Nova vlada / Bosta vrnila šolstvu avtonomijo?

Predvsem politično izredno močna ministra - enotna ocena Golobiča in Lukšiča

Vanja Pirc
MLADINA, št. 46, 13. 11. 2008

Gregor Golobič

Gregor Golobič
© Borut Peterlin

Ministrska kandidata za šolska resorja sta novinca na področjih, ki naj bi ju pokrivala. Minister za šolstvo in šport naj bi postal 47-letni doktor politoloških znanosti dr. Igor Lukšič, sicer redni profesor na Fakulteti za družbene vede (FDV), kjer vodi tudi oddelek za politologijo. Lukšič je bil pred volitvami v potencialni ministrski ekipi SD sicer predviden za ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, a kandidat za vodenje tega resorja je zdaj 44-letni diplomirani filozof Gregor Golobič. Seveda gre za politično zelo močna kandidata. Lukšič je podpredsednik največje vladne stranke SD, Golobič predsednik druge najmočnejše stranke Zares; slednji je tudi politik s kilometrino, ki je štartal v ZSMS, pozneje pa je bil do odhoda v gospodarstvo generalni sekretar in predsednik sveta LDS. Strokovnjaki ob tem upajo, da bosta uspela okrog sebe zbrati res dobri ekipi strokovnjakov, njunega nepoznavanja resorjev pa jima ne štejejo nujno v škodo. Menijo namreč, da bi lahko njuna politična moč znotraj koalicije vplivala na povečanje sredstev državnega proračuna za njuna resorja.
Lukšič in Golobič prihajata v resorja, kjer so pričakovanja strokovne javnosti velika. Lukšič bo nasledil dr. Milana Zvera, ki je, tako kot on, politolog in podpredsednik takrat največje vladne stranke, poskrbel za celo vrsto sprememb na področju šolstva (in manj športa), ki pa so sprožale vrsto polemik. Lukšiča, ki že ima nekaj izkušenj z vodenjem in organizacijo, saj je bil med letoma 2001 in 2003 dekan FDV, zdaj čaka težka preizkušnja. Na kratki rok bi si sicer lahko pridobil simpatije zaposlenih v šolstvu s tem, da bi denimo učiteljem vrnil večjo avtonomijo v svetih šol, ki jim je bila odvzeta v Zverovem obdobju, na dolgi rok pa ga, kot je razvidno iz koalicijske pogodbe, čaka priprava bele knjige, s čimer bi sedanje parcialne reforme nadomestili z reformo celotnega šolskega sistema. Sodelovanje s stroko bo pri tem nedvomno zahtevnem projektu neizogibno, prav tako iskanje konsenza, s tem pa bi si novi minister lahko nakopal tudi številne zamere.
Tudi Golobič se odpravlja na svojo prvo funkcijo znotraj državnega aparata, nasledil pa bo Mojco Kucler Dolinar, ki je postala ministrica, potem ko se je moral s položaja posloviti dr. Jure Zupan, ki mu je bila javnost izrazito nenaklonjena, tudi zaradi favoriziranja zasebnih visokošolskih zavodov in dodeljevanja sredstev za znanost RKC. Golobič ne skriva - morda tudi zato, ker je štiri leta deloval kot poslovni direktor v visokotehnološkem podjetju Ultra -, da mu bi bil bližje kot visokošolski del resorja tisti del, ki pokriva znanost in tehnologijo. Nekateri upajo, da se bo tudi zaradi tega njegovega stališča avtomatično bistveno zmanjšal dosedanji pritisk na univerze - pa tudi zato, ker je bilo preoblikovanje univerz pomemben političen projekt dosedanje vlade. Golobiču sicer v SDS očitajo, da je neprimerno, da pokriva visokošolski resor, ker je po dolgoletni pavzi diplomiral šele leta 2002.
Koalicijska pogodba napoveduje sicer novo zakonodajo na vseh treh Golobičevih bodočih področjih, pri čemer nekdanji rektor ljubljanske univerze dr. Jože Mencinger opozarja, da vsaj Univerza v Ljubljani ne potrebuje novega zakona, saj lahko avtonomijo uveljavlja tudi v okviru sedanjega. »Upam seveda, da minister ne bo začel preurejati univerze, saj o stvari kljub nedvomni bistrosti najbrž prav veliko ne more vedeti.« Golobič bi lahko sicer z nekaterimi potezami razmeroma hitro pridobil strokovno javnost na svojo stran, denimo z odpravo Zupanovega sistema političnega nadzora nad raziskovalno-znanstvenimi ustanovami in ustanovitvijo neodvisne agencije za visoko šolstvo, ki so se je dosedanji ministri izogibali. Veliko več težav pa bi imel lahko z zagonom te agencije ali pa z reševanjem podhranjenega financiranja druge bolonjske študijske stopnje. Strokovna javnost tudi pričakuje, da bo zaustavil množično podeljevanje visokošolskih koncesij, ki jih je bila deležna zlasti bodoča Jambrekova univerza. Napoved, da bo država po novem več namenjala zlasti za znanost in tehnološki razvoj, je bila sprejeta z odobravanjem, vendar bo moral bodoči minister poskrbeti za to, da se ne bodo financirala le odkritja, temveč predvsem sposobni ljudje, in predvsem za to, da se denar ne bo več delil po prijateljski liniji.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal, Apple Pay ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Vanja Pirc
MLADINA, št. 46, 13. 11. 2008

