In ko bo zmanjkalo še »družinske srebrnine«?

Zadnje čase prihajajo iz javnega zavoda RTV Slovenija vesti, da naj bi bila nacionalka v skrb zbujajočem finančnem položaju. Črnoglede napovedi so se okrepile, potem ko je programski svet RTV pred dvema tednoma obravnaval poslovne podatke za letošnje leto in osnutek programsko-poslovnega načrta za leto 2009. Izkazalo se je, da bo nacionalna televizija le težko zaključila leto s pozitivno ničlo. Kot je napovedal generalni direktor RTV Slovenija Anton Guzej, naj bi ji to uspelo, če bi zvišali RTV-prispevek in dobili dodatni državni denar za plače. Prihodnje leto naj bi bili rezultati še bolj skrb zbujajoči, ker naj bi po prvih izračunih pridelali za kar osem milijonov evrov izgube. Izračun sicer še ni dokončen, saj bo RTV Slovenija po novejših izračunih, v katerih so nekateri apetiti okleščeni, leto 2009 menda skušala končati s pozitivno ničlo.
Kaj se pravzaprav dogaja na nacionalni televiziji, da je tako globoko zabredla v rdeče številke? To se nikakor ni zgodilo čez noč, ključna razloga pa sta povezana s prevelikim trošenjem in premajhnimi finančnimi prilivi. Najpomembnejši del proračuna RTV Slovenija s plačilom RTV-prispevka polnijo gledalci, potem so tu še oglaševalci, pa tudi država. In kot gre razumeti vodstvo RTV, naj bi na vseh teh področjih zdaj sočasno močno zaškripalo.

Kje so prihodki?

Zgodba o RTV-prispevku je znana. Naročnina, ki jo plačujejo imetniki radijskih in televizijskih sprejemnikov, že od leta 2004 znaša 11 evrov. Krivca za to, da ostaja nespremenjena, sta odhajajoča vlada Janeza Janše in zdaj ne več tako nov Grimsov zakon o RTV Slovenija. Ta je odpravil določilo, da se RTV-prispevek usklajuje z letno stopnjo inflacije. Znano je, da je uspelo zdaj odhajajoči vladajoči koaliciji zakon po dolgotrajnih prizadevanjih uveljaviti šele z referendumom, na katerega je volivce vabila prav s parolo o »nižji RTV-naročnini«, zato si kakršnega koli zvišanja pozneje seveda ni smela privoščiti.
Nekateri gledalci ob spremljanju programov RTV Slovenija sicer bentijo, da je tudi zacementirani RTV-prispevek previsok davek glede na kakovost sedanjega programa. Hkrati pa je že ves čas jasno, da je bil ta izrazito populistični vladni ukrep brez finančnega kritja. Vlada nacionalni televiziji ni zagotovila nadomestnega vira prihodkov niti zadnje leto, ko je inflacija zelo narasla, zato je RTV zgolj zaradi nespreminjanja prispevka doslej pridelala izpad v višini 13 milijonov evrov. Vodstvo RTV se je zdaj znašlo v shizofrenem položaju: Janševi vladi in njenemu zakonu o RTV Slovenija je lahko hvaležno za položaje, ob tem pa nestrpno čaka novo, Pahorjevo vlado in od te že zahteva čimprejšnje zvišanje naročnine. Guzej je javno že povedal, da bi bila najoptimalnejša podražitev za tri evre, zadovoljili pa naj bi se tudi z zvišanjem »le« za evro. A četudi podražitev bo, je najverjetneje še ne bomo dočakali prav kmalu.
Vodstvo RTV naj bi imelo več razlogov za to, da želi čim prej dobiti zeleno luč za zvišanje RTV-prispevka. Kot kaže, nacionalna televizija letošnjega leta ne bo končala le z nižjimi prihodki od naročnin, temveč tudi z nižjimi prihodki od trženjske dejavnosti. Takšna napoved se zdi na prvi pogled nenavadna. Oglasi so ob zamrznitvi RTV-prispevka postajali vse pomembnejši vir nacionalkinih prihodkov, zadnja leta so prihodki od oglasov sestavljali že četrtino vseh. Temu se je ves čas prilagajal tudi program. Čeprav je RTV po svojem poslanstvu javni servis, ki mora zagotoviti večinski delež kulturnih, umetniških, informativnih, dokumentarnih in izobraževalnih vsebin, se je zadnja leta vse bolj podrejala temu, da bi dosegla čim večjo gledanost in poslušanost. Komercializacija je bila vidna predvsem na javni televiziji, kjer so elitni večerni termin zasedle oddaje, kakršni sta Na zdravje! in Piramida, zadnji takšen podvig pa je prva slovenska telenovela, ki jo bodo začeli predvajati že te dni.
Zaradi politike spodbujanja večje gledanosti bi se moralo v proračun RTV stekati vse več denarja od oglasov. A kaže, da se je pri tem zalomilo. Menda niti ne toliko zaradi prihajajoče finančne krize kot zaradi nezadostno usklajenega delovanja programcev in tržnikov znotraj same RTV-hiše. Pa tudi načrt za zvišanje gledanosti javne televizije naj ne bi izpolnil pričakovanj. Na RTV sicer pomirjujoče trdijo, da je letošnji načrt le za 3 odstotke višji od lanske realizacije in da so prihodki od oglaševanja »zadnji mesec« nad načrtovanimi vrednostmi. Že mogoče, a po naših podatkih naj bi bili v prvih šestih mesecih letošnjega leta pridelali kar 560.000 evrov izpada oglasnih prihodkov. Če bi se takšna usmeritev nadaljevala, bi lahko ob koncu leta pridelali 20-odstotni izpad, po najbolj pesimističnih napovedih pa celo 30-odstotni izpad oglasnih prihodkov.
Kot da to ne bi bilo dovolj, se je zapletlo še s sredstvi, ki bi jih morala za delovanje RTV zagotoviti država. Potem ko je Virantova plačna reforma v javni sektor potegnila še uslužbence RTV, je vlada nacionalni televiziji obljubila štiri milijone evrov dodatnih sredstev, s katerimi naj bi poskrbeli za prevedbo plač. Nacionalka si je zaradi prehoda na nov plačni sistem nakopala nezadovoljstvo številnih zaposlenih, ki so prepričani, da so bili pri tem finančno oškodovani. Kljub pritožbam bodo stroški plač in avtorskih honorarjev letos tudi zaradi prehoda na nov plačni sistem nekoliko višji in se bodo z lanskih 63,3 milijona evrov povzpeli na več kot 65 milijonov evrov. A vlada doslej obljube še ni izpolnila. Na RTV pravijo, da pogovori s pristojnimi ministrstvi še potekajo in da računajo na izpolnitev obljubljenega, a res je, da je Janševa ekipa, ki je nacionalno televizijo spravila v sedanji položaj, po volitvah dvignila roke od nje in odločitev prepustila novi vladi.

