Desant na Plečnika

Nobenega dvoma ni, da je stadion za Bežigradom potreben temeljite prenove. Vprašanje je le, kakšna naj bo, da z njo ne bi uničili Plečnikove stavbne dediščine. Pri tem igra ključno vlogo Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS).
Javnosti še do nedavnega ni bilo znano, da je ZVKDS investitorju izdal tako kulturnovarstvene pogoje kot tudi kulturnovarstveno soglasje, in to kar k idejnemu načrtu, kar je v nasprotju z zakonom o graditvi objektov, po katerem je takšno soglasje mogoče izdati šele k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja.
Ker idejni načrt v javnost prihaja v fragmentih, ni jasno, s kakšno prenovo stadiona je ZVKDS sploh soglašal. Iz tega, kar smo videli doslej, pa je mogoče sklepati, da bi gradnja novih objektov ob stadionu zelo zasenčila prvine Plečnikove dediščine. Prenova se vse bolj spreminja v farso, v kateri javno izgublja bitko z zasebnim. Na to kažejo že lastniška razmerja. Mestna občina Ljubljana, Olimpijski komite Slovenije in zasebno podjetje GSA v lasti Joca Pečečnika so ustanovili skupno podjetje Bežigrajski športni park, v katerem ima Pečečnik 59-odstotni delež, MOL 28-odstotnega, OKS pa 13-odstotnega. MOL in OKS sta v podjetje vložila zemljišče, ki je bilo ocenjeno na 8,35 milijona evrov, Pečečnik pa 12,49 milijona evrov, od česar je dobra dva milijona porabil za nakup parcele, ki je bila v lasti SCT, ostalih deset milijonov pa je vložil v gotovini. Hkrati se je Pečečnik zavezal, da bo v celoti financiral obnovo stadiona.
Resnici na ljubo je treba povedati, da bo Pečečnik večinski lastnik stadiona uradno postal šele čez leto dni, ko se izteče rok, v katerem mora pridobiti vsa potrebna soglasja za prenovo stadiona. Če mu soglasij v dogovorjenem roku ne bo uspelo pridobiti, bo skupno podjetje prenehalo delovati, zemljišče pa bo vrnjeno v last MOL in OKS.
Sprva je kazalo, da Pečečnik s pridobivanjem dovoljenj ne bo imel težav. Toda septembra se je zapletlo, saj je ministrstvo za kulturo razveljavilo kulturnovarstveno soglasje, ker naj bi bilo v nasprotju z nekaterimi kulturnovarstvenimi pogoji. Ti določajo, da je treba ohraniti zidano ograjo na vseh straneh, odobreni idejni načrt pa po mnenju ministrstva predvideva porušitev in odstranitev polovice ograje na severni in tretjine na južni strani. Pogoji tudi izrecno določajo upoštevanje višinskega gabarita, določenega z višino zidu, odobreni idejni načrt, ki ga je po Pečečnikovem naročilu izdelalo južnoafriško projektantsko podjetje Ruben Reddy Architects, pa predvideva obzidavo stadiona s treh strani z več kot deset metrov visokim objektom, kar večkratno presega višinske gabarite. Ministrstvo pa idejnemu načrtu očita tudi neupoštevanje vpliva novogradnje na Fondove bloke, ki so tako kot stadion vpisani v evidenco kulturne dediščine. »Zavod za varstvo kulturne dediščine je v resnici zamižal na obe očesi, zanikal vse pogoje, ki jih je sprva dal investitorju, in pohvalil prizadevnost gospoda Pečečnika. Ministrstvo za kulturo je moralo uveljaviti po zakonu dano pravico do nadzorstva in jasno povedati, da je varovanje spomenikov vendarle precej resnejša zadeva, kot si jo predstavlja vodstvo zavoda,« je odločbo ministrstva v pismih bralcev branil vodja direktorata za kulturno dediščino dr. Damjan Prelovšek. »Projekt je trenutno zastavljen preveč megalomansko. Posebej problematično je poseganje v zelene površine med bloki in stadionom ter višja VIP-tribuna proti blokom, ki nam bo kradla dnevno svetlobo,« opozarja Peter Rondaij, član koordinacijskega odbora stanovalcev Fondovih blokov. Da je spomeniško varstvo privolilo v kompromis, je razvidno iz izjave Roberta Peskarja, v. d. generalnega direktorja ZVKDS: »Seveda smo si na ZVKDS želeli, da bi bil celoten objekt zgolj konserviran in restavriran po strogih strokovnih načelih, da bi celoten kompleks obsegal le tisto, kar je Plečnik zgradil, ter da bi opravljal svojo prvotno funkcijo oziroma da bi bil namenjen zgolj rekreaciji Ljubljančanov, vendar je žal to danes skorajda enako želji, da bi v svetu ne bilo več vojn, lakote in revščine.«
