Redefinicija odnosov

Javnost se je še pred leti spraševala, ali se generalni direktor policije Marko Pogorevc lahko udeleži maše v uradni policijski uniformi, letos pa ni več nikogar motilo, ko je poveljnik brigade v bazi v Cerkljah ob Krki vojaka in vojakinjo civilno poročil v prostoru, zaznamovanim z razpelom, simbolom krščanstva. Poroko med državo in RKC so na svoj način zaznamovali tudi najvišji politiki, ki so se v velikem številu udeleževali maš, kot tudi najvišji cerkveni dostojanstveniki, ki so pri mašah hvalili politike. Novi nadškof Alojz Uran je takoj po imenovanju dejal, da je imela Slovenija leta 1991 »sposobne ljudi na pravem mestu« in da je v osamosvojitev vtkana tudi molitev. Kasneje je v brezjanski pridigi pohvalil prizadevanje vlade za pluralizacijo medijskega prostora, na večeru Gorenjskega glasa pa Branka Grimsa osebno za »pokončno držo pri zagovarjanju novega zakona o RTV«. Fraza, s katero RKC opisuje odnos med vladajočo politiko in cerkvijo v preteklih štirih letih, se imenuje »pozitivna laičnost«. Skrbi jo, da se bo v prihodnjih štirih letih, pod novo vlado Boruta Pahorja, v državi ponovno uveljavila laicistična, ideološka in njej sovražna interpretacija načela ločenosti države in vere.

Cerkev na barikadah

Zadnjo debato je začela RKC. A povod zanjo je prišel iz LDS. Na zadnji dan koalicijskih pogajanj se je nova vlada dogovorila tudi o členu 11.7 koalicijske pogodbe. V njem piše, da bodo »partnerji redefinirali odnos med državo in verskimi skupnostmi ter pri tem upoštevali načelo ločenosti države in verskih skupnosti ter načelo enakosti verskih skupnosti«. Predlog je nastal na pobudo Aleša Guliča, bivšega poslanca LDS. Gulič pojasnjuje, da je bil odnos med cerkvijo in državo ena pomembnejših tem v preteklem mandatu in tako tudi eden izmed razlogov, zaradi katerega so volivci vladi Janeza Janše izrekli nezaupnico. Zato se mu je zdelo pomembno, da se tema vnese tudi v koalicijsko pogodbo. Po njegovem mnenju bi bilo treba preučiti »Šturmov« zakon o verski svobodi, poleg njega še spremenjeno davčno zakonodajo in blejski sporazum. Sporen zakon o verski svobodi je sicer še vedno v odločanju pred ustavnim sodiščem. Od tam odgovarjajo, da bo sodišče o njem začelo razpravljati v začetku prihodnjega leta, vendar pa to ne pomeni, da nova koalicija zakona ne more še pred tem spremeniti ali ga nadomestiti.
Predlog je RKC razumela kot vojno napoved. Njena vrhovna ustanova, Slovenska škofovska konferenca, je v sporočilu za javnost zapisala, da citirani člen v koalicijski pogodbi zbuja med škofi »veliko zaskrbljenost. Razumemo jo kot napoved oživljanja negativnega odnosa do Katoliške Cerkve, za katerega smo upali, da je dokončno za nami in da so napovedi o zmernosti nove politike in konsenzualni politiki resne in iskrene«. Načela ločenosti verskih skupnosti od države se škofje ne bojijo, to naj bi tudi sami zastopali, ne morejo pa sprejeti »laicistične, ideološke, Cerkvi sovražne interpretacije tega načela«. V strokovnih krogih naj bi bilo že večkrat ugotovljeno, da slovenska ustava ne daje nobene osnove za restriktivno in sovražno razmerje med državo in verskimi skupnostmi, ampak je tako razmerje posledica ideoloških in političnih stališč. Po mnenju škofov danes prevladuje razmerje med državo in cerkvijo, ki temelji na ustavi in pravu in ne na ideologiji, razvija pa se v smeri »kooperativne interpretacije načela ločenosti, ki danes prevladuje povsod po Evropi«. Vsebovala naj bi ga Lizbonska pogodba, zadnjič sta papež Benedikt XVI. in francoski predsednik Nicolas Sarkozy v govorih v Rimu in Parizu napovedovala nove odnose celo v Franciji, domovini načela ločitve cerkve od države, in jih imenovala »odprta« ali »pozitivna laičnost«.
Nova vlada naj bi z zadnjo dopolnitvijo koalicijske pogodbe zbudila bojazen, da bo v Sloveniji prišlo do »nazadovanja v smeri ponovnega izključevanja cerkve in verskih skupnosti iz javnega življenja, njihovega zatiranja, oživljanja kulturnega boja in getoizacije Cerkve«. Celjski škof Anton Stres, podpredsednik slovenske škofovske konference, je na tiskovni konferenci dodal, da se boji »grobe, grde, škodljive manipulacije in politizacije cerkve«. To naj bi bila tretjerazredna vprašanja, s katerimi bi ljudi odvračali od resnih vprašanj, kot sta finančna in gospodarska kriza. »Tranzicijska levica,« je dodal Stres, naj bi bila spretna pri odvračanju pozornosti. To se je že dogajalo v preteklosti, ko je »pridno lastninila družbeno premoženje«, pri tem pa se je izpostavljalo bogastvo cerkve.
Marjan Smrke, religiolog s Fakultete za družbene vede, se ne strinja, da gre Evropa v smeri nekakšne pozitivne laičnosti. Trendi so različni. Mnoge zahodnoevropske države, denimo Norveška, gredo po poti razdržavljenja do sedaj državnih cerkva, Švedska je zaradi tega tudi spremenila ustavo, postsocialistične države pa gredo v drugo smer. »Tudi Slovenija, z določenim časovnim zamikom. Mislim, da je to vredno vsega obžalovanja,« pravi Smrke, ki se tudi ne strinja z zapisom v novi koalicijski pogodbi, po kateri naj bi v prihodnje različne veroizpovedi obravnavali enakopravneje. »Ni ključni problem samo neenakost verskih skupnosti, ampak tudi neenakost religioznih in nereligioznih ljudi. En primer: opažam, da nekateri študentje ne vedo več, kaj pomeni izraz 'naše štetje' in 'pred našim štetjem'. Potem pa pogledam v učbenik za zgodovino mojega mlajšega sina, ki hodi v gimnazijo, in vidim, da imajo v prvem letniku uporabljene samo izraze 'pred' in 'po Kristusu', ne da bi bilo povedano, da se lahko enako legitimno uporablja tudi izraz naše štetje in pred našim štetjem, ki jih poznajo ateisti ali pa Muslimani.« Zaradi teh drobnih stvari Smrke meni, da RKC »metastazira« v državne institucije, ima lastni krvožilni sistem, hkrati pa je vedno bolj pripeta na državo.

Quid pro quo

Kakšna so bila torej zadnja štiri leta, v katerih naj bi tudi Slovenija razvijala »pozitivno laičnost«?
Odnos Quit pro quo med delom politike in RKC se je začel že februarja 2005, ko je vlada sprejela sklep, da ne nasprotuje vrnitvi Srednje kmetijske šole in Fakultete za kmetijstvo cerkvi, zaradi česar je 27. decembra sledilo »božično« darilo. Mariborska nadškofija je zaradi nezmožnosti uporabe omenjene nepremičnine od vlade prejela 8,1 milijona evrov odškodnine. Tisto leto je vlada spremenila tudi zakon o policiji in omogočila zaposlitev policijskih kuratov in duhovno versko oskrbo pripadnikov policije. Temu je sledil zakon o verski svobodi, ki ni samo odprl vrat zaposlovanju duhovnikov v zdravstvu, vojski in zaporih, ampak je še na različne druge načine popravil njihov status. Po novem država verskim uslužbencem plačuje vse prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, osnovne šole morajo sestavo urnikov na zahtevo učencev in staršev prilagoditi verskemu pouku, ki ga organizirajo cerkve v šolskem okolišu, urbanisti pa so dolžni pri pripravi prostorskih aktov upoštevati »posebne potrebe, priporočila in interese cerkva«.
V zameno je cerkev vladajočo politiko podprla pri vseh njenih pomembnejših projektih. Komisija Pravičnost in mir se je denimo zavzela za ekonomske reforme. Čeprav je bil del gospodarskih reform namenjen zmanjševanju socialnih prejemkov in omejevanju delavskih pravic najnižjih slojev, čemur so s protesti nasprotovali sindikati, je cerkvena etična komisija sklenila, da se »zahteve in vrednote socialne države ter potrebe po uspešnem gospodarstvu nikakor ne izključujejo. Nasprotno, socialna država dosega svoje namene le, če je tudi gospodarsko uspešna«. Temu je sledila podpora medijski reformi. V pismu Slovenske škofovske konference sta mariborska škofa Franc Kramberger in Anton Stres volivce pozvala, naj podprejo novi zakon o RTV. Javna glasila v Sloveniji po cerkvenem mnenju »večinoma še niso dovolj sodobna, neodvisna in pluralna, da bi lahko služila kar najširšemu krogu državljanov vseh političnih prepričanj in svetovnih nazorov«.
A šlo je tudi za interes. V reformirani javni televiziji cerkve ni predstavljal le en glas, tokrat so v programski svet RTV po različnih poteh prišli kar štirje predstavniki cerkve in njenih združenj. K temu lahko dodamo, da je RKC po intervenciji tedanjega nadškofa Alojzija Šuštarja na začetku devetdesetih kot edina nejavna organizacija dobila radijske frekvence, s katerimi je pokrila vso državo. A zaradi podhranjenosti je že na prvem razpisu medijskega sklada, leta 2006, dobila največji del pogače. Radio Ognjišče je prejel 100 tisoč evrov, založba Ognjišče 61 tisoč evrov, Družina 32 tisoč evrov, Društvo za pospeševanje človeku prijazne uporabe elektronskih omrežij Vrnet, ki skrbi za spletišče rkc.si, pa 10 tisoč evrov. Podobno tudi v naslednjih letih.

Od medijev do znanosti

