Knjige / Umberto Eco: Zgodovina grdega

+ + + +

Po »Zgodovini lepega« še pričakovani pendant, »Zgodovina grdega«.

Tudi ta je narejen po istem tridelnem principu: slikovne podobe grdosti, referenčni teksti v literaturi in filozofiji ter Ecov spremljevalni tekst, ki kajpak učinkuje enako učinkovito na bralca. Morda še bolj, ker so temne strani ponavadi mikavnejše od svetlih.

Osnovno vprašanje je torej: kaj je grdo in ostudno? Ker je načeloma to odvisno od posameznikovega okusa, avtor dilemo rešuje skozi zgodovinske perspektive. Stari Grki so brez težav združevali lepo in grdo v enem: tako je bil Ezop hkrati grbast, umazane polti, ploskonog, a vendarle dobrotnik človeštva. Samo grozljivost so utelešale podobe Kiklopa, Himere, Kerberja in drugih nestvorov. Tudi starokrščanstvo je združevalo podobe Jezusa na križu, ki je bil prebičan, z žeblji prebit in s trnjem ranjen, torej na zunaj grd, a z zunanjo izobličenostjo je zgolj izražal notranjo lepoto svoje slave in žrtve.

Vseskozi pa je kot grdobec nastopal hudič in prav tako številne pošasti. Hisperična umetnost je cenila to, kar je orjaško in nesorazmerno, za njo so se pojavljali gozdni možje z medvedjo glavo pa tja do nedavne filmske pošasti Kinga Konga. Grozotne so bile vedno podobe smrti, najsi bo v obliki mrtvaških plesov ali kot ohranjena trupla v katakombah. Poseben žanr je bilo prikazovanje grdih žensk in razkosanih trupel, skrajni rob pa estetika smeti pri Andyju Warholu.

Knjiga torej, ki prinaša zgodovino umetnosti, ki grdo povzdigne v objekt umetniškega upodabljanja. Slikovno gradivo odločno pritegne bralca in mu preoblikuje okus, saj se hitro navadi na »negativno« estetiko, vendar zaradi obilja šokantnosti proti koncu izgubi dinamiko. A prav slikovni del skupaj s tekstualnimi referencami dominira v knjigi, Ecov spremni govor pa je precej skromen in kmalu razvodeni v suho klasificiranje.