Gregor Golobič

Gregor Golobič
© Borut Peterlin

Ministrska kandidata za šolska resorja sta novinca na področjih, ki naj bi ju pokrivala. Minister za šolstvo in šport naj bi postal 47-letni doktor politoloških znanosti dr. Igor Lukšič, sicer redni profesor na Fakulteti za družbene vede (FDV), kjer vodi tudi oddelek za politologijo. Lukšič je bil pred volitvami v potencialni ministrski ekipi SD sicer predviden za ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, a kandidat za vodenje tega resorja je zdaj 44-letni diplomirani filozof Gregor Golobič. Seveda gre za politično zelo močna kandidata. Lukšič je podpredsednik največje vladne stranke SD, Golobič predsednik druge najmočnejše stranke Zares; slednji je tudi politik s kilometrino, ki je štartal v ZSMS, pozneje pa je bil do odhoda v gospodarstvo generalni sekretar in predsednik sveta LDS. Strokovnjaki ob tem upajo, da bosta uspela okrog sebe zbrati res dobri ekipi strokovnjakov, njunega nepoznavanja resorjev pa jima ne štejejo nujno v škodo. Menijo namreč, da bi lahko njuna politična moč znotraj koalicije vplivala na povečanje sredstev državnega proračuna za njuna resorja.
Lukšič in Golobič prihajata v resorja, kjer so pričakovanja strokovne javnosti velika. Lukšič bo nasledil dr. Milana Zvera, ki je, tako kot on, politolog in podpredsednik takrat največje vladne stranke, poskrbel za celo vrsto sprememb na področju šolstva (in manj športa), ki pa so sprožale vrsto polemik. Lukšiča, ki že ima nekaj izkušenj z vodenjem in organizacijo, saj je bil med letoma 2001 in 2003 dekan FDV, zdaj čaka težka preizkušnja. Na kratki rok bi si sicer lahko pridobil simpatije zaposlenih v šolstvu s tem, da bi denimo učiteljem vrnil večjo avtonomijo v svetih šol, ki jim je bila odvzeta v Zverovem obdobju, na dolgi rok pa ga, kot je razvidno iz koalicijske pogodbe, čaka priprava bele knjige, s čimer bi sedanje parcialne reforme nadomestili z reformo celotnega šolskega sistema. Sodelovanje s stroko bo pri tem nedvomno zahtevnem projektu neizogibno, prav tako iskanje konsenza, s tem pa bi si novi minister lahko nakopal tudi številne zamere.
Tudi Golobič se odpravlja na svojo prvo funkcijo znotraj državnega aparata, nasledil pa bo Mojco Kucler Dolinar, ki je postala ministrica, potem ko se je moral s položaja posloviti dr. Jure Zupan, ki mu je bila javnost izrazito nenaklonjena, tudi zaradi favoriziranja zasebnih visokošolskih zavodov in dodeljevanja sredstev za znanost RKC. Golobič ne skriva - morda tudi zato, ker je štiri leta deloval kot poslovni direktor v visokotehnološkem podjetju Ultra -, da mu bi bil bližje kot visokošolski del resorja tisti del, ki pokriva znanost in tehnologijo. Nekateri upajo, da se bo tudi zaradi tega njegovega stališča avtomatično bistveno zmanjšal dosedanji pritisk na univerze - pa tudi zato, ker je bilo preoblikovanje univerz pomemben političen projekt dosedanje vlade. Golobiču sicer v SDS očitajo, da je neprimerno, da pokriva visokošolski resor, ker je po dolgoletni pavzi diplomiral šele leta 2002.
Koalicijska pogodba napoveduje sicer novo zakonodajo na vseh treh Golobičevih bodočih področjih, pri čemer nekdanji rektor ljubljanske univerze dr. Jože Mencinger opozarja, da vsaj Univerza v Ljubljani ne potrebuje novega zakona, saj lahko avtonomijo uveljavlja tudi v okviru sedanjega. »Upam seveda, da minister ne bo začel preurejati univerze, saj o stvari kljub nedvomni bistrosti najbrž prav veliko ne more vedeti.« Golobič bi lahko sicer z nekaterimi potezami razmeroma hitro pridobil strokovno javnost na svojo stran, denimo z odpravo Zupanovega sistema političnega nadzora nad raziskovalno-znanstvenimi ustanovami in ustanovitvijo neodvisne agencije za visoko šolstvo, ki so se je dosedanji ministri izogibali. Veliko več težav pa bi imel lahko z zagonom te agencije ali pa z reševanjem podhranjenega financiranja druge bolonjske študijske stopnje. Strokovna javnost tudi pričakuje, da bo zaustavil množično podeljevanje visokošolskih koncesij, ki jih je bila deležna zlasti bodoča Jambrekova univerza. Napoved, da bo država po novem več namenjala zlasti za znanost in tehnološki razvoj, je bila sprejeta z odobravanjem, vendar bo moral bodoči minister poskrbeti za to, da se ne bodo financirala le odkritja, temveč predvsem sposobni ljudje, in predvsem za to, da se denar ne bo več delil po prijateljski liniji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Kolumna

Janko Lorenci: Veliki so redki

Taki in drugačni voditelji

Intervju

»Janša je stavil na napačnega konja«

Achiya Schatz, nekdanji izraelski specialec, strokovnjak za dezinformacije