Razvoj ali razvedrilo

Zanimivo se zdi, da so se sočasno z novicami o finančni krizi na RTV v javnosti pojavili tudi namigi, da naj bi na nacionalni televiziji resno razmišljali o prodaji delnic družbe Eutelsat Communications, ki veljajo za nekakšno »družinsko srebrnino« RTV Slovenija. Prav zaradi teh delnic finančni položaj RTV (še) ni tako brezizhoden, kot se zdi na prvi pogled.
Zgodba o tem, kako je nacionalna televizija prišla do teh delnic, sega v leti 1998 in 1999, ko je takratno vodstvo v evropsko satelitsko družbo Eutelsat, ki so jo ustanovili nacionalni telekomi, vložilo 12,2 milijona evrov. Čeprav je bilo vodstvo - posebej je bil omenjan predvsem takratni pomočnik generalnega direktorja za poslovne zadeve Igor Kadunc - deležno očitkov o neupravičenem zapravljanju in je moral Kadunc celo zapustiti RTV-hišo, se je izkazalo, da je bila naložba bodisi vizionarska bodisi se je le posrečila; kot pravi Kadunc, je nacionalna televizija že leta 2000 dobila povrnjen ves denar. In ne samo to, ko se je Eutelsat preoblikoval v delniško družbo Eutelsat S. A., je začela RTV dobivati tudi dividende. Leta 2005 so bili manjšinski delničarji iztisnjeni iz tega podjetja in RTV je od prodaje svojih delnic dobila 36,9 milijona evrov, poleg tega pa še 2,5 milijona delnic nove družbe Eutelsat Communication S. A.
S povrnjenim denarjem je najprej odplačala posojila, preostanek pa pretopila v obveznice Republike Slovenije in se zavezala, da bo sredstva porabila izključno za razvojne projekte, denimo za nujno potrebno digitalizacijo, pri kateri močno zaostaja, sploh za sosednjo HRT. »Pretežni del denarja od prodaje Eutelsata je v obveznicah in je namenjen izključno modernizaciji,« je aprila lani za Sobotno prilogo Dela dejal tudi Guzej.
A vodstvo RTV je ta sredstva ves čas trošilo za druge projekte. Postala so nekakšen izhod v sili, ko je za kakšen projekt zmanjkalo denarja. S temi sredstvi naj bi bili denimo odkupili licenco za Piramido in poskrbeli za zadnjo prenovo informativnih oddaj. Nadzorni svet je medtem opozarjal, da se razvojna sredstva porabljajo mimo njega, in zahteval strožje predpise. A tudi sam je zgolj zadnje leto odobril za kar 12 milijonov evrov sredstev za najrazličnejše projekte. Denar naj bi bili med drugim porabili za nakup reportažnih vozil in štipendiranje perspektivnih kadrov, kar še nekako lahko razumemo kot razvojna projekta, težje pa bi kot takšne označili nekatere druge izbrane projekte, ki bi morali biti praviloma financirani iz tekočega poslovanja. Takšni so denimo projekti »Spodbujanje slovenske glasbene ustvarjalnosti«, »Spodbujanje zabavnoglasbene produkcije«, »Obletnica Radia in TV«, »Programi za Slovence po svetu«, »Romske oddaje« in »Igrani projekti«. Pa »Poučna igrana serija Ribič Pepe«, »Celovečerni film Angela Vode« (890.120 evrov) in »Nanizanka Vlomilci delajo poleti« (150.000 evrov); slednjo skupaj z RTV pripravlja Roman Končar, ki je, mimogrede, pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami na spletni strani SDS priobčil Janševi vladi izrazito naklonjeno mnenje. Nadzorni svet je za številne predlagane projekte sicer zahteval dodatna pojasnila, najvztrajnejši pa je bil pri prelaganju odločitve glede financiranja parlamentarnega kanala, ki ga vodi Ljerka Bizilj in ki naj bi leta 2009 potreboval 700.000 evrov razvojnih sredstev. Med člani nadzornega sveta je bilo že večkrat slišati, da bi morala ta kanal financirati država, ki je RTV z Grimsovim zakonom naložila prenos parlamentarnih sej na posebnem kanalu, ni pa ji zagotovila dodatnih sredstev za to. Poleg tega se zdi politika RTV glede parlamentarnega kanala razsipna: kljub skrb zbujajočim finančnim razmeram zanj načrtuje cel kup oddaj, čeprav bi za izvajanje zakona zadoščali že prenosi parlamentarnih sej.
RTV Slovenija torej menda nima dovolj sredstev za tekoče poslovanje, hkrati pa pogumno zapravlja sredstva, namenjena za razvojne projekte, za zabavnoglasbeni program, filme, nadaljevanke in parlamentarni kanal. Tudi sicer so bili nekateri paradni projekti, s katerimi se v zadnjem času postavlja javna televizija, ogromen finančni zalogaj. Za prvo telenovelo domače produkcije naj bi bili odšteli več kot 1,4 milijona evrov. Še več, okoli 1,8 milijona evrov naj bi bil stal scenarij angleške humoristične nanizanke Samo bedaki in konji, ki so ga priredili v slovensko nadaljevanko Brat bratu. Za druge projekte, ki jim vodstvo ni dajalo take prednosti, čeprav bi bili primernejši za izpolnjevanje poslanstva RTV kot omenjeni nadaljevanki, pa naj bi bilo preprosto zmanjkalo denarja. Denimo za skoraj vse najpomembnejše športne dogodke, torej za nogometna in košarkarska tekmovanja.

