Film / Ljubezen in drugi zločini

Ljubezen in drugi zločini je prvi celovečerni film srbskega režiserja Stefana Arsenijevića, ki je slovenskemu občinstvu znan kot avtor kratkega filma (A)torzija. Zanj je bil leta 2004 nominiran za oskarja. Uspeh omenjenega filma ga je katapultiral med vidnejše akterje sodobnega srbskega filma. Sodelovanje s slovenskim studiem Arkadena ja bilo zanj usodno, zato se je odločil, da bo tudi med snemanjem svojega prvega celovečerca sodeloval z istimi producenti. Ljubezen in drugi zločini je zgodba, umeščena v turobno okolje Novega Beograda, ki predstavlja metaforo brezizhodnosti in naveličanosti človeka v sodobni Srbiji. Takšni so tudi protagonisti filma: Anica je dekle v poznih tridesetih, ki se nenadoma odloči zapustiti dolgoletnega partnerja, ukrasti večjo vsoto denarja in pobegniti iz države, a ji to skoraj prepreči deset let mlajši Stanislav, ki ji nenadoma izpove ljubezen. Zgodba se godi v okolju velikega blokovskega naselja, spremljajo jo simbolični prizori, s katerimi poskuša avtor pričarati psihološke profile glavnih likov, ki se ves čas vrtijo v začaranem krogu sivega vsakdanjika, kriminala, preteklosti, neizpolnjenih priložnosti in nikoli pozabljenih ljubezni. Prek glavnih junakov nam predstavi družbeno sliko urbanega posameznika v sodobni Srbiji, vse skupaj pa dodatno začini z naborom igralcev, med katerimi še posebej izstopajo Anica Dobra, Vuk Kostić in veteranka jugoslovanskega filma Milena Dravić.

Sodite v skupino mlajših srbskih režiserjev, ki so odraščali v težkih razmerah postjugoslovanskega časa in predstavljajo sedanjost v Srbiji. Ljubezen in drugi zločini je vaš prvi celovečerec. Ste zadovoljni?

> Arsenijević: Kadar v javnosti promoviramo svoje filme, po navadi o njih povemo vse najboljše. Normalni, samokritični in razsodni ustvarjalci nikoli niso zadovoljni s tistim, kar naredijo. Izkušnja snemanja tega filma me je pripeljala do spoznanja, da je vedno mogoče delati boljše, kompleksneje. Realno oceno in kritiko filma pa vendarle iščem po festivalih, kjer je mogoče čutiti energijo občinstva, ki si ga je ogledalo, sklepati o njegovi kakovosti prek pogovorov z različnimi ljudmi ter primerjati njihovo individualno dojