Orlando Uršič: Tadejev dež

Spiranje oljnega madeža

V domači prozi niso redki marginalizirani, kosmačevski originali, niti slabo prilagojeni odraščajniki s svojo lucidno nevednostjo; takšna je recimo Sosičeva naslovna Balerina pa zaradi možganske okvare afazična junakinja Flisarjevega romana Mogoče nikoli. Nova ni niti pripovedna optika, ki skozi oči mladostnika ali otroka spregovarja o čudnih in s stališča nepokvarjenega pogleda čudaških in nedoumljivih delitvah v svetu odraslih, kakršno nosi recimo Marjanček iz Rožančeve Ljubezni. Uršičev razvojni roman je nadaljevalec te pripovedne linije, njegov Tadej je malo odljuden, odsoten, brezbrižen in pasiven, takoj ob tem pa že kar pretirano usmerjen, zainteresiran predvsem za šah in svojega vzornika Bobbyja Fisherja, ki mu pomeni tisto, kar je vsem drugim Tito, vzor in ideal jaza. Tadej je nepredvidljiv v svojih reakcijah do vrstnikov in sploh, pri jedilnem olju, posebej še, če mu ga vsiljujejo, pa postane čisto pasji. Zaradi potlačitve, ki se na koncu razklene in jo spira dež, zbesni in se pravzaprav ne zaveda svojega stanja, okus po gravžu ga prestavi nekam drugam, kjer nima niti malo nadzora nad sabo in nad svetom, pa ga ima že tako ali tako kot le mogoče malo. Tadejevo otroštvo zaznamuje čas realsocializma in težke industrije, vse se dogaja v mestu z železarno, kjer tovarniški dimniki in magnet, ki odnaša staro železo v plavž, visijo nad mularijo kot najverjetnejša usoda in delovna specializacija, nekje zgoraj sta stričeva kmetija in pod njo vodnjak, mesto opravljanja, s svojo distanco in skepso do udarnih parol, tega opija ljudstva. Ta mešanica mestnega in ruralnega z vsemi čudakarji, ki se znajdejo v tem vmesnem svetu, med kmečko starožitnostjo ali delavsko monotonijo ter vseprisotno socialistično propagando, dela roman prepoznaven in mu daje močan pridih splošne odtujenosti v časih nekje do Titove smrti.

Prostor in čas sta realistična, preverljiva, prepričljivo popisana, tako da so skoraj logično nadaljevanje Tadejevega dežja Mazzinijeve Drobtinice, ki govorijo o Jesenicah iz druge, bolj uporne in zvijačne perspektive, iz časa, ki je imel šele priti. Uršičev stavek in jezik še posebej sta prilagojena navznoter razrvani, navzven pa zavrti pobovi psihiki, na površini prevladujejo enostavni, skoraj prosti stavki, s katerimi poskuša Tadej prekoračiti in preskočiti vrzel v svetu, povezati zapovedano in zamolčano, sprejemljivo in nedopustno. S takšnim topim orodjem krpa pričakovanja z lastno izkušnjo izgubljenca; čeprav se vmes zasliši glas socialne delavke in imamo za hip občutek, da je to skriti pripovedovalec, se stvari hitro vrnejo na svoje mesto. Roman poteka ležerno, pripoved poskakuje skozi na hitro začrtane in kratke, škrte fragmente, vendar ima nekaj izrazitih zgostitev in drastičnih epizod, ki s Tadejevega gledišča delujejo kot skoraj običajne motnje v osebnostnem dozorevanju.