Irena Svetek: Sedmi val

+ +

Elegija Devin

Ob branju prvenca Svetkove, romana Od blizu, smo imeli ves čas občutek, da zna pripovedovati, vendar ne ve čisto natančno, o čem sploh bi, da pisavi manjka predvsem podkletenosti z izkušnjo in je zato nekoliko izpraznjena. Avtorica pošlje junakinjo v Romunijo - ki to ni, namreč ni ne posnetek neke recimo daljne, zabačene vzhodnoevropske dežele ne čista izmišljija, niti ni karikiran in s tem literarno učinkovit model za tukaj in zdaj. Sedmi val je iz povsem drugega vica, domačijskega, po žanru pa družinska žalostinka. V treh časovnih rezinah pripoveduje o postopnem propadu družine Devin, kjer generacija pradedov počasi odhaja ali pa je vsaj skrajno senilna, starševska se ločuje, sinovsko-hčerinska je slej ko prej zasvojena, zapita, nimfomanska, izpraznjena in brezvoljna, kar pa ne izključuje občasne histeričnosti in naspidiranosti; vnuki se za zdaj samo derejo, vendar bodo po neizprosni logiki slej ko prej prišli na vrsto.

Devini so tipična slovenska družina, roman pa popis patologije, v kateri osnovna celica družbe naenkrat metastazira. Družina je nekoč kljubovala vsem viharjem, začetek in konec romana se dogajata med nevihto na jadrnici in takoj potem, družina srečno prekrmari vihar in vse valove, veliko bolj kot atmosferilije odnose med družinskimi člani načne čas, rabelj hudi. Vendar ima ta eksperiment s stanjem družine kar nekaj resnih pomanjkljivosti. Prehodi med časi, ki jih je moderna proza reševala s prehajanjem iz objektivitete v notranji monolog, so zdaj zabrisani in se dogajajo nenadejano, tudi slabše pregledno; ne osebe, sam vsevedni pripovedovalec kar odplava, nekontrolirano, v pretekle čase, reminiscence pa zavirajo branje in nabrekajo same zase, bremzajo tempo in z razvejanjem razvodenijo dogajanje, ki bi moralo biti v fokusu, na tej ravni se pisavi pozna odsotnost perspektive. Bralno negotovost še povečuje pogosta napaka, ko ob pojasnjevalnem stavku izgubimo osebek in se nam brez ponovitve osebka prejšnjega stavka zdi, da sledimo nekomu drugemu. To vse zapleta vpogled v odnose; poleg tega so osebe najprej omenjene samo z imeni, proti koncu romana, ko se nekako prebijemo skozi zmešnjavo, pa po nepotrebnem postanejo »dedi Ivan« in podobno. Devini so slej ko prej plitko karakterizirani, z istimi lastnostmi, čeprav v njihovih akcijah ne manjka niti drastike, prekopavanja grobov, niti odločnosti: pri kosilu si zarivajo prste v oči, se klofutajo, skačejo z omar na sočloveka, si zabadajo vilice v roko - in potem takoj pride rešilec -, mečejo naokrog kozarce, mobitele. Takšna pretiravanja in vsakovrstna drastika pa kar malo ciknejo na komedijo, nehote, predvsem pa Devine sumljivo približujejo kakšnim grotesknim in sfiženim Adamsovim. V romanu je tudi čisto preveč jezikovnih ohlapnosti in slabih formulacij, zato ga zagunca in nevarno nagne že prvi val.