rad spominja, so tudi sodelovanja z Blažem Ogorevcem, s katerim sta skupaj delala reportaže denimo o izboru najlepše Rominje v Prekmurju ali kuhanju močeradovca.
Borut kot edini fotograf podrobno dokumentira tudi dogajanje na dobrodelnih dražbah stanovskega združenja fotoreporterjev, ki so ga poimenovali Enooki; s temi slikami je poleti sodeloval tudi na skupinski razstavi o nekdanjem predsedniku države Janezu Drnovšku na Festivalu dokumentarne fotografije Fotopub v Novem mestu. »Za fotografa, ki spremlja srečanja enookih, sem bil verjetno izbran zato, ker sem od začetka zase fotografiral te naše žure. Potem so kolegi Denis Sarkić, Bojan Velikonja, Tomi Lombar, Tina Deu, Matej Leskovšek in Boban Plavevski ugotovili, da lahko iz naših srečanj naredimo kaj več, bolj javni dogodek z dobrodelno dražbo, in želeli so, da bi nekdo dogodek uradno zabeležil.« O kolegih sicer govori z veliko naklonjenostjo, še posebej pa ceni Toneta Stojka. Ta je dobil Prešernovo nagrado za gledališko fotografijo, a Borut meni, da bi jo moral dobiti za to, kako dosledno je pokril proces JBTZ. »Zlasti pa bi jo moral dobiti za najpomembnejšo slovensko fotografijo, za fotografijo aretacije Janeza Janše leta 1988.«

Praznine

V Cankarjevem domu je nazadnje razstavljal pred desetimi leti. Takrat se je ukvarjal s trenutki med vojno in mirom, tokrat se, kot rečeno, vrača s praznimi oglasnimi panoji, ki sprožajo nešteto vprašanj. Kje so oglasi? Zakaj je poleg panoja kup smeti? Kje je pravzaprav nastala ta fotka? Ob vseh teh vprašanjih tudi Praznine vsak interpretira malce po svoje. Borut jih med drugim vidi kot prazno platno, ki ga je mogoče poslikati. Njegov dobri prijatelj, slikar Aleksij Kobal, jih vidi kot »neme in tragične junake nekega obdobja«, ki so »na trenutke celo romantični v svoji minljivosti in krhkosti« in ki nam sporočajo tisto, kar so vseskozi tudi bili - praznine. Dušan Šarotar, ki je leta 2006 uredil knjigo Route 66, pa v Prazninah vidi nadaljevanje te zgodbe: »Če smo bili na tej postavitvi soočeni z ''veliko praznino'', ki jo dihajo ameriške krajine, s svojimi zapuščenimi cestami, samotnimi bencinskimi črpalkami, brezimnimi moteli ter praznimi, hladnimi posteljami, kjer so nekoč prestale mrtve ikone popkulture, potem so nove Krajnčeve Praznine nekakšen radikalen odvod, tako rekoč univerzalen znak pešanja, zapuščanja in umiranja kulture, ki se krmi s hitrostjo, potrošništvom, reklamami in katere edine zvezde so napol anonimni junaki resničnostnih šovov.«
Spremno besedo k razstavi je napisal Marcel. In Borut pravi, da je zadel v polno. Po Marcelovem mnenju namreč Praznine ujamejo kapitalizem ravno v trenutku, ko mu zmanjka scenarija, ali bolje rečeno, v trenutku, ko mu zmanjka slike. »Trenutek, ko kapitalizem nima kaj povedati, ko zajeclja in obtiči, ko mu zmanjka reklam zase in ko se ustavi, je trenutek, ko začutimo krizo, nagli padec stopnje dobička, recesijo, nestabilnost in revolucijo, ter obenem trenutek, ko pade iluzija, da je kapitalizem brez alternative. Toda, ironično, vse te praznine, za hip niso bile vredne izkoriščanja, so po eni strani praznine, ki resničnosti ne predstavljajo, ampak jo sestavljajo, po drugi pa praznine, ki čakajo na uvod svobode in kapitala. Kar je spet srhljivo, tako zelo, da imate občutek, da gre za posebni učinek, za nekaj protinaravnega.«
Ob vsem tem je pravzaprav razumljivo, da je zapis sklenil z ugotovitvijo: »Ni čudno, da je Krajnc Praznine lovil štiri leta. Življenje pod kapitalizmom je garanje, boj z njim tudi.«