Po Pečečnikovem mnenju je odločba ministrstva «brezvezen dokument«, ki ne bo v ničemer vplival na samo obnovo stadiona. »Navedbe v tej odločbi niso točne; zaščitili smo celotno Plečnikovo dediščino.« Toda hkrati je v radijski oddaji priznal: »Res bo okrnjena zunanja izraznost Plečnikove arhitekture. Tukaj ni nobenega dvoma. Vendar bi se to zgodilo tudi ob odločitvi, da bi samo pokrili tribune.« Sliko idejnega načrta, ki je pred časom krožila v javnosti in s katere je razvidno, da bodo novi objekti v veliki meri zasenčili Plečnika, naj bi samovoljno naredil eden od arhitektov iz južnoafriškega biroja in naj ne bi ustrezala temu, kar je ZVKDS dejansko dovolil. »Moja želja je zgraditi najbolj prestižen stadion na svetu, hkrati pa v celoti ohraniti Plečnika. Obzidje bomo rekonstruirali, res pa je, da moramo del obzidja prestaviti, ker mora biti stadion projektiran tako, da ga bo mogoče v osmih minutah izprazniti. Komercialne površine, ki jih predvidevamo, so minimalne, a nujne za vzdrževanje stadiona. Novih objektov ne nameravamo prodati, ampak oddati,« pravi Pečečnik. Predvidena je poglobitev obstoječega igrišča, s čimer bi pridobili prostor za dodatne tribune, tako da bi stadion lahko sprejel okoli 15.000 gledalcev, od tega naj bi bilo vsaj 35 odstotkov VIP-sedežev. V stolpnici, ki bi jo Pečečnik rad zgradil na južni strani stadiona, naj bi bili poslovni prostori. Poleg tega je predvidena gradnja FIFA-klinike, košarkarskega igrišča, hotela s štirimi zvezdicami, novinarskega središča, sanitarij, garderob in nekaterih drugih kapacitet, ki jih potrebuje sodoben nogometni stadion.

V pripravi natečaj in zazidalni načrt

Čeprav ima mesto v lasti skoraj tretjino stadiona, se je zganilo šele v zadnjih dneh. Župan Zoran Janković je v intervjuju za Mag dejal, da »noben arhitekt iz Južne Afrike ne bo po Ljubljani delal, kar hoče«, podžupan in prvi mestni urbanist Janez Koželj pa je napovedal arhitekturni natečaj, na katerega naj bi v sodelovanju z ljubljanskim društvom arhitektov povabili tri domače in tri tuje arhitekturne biroje, med drugim nemški biro Von Gerkan, Marg und Partner, po katerega načrtih je bil pred štirimi leti prenovljen spomeniško zaščiten stadion v Berlinu. Stanovalcem Fondovih blokov se sicer zdi, da bi bilo bolj pravično, če bi bil razpisan klasičen natečaj, saj pri vabljenem vedno obstaja kanček dvoma o objektivnosti. Žal odprt natečaj ni mogoč, ker mu Pečečnik nasprotuje. »Nimam ne časa ne denarja, da bi se ljudje brez referenc učili na mojem projektu.«
Pričakovanje, da lahko dober natečajni projekt reši vse zagate, je seveda pretirano. Veliko je odvisno od natečajnih pogojev, še zlasti urbanističnih smernic. Sodeč po smernicah, ki jih je Koželj pripravil avgusta in na podlagi katerih v mestnem oddelku za urbanizem pripravljajo zazidalni načrt za območje stadiona, je predviden zelo liberalen pristop k prenovi. Dovoljena bo obzidava večine originalnega obzidja in to do višine 16 metrov. Poleg tega bo dovoljena gradnja 40 metrov visoke poslovne stolpnice na južni strani stadiona ter gradnja večnadstropnega trgovskega centra proti Dunajski cesti. Po veljavnem mestnem odloku o prostorskoureditvenih pogojih za območje obrobja Dunajske ceste, od Bežigrajskega dvora do Ruskega carja, tako široka zazidava ni mogoča. Gradnja trgovin in poslovno-stanovanjskih objektov na območju stadiona za zdaj ni dopustna. Bo pa, kot kaže, dopustna, ko bo začel veljati nov odlok o izvedbenem prostorskem načrtu MOL in ko bo sprejet zazidalni načrt za območje stadiona. In prav na to računa Pečečnik.
