2. 10. 2008 | Mladina 40 | Kultura
Nekdo tam zgoraj ga je ljubil
Kako je nastal Paul Newman, eden izmed največjih filmskih upornikov - in kako je potem živel srečno do konca svojih dni
Paul Newman se je rodil leta 1925. V Ohiu - tam kot večina Slovencev. In 62 let kasneje je končno dobil prvega in edinega Oskarja - za vlogo v Scorsesejevi Barvi denarja, pa četudi je igral lik Eddieja Felsona, ciničnega, kompulzivnega, klateškega, hazarderskega igralca biljarda, ki ga je igral že enkrat prej, davno prej, leta 1961 - v Hustlerju. Po naše: Hazarderju. No, Martin Scorsese Oskarja ni dobil - snel ga je Oliver Stone za vietnamiado Vod smrti. Scorsese je le nadaljeval z zbiranjem oskarjevskih nominacij - Oskarja je potem dobil šele po šesti nominaciji. Za razliko od Newmana, ki ga je dobil šele po sedmi. Prej ga ni dobil niti za Huda niti za Hustlerja niti za Harperja niti za druge filme, katerih naslovi so se začenjali s črko H: Hombre, Hemin-gway''s Adventures of a Young Man, Helen Morgan Story. Nekaj časa se je zdelo, da zbira dvoje: filme, ki se začenjajo s črko H, in oskarjevske nominacije. Mnogi so bili prepričani, da Oskarja ne bo nikoli dobil. Kar je bilo logično: mnogi so naredili vse, da ga ne bi nikoli dobil.
Špekulacije o tem, da so Newmana vedno namerno in organizirano preskočili in da v Hollywoodu proti njemu obstaja zarota, so bile stalno v zraku, in to že vse tja od prvih neuspešnih nominacij, ko se je vsem zdelo, da bi moral zmagati, pa ni. In te špekulacije niso bile le stranski učinek sonca, ki je nekaterim - okej, h''woodskim konspirologom - preveč butnilo v oči. Ne, Hollywood je imel dovolj razlogov, da pri Oskarjih ljudske volje ni spoštoval in da je Newmana ljubil manj kot publika. Odločilna sta bila predvsem dva razloga. Prvič, Newman ni bil ravno fan studijskega sistema, ali bolje rečeno - ni bil ravno fan podrejanja studijskemu sistemu. Studio Warner ga je nase priklenil z dolgo, tipično restriktivno, celo represivno pogodbo, toda z Jackom Warnerjem, legendarnim h''woodskim tajkunom, ki je z njim bajno služil in ga - za velike denarje, se razume - posojal drugim studiem, se je kmalu divje sprl. Še več, svojo pogodbo je leta 1959 odkupil - za pol milijona dolarjev. Hja, studio Warner je izplačal. H''woodska populacija v njem ni videla upornika, novega h''woodskega disidenta, ampak nehvaležnega zdraharja - pač matinejskega zvezdnika, ki ni pokazal nobenega rešpekta in nobene hvaležnosti do sistema, ki ga je ustvaril. In drugič, Newman je dal zelo zgodaj vedeti, da nima namena živeti v Hollywoodu, da se nima za Hollywoodčana, da se v Hollywoodu ne počuti dobro in da ima precej raje vzhodno obalo, predvsem New York in Connecticut, kjer se je potem tudi naselil. To je bila nehvaležnost št. 2. Ne le da ni pokazal nobene hvaležnosti do sistema, ki ga je ustvaril, ampak hvaležnosti ni pokazal niti do mesta, ki mu je izpolnilo »ameriški sen«. Le zakaj bi nagrajevali človeka, ki je do Hollywooda kazal takšno averzijo? In lobisti, ki kontrolirajo h''woodske volilne bloke, so potem vedno poskrbeli, da je Paul Newman ostal brez Oskarja.
Do leta 1987 se je h''woodska populacija že močno premešala, nove generacije volilcev - članov Akademije, ki podeljuje Oskarje - pa so v njem videle legendo, svojega guruja, svojega človeka, igralca, ki je preživel vse pritiske in vse spremembe okusa in postal večji od filma in dnevne politike. Hollywood mu je odpustil. Končno. Vendarle. A po drugi strani: le zakaj mu ne bi? Jack Warner je bil že davno mrtev, poleg tega pa je Hollywood zelo sentimentalen, še zlasti, ko pride čas Oskarjev, ki je vedno lepa - in mogočna in patetična in melodramska in samaritanska in altruistična - priložnost za popravo starih krivic. Večjo krivico, ko popravijo, bolje se počutijo. In seveda, v Hollywoodu leta 1987 itak ni hotel več nihče živeti. Razlog več, da je Newman tudi tisto noč - noč vseh noči - ostal zunaj Hollywooda. Na podelitev ga ni bilo, ampak se je na podelitev vključil od doma - prek TV linka. V dvorani, v kateri so podelili Oskarje, so ga lahko videli le na platnu. Kot vedno. To je bilo vse, kar so dobili: Paula Newmana na platnu. Resda v živo, v TV prenosu, toda še vedno le na platnu. Vsi so bili veseli, da so ga videli. In da so se mu lahko poklonili. V Paulu Newmanu so videli Paula Newmana. V njem ni nihče več videl imitatorja ali pa impersonatorja Marlona Branda.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.