Prodaja delnic?

Ob zadnjih dogodkih na RTV Slovenija se nekateri sprašujejo, ali nismo pravzaprav priča poskusu, da bi iz razvojnih sredstev počrpali še več denarja. Ali poskusu, da bi nacionalna televizija prodala drugi del »družinske srebrnine«, delnice družbe Eutelsat Communications. Njihova vrednost je bila zadnja leta od 15 do 20 evrov, v zadnjih dneh pa je spet padla na (le) 15 evrov, to pomeni, da so bile delnice RTV sredi tedna vredne dobrih 37 milijonov evrov. Kot pravijo na RTV teh delnic za zdaj niso prodajali, presenetljivo pa so dodali, da »se vodstvo (in nadzorni svet) obnašata izrazito racionalno in v celoti obvladujeta stroške«. Kako torej - ali vodstvo RTV v celoti obvladuje stroške ali jih pač ne? Če jih obvladuje, je nenavadno, da Guzej javno opozarja na slab finančni položaj RTV-hiše, pri čemer napoveduje morebitno črtanje nekaterih programskih želja zlasti v zabavnem in športnem programu ter nižanje visokih honorarjev in zmanjšanje števila zaposlenih, po neuradnih podatkih pa naj bi se obetalo tudi občutno varčevanje v informativnem programu TVS. In če drži, da vodstvo stroškov v RTV-hiši ne obvladuje, zakaj potem ponuja tako dvoumne odgovore?
Eden od dobrih poznavalcev razmer na RTV Slovenija morda malce pretirano pravi, da ima nacionalka »na kratki rok denarja kot pečka, ko pa se bo porabil, bo velik 'kažin'«. Res je vprašanje, kaj se bo zgodilo, ko bo RTV enkrat porabila vsa razvojna sredstva, tudi tista, ki so zdaj naložena v delnicah, če ne za tekoči program, pa za digitalizacijo ali gradnjo novega prizidka. Od kod bodo potem jemali denar za redno poslovanje? Razmere naj bi bile že zdaj tako kritične, da se znova pojavljajo predlogi, da bi bilo RTV najbolje vzpostaviti na novih temeljih. Vsekakor pa nacionalna televizija, kot kaže, nujno potrebuje dolgoročno razvojno strategijo ...