Če bodo Koželjeve smernice del natečajnega gradiva, se nam lahko ponovi zgodba, ki smo jo doživeli že pri vabljenem natečaju za novi Kolizej, ko so bili arhitekti v natečajni projekt prisiljeni stisniti preobsežen program investitorja. Koželj na prenovo Plečnikovega stadiona gleda pragmatično, kar je mogoče razbrati tudi iz njegove obrazložitve smernic. Tam namreč navaja, da je stadion za Bežigradom »nikoli dokončano delo in predstavlja ves čas začasno rešitev«, zaradi česar poznavalci Plečnikovega opusa »arhitekturi stadiona niso nikoli pripisovali večje umetniške vrednosti ... V primerjavi s Plečnikovimi projekti v mestu ni stadion za Bežigradom niti prepričljivo zasnovana niti dosledno izpeljana oblikovalska stvaritev ... nedokončan projekt reprezentativnega, osrednjega stadiona nacionalnega pomena brez dvoma opravičuje tako njegovo obsežnejšo preureditev kot bolj prožen pristop k prenovi«.
Velik poznavalec Plečnikovega opusa, sicer direktor Arhitekturnega muzeja Ljubljana, dr. Peter Krečič je nad Koželjevim stališčem zgrožen: »Plečnikov stadion je ena ključnih urbanih prvin v viziji novih Aten, kakor se je Plečniku razodela Ljubljana že kmalu po njegovi vrnitvi v domovino leta 1921. Če je zanj Ljubljanski grad akropola, njegove Žale nekropola, Kongresni trg agora, tržnice stoa in NUK podoba helenistične knjižnice, je stadion na tem seznamu gotovo obvezna sestavina. To je najpomembnejši argument, zakaj je treba stadion brezpogojno varovati v vseh njegovih sestavinah in gabaritih.« Krečič vsebine pogovorov med pristojnimi državnimi in mestnimi predstavniki z investitorjem prenove ne pozna, videl pa je dva predloga prenove starejšega datuma. »Po tem, kar sem videl, lahko rečem, da sploh ne gre za 'prenovo' stadiona, temveč za izjemno ambiciozen program, ki zahteva v prostoru stadiona toliko objektov in takšnih dimenzij, da se stadion dobesedno izgubi v njem, natančneje, od stadiona ostaneta dva citata velike vstopne vhodne kolonade in osrednje tribune, ki ju je treba v tako zasnovani pozidavi iskati z lupo. To seveda ni prenova stadiona, temveč njegovo popolno uničenje.« Prepričan je, da bi bilo načrtovanje prenove treba zastaviti veliko bolj konservativno. »Izhodišče bi moral biti stadion, cilj njegovo varovanje, prenova pa naj zagotovi pogoje, da se bo lahko v prihodnje sam vzdrževal. To je treba izračunati in uporabiti zlasti podzemni prostor v območju stadiona. Če to ne bi zadoščalo, bi se lahko na južni strani tribuna podaljšala in zid 'prestopil', tako da bi se v območju ob Samovi ulici vsa stvar v Plečnikovem duhu primerno arhitekturno dopolnila. Tako je namreč ob neki priložnosti svetoval pokojni prof. Nace Šumi.« Da je vso infrastrukturo, ki je potrebna za delovanje sodobnega stadiona, mogoče spraviti znotraj obstoječega obzidja, je prepričan tudi arhitekt Janez Suhadolc, sin gradbenega inženirja Antona Suhadolca, ki je za Plečnika med drugim vodil gradnjo stadiona. »Na fakulteti za arhitekturo je pred leti pod mentorstvom prof. Marjana Ocvirka diplomiral študent Primož Gašperič z idejnim načrtom za povečavo in prenovo starega stadiona. Po tem načrtu naj bi bila atletska steza opuščena, igrišče poglobljeno, tako da bi se tribune povečale. Prostor pod tribunami bi bil izvotljen in primeren za slačilnice, servise, lokale in podobno, večina tribun bi pridobila streho. Mislim, da Plečnikov stadion ob približno taki prenovi ne bi izgubil svoje identitete.«
