Reportaža / Zapor, iz katerega nočeš pobegniti

Večina ljudi si zapor predstavlja kot siv, temačen in umazan objekt. Toda 52-letni avstrijski arhitekt Josef Hohensinn je dokazal nasprotno: zapor lahko ponudi udobje hotela s petimi zvezdicami, ne da bi zaradi tega trpela varnost.
Pred štirimi leti so v avstrijskem mestu Leoben, nekaj deset kilometrov iz Gradca, po načrtih biroja Hohensinn Architektur zgradili enega najsodobnejših in najbolj humanih zaporov na svetu. Pravzaprav ne gre samo za zapor, ampak za ogromen pravosodni kompleks, v sklopu katerega so v pičlih dveh letih zgradili tudi novo sodno stavbo z okrajnim in okrožnim sodiščem ter s prostori za tožilstvo. Kompleks so namenoma umestili na vzpetino ob rob gozda, od koder je odličen razgled na mesto in bližnje hribovje. Že ta podatek veliko pove o konceptu, za kakršnega sta se odločila naročnik in arhitekt. Na zapor niso gledali kot na prostor represivnega nadzora, bolezni in smrti, ampak kot na servisni objekt, ki zapornike tudi skozi arhitekturno estetiko spodbuja h komunikaciji in resocializaciji. Na zunanjem obzidju zapora je vrezan stavek: »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice.« Gre za navedek iz prvega člena splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki so jo Združeni narodi sprejeli decembra 1948. Ta skoraj biblični zapis obiskovalce in osebje vsak dan opominja, da je še posebej v zaporu, kjer je posameznik v najbolj neposrednem stiku z močjo države, treba dosledno spoštovati človekovo dostojanstvo.