Na začetku leta 2006 je cerkev zmagala tudi na razpisu za podelitev koncesij domovom za ostarele. Ti so, mimogrede, lahko tudi zelo dobič-konosni. Špesov Dom na Vojniku je imel lani 2,4 milijona evrov prometa in 77 tisoč evrov dobička. Na razpisu leta 2006 je minister Janez Drobnič tri od štirih koncesij podelil RKC oziroma njihovim lokalnim župnijam. Cerkveni zavodi so na razpisu zmagali, čeprav niti zgradb še niso imeli. Uradno je RKC prvega izmed treh izbranih zavodov (Trnovo - Karitas) ustanovila dva meseca po tem, ko je ministrstvo že objavilo razpis. Župnija Srednja vas v Bohinju pa je Zavod sv. Martina ustanovila le osem dni pred iztekom roka za oddajo ponudb. Seveda zgolj na papirju, oba zavoda sta tedaj trdila, da bosta domova za starejše zgradila in opremila do julija 2008, a ko smo ju ta teden poklicali, smo dobili odgovor, da domova še vedno gradijo in da bosta odprta po novem letu.
Leto 2007 je zaznamovala še ena simbolična zmaga. Ker je RKC v želji po rehabilitaciji svojega nekdanjega ljubljanskega škofa Rožmana za časa samostojne Slovenije izčrpala že čisto vsa pravna sredstva, ji je na pomoč priskočila oblast. Potem ko so bile kar tri zahteve za obnovo kazenskega postopka RKC neuspešne, je kot četrto vložila še zahtevo za varstvo zakonitosti. Prej je zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vložil le državni tožilec, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa njegovo najbližje sorodstvo. A parlament je zakon spremenil tako, da je za določen čas omogočil vlaganje zahtev v imenu duhovnikov, duhovnic, redovnikov in redovnic tudi »zakonitim zastopnikom njihovih registriranih verskih skupnosti«. V obrazložitvi sprememb, ki jih je v državni zbor poslala vlada, so kot razlog navedli »ocene nekaterih zgodovinarjev, da je bil po drugi svetovni vojni pritisk komunistične oblasti na Katoliško cerkev na Slovenskem zelo močan«. Po mnenju zgodovinarjev naj bi bilo v sodne procese vključenih prek 500 omenjenih duhovnikov in redovnic, rehabilitiranih pa le 10 odstotkov. Toda po prvem letu je bila vložena le ena zahteva: za obnovo procesa proti škofu Rožmanu. Vrhovno sodišče je sodbo nato tudi zares razveljavilo, vendar do obnove procesa ni prišlo. Pravno je bil škof Rožman rehabilitiran.
Pod visokošolskim ministrom Juretom Zupanom so katoliške organizacije, denimo Frančiškanski družinski inštitut, postale tudi najpomembnejše prejemnice denarja za promocijo znanosti. Nato je ministrstvo razpisalo še 360 tisoč evrov težak razpis za vzpostavitev štirih centrov za promocijo znanosti. Tudi tukaj so na razpisu zmagale tri organizacije blizu RKC, zavrnjeno pa je bilo denimo društvo Kvarkadabra, ki je na področju promocije znanosti delovalo celo desetletje. Zaradi pritiska javnosti je sicer minister razpis nato razveljavil.
Minula štiri leta so bila za slovensko cerkev ena najuspešnejših. A še bolj kot pomoč države in vernikov so zrasle cerkvene finančne investicije, ki predstavljajo gospodarsko jedro RKC. To jedro je cerkev, podobno kot drugi finančni centri moči po Sloveniji, zgradila predvsem skozi certifikatno privatizacijo, do njega pa je prišla prek »menedžerskega odkupa«. Ta se je zgodil leta 2005. Leta 2002 je namreč cerkev Krekovo banko prodala in konec leta 2005 prevzela holding Zvon Ena, ki je pred tem deloval v okviru Krekove banke. Kupili so ga pod tržno ceno, s čimer so po vsej verjetnosti oškodovali manjše delničarje, večinoma vernike, od katerih je RKC zbirala certifikate. Gre za klasični konec certifikatne privatizacije, po katerem upravljavec s pomočjo notranjih informacij prevzame upravljano premoženje. Zvon Ena holding je namreč nastal po preoblikovanju PID-a, s katerim je upravljala Krekova družba za upravljanje.

Spreobrnjena dobrota

Kontrast bode v oči: sodeč po zadnjih finančnih poročilih je leta 2007 mariborski nadškofiji gospodarjenje s premoženjem prineslo več kot 4 milijone evrov. Kvatrne nabirke, binacije, evrski prispevek, prispevki župnij za katehezo (brez darov za Karitas), ki jih večinoma cerkev jemlje od najrevnejših za svoje delovanje, pa »le« 470 tisoč evrov. Če so verniki mariborski nadškofiji darovali 470 tisoč evrov, je samo holding Zvon Ena delničarjem, v večini so to družbe okrog RKC, leta 2007 pridelal 15,3 milijona evrov čistega dobička. Postavlja se logično vprašanje: Zakaj RKC sploh še potrebuje vernike in pomoč države? Verniki paradoks čutijo. Njihovi prispevki iz leta v leto padajo. Ravno nasprotno pa država, ki je nadškofijam v minulih letih namenila še več neposredne finančne pomoči. Leta 2005 je mariborska nadškofija od države in občin dobila 382 tisoč evrov, leta 2006 že 545 tisoč evrov, leta 2007 pa 627 tisoč evrov.
A RKC služi tudi na Blejskem otoku. Odkar se je blejska župnija odločila pobirati vstopnino (3 evre) za ogled cerkve, so prihodki Družbe svetega Martina, d. o. o., ki upravlja z nepremičninami na otoku, zrasli na 380 tisoč evrov letno. Na koncu lanskega leta jim je tako ostalo še 72 tisoč evrov dobička. Minister Simoniti, ki je dal cerkvi v najem za 45 let še vso preostalo zemljo na edinem slovenskem otoku, pa se je odpovedal celo simbolični najemnini 20 tisoč evrov. Morda »v cilju zboljšanja odnosov«, zato, ker sta država in cerkev »instituciji istega naroda«, kjer je treba upoštevati »tudi perspektivnost odnosov« med njima. Ta skrb pa je zgolj enostranska. Cerkveni holding Zvon Ena denimo, ki je delničarjem okrog RKC lani prinesel tridesetkrat več denarja, kot ga je od vernikov nabrala mariborska nadškofija, ima na Nizozemskem ustanovljeno podružnico. Imenuje se Zvon BV, z njo pa se holding izogiba plačevanju davkov v Sloveniji.