Dober zgled prenove najdemo v Berlinu, kjer so po načrtih biroja Von Gerkan, Marg und Partner tankočutno in z izjemnim posluhom za dediščino prenovili nekdanji olimpijski stadion, ki ga je dal zgraditi Hitler. Da bi čim manj posegli v spomeniško zaščiten objekt, so večino dodatnih prostorov spravili pod zemljo. S poglobitvijo igrišča za skoraj dva metra in pol so pridobili prostor za dodatne sedeže. Ohranili so originalno obzidje, ki ga niso z ničimer obzidali, edini izstopajoči dodatek k staremu stadionu pa je streha nad tribunami. Žal v Sloveniji tovrstne zavezanosti dediščini ni opaziti. Zgovorno je že dejstvo, da Plečnikov stadion še do danes ni bil razglašen za spomenik državnega pomena, ampak je vpisan le v register kulturne dediščine. Po naših podatkih je minister Vasko Simoniti elaborat o razglasitvi celotnega Plečnikovega opusa v Ljubljani za spomenik državnega pomena na mizo dobil že lani, a dokumenta kljub prigovarjanju podrejenih ni podpisal. Vmes je bil sprejet nov zakon o graditvi objektov, po katerem je pred razglasitvijo nekega objekta za spomenik državnega pomena treba pridobiti mnenje lastnikov, kar postopek razglasitve bistveno podaljša.

Talci nogometa

Plečnik stadiona za Bežigradom ni namenil nogometu. Prenova v skladu z zahtevami mednarodne nogometne zveze zato zahteva krepak poseg v avtentično arhitekturo. Pri tem celo FIFA odsvetuje postavitev stadionov v stanovanjskih soseskah, še zlasti zaradi povečane gostote prometa. »Stadiona, ki je bil pred več desetletji zgrajen za telovadbo, brez občutnih posegov v njegovo strukturo, ki predstavlja kulturno dediščino, ali brez posledic za bližnje stanovanjske soseske ne bo mogoče spremeniti v sodoben nogometni stadion,« meni Matevž Čelik, arhitekt in urednik spletnega portala Trajekt. Mimogrede: Krečič je že leta 1993 na pobudo tedanje občine Ljubljana Bežigrad pripravil študijo o konservatorskih smernicah prenove stadiona, kjer je med drugim opozoril: »Stadion bo imel tudi, ko bo prenovljen in opremljen, nekatere pomanjkljivosti, ki se nikakor ne bodo dale odpraviti brez resnejših posegov v izvirno spomeniško celoto ... Stadion kot spomenik ne more biti predmet kratkoročnega kalkuliranja ene športne panoge, ene klubske uprave, enega interesa, temveč predmet premisleka celotne telesnokulturnopolitične sfere v luči razvojnih načrtov in prioritet.«
Ambicija župana Jankovića, da v letu 2010 na nogometnem igrišču brcne žogo, nas je pripeljala v situacijo, ko se občutljiva kulturna dediščina skuša prenoviti na silo, v naglici in brez resnega premisleka. Vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, je naslednje: ali Ljubljana res potrebuje dva nogometna stadiona ali pa bi bilo pametneje, da bi Plečnikov stadion namenili rekreaciji Ljubljančanov, za kar je bil tudi zgrajen. Če tega ni mogoče doseči z zasebnim kapitalom, naj občina pogodbo s Pečečnikom razdre, si zagotovi evropska sredstva in stadion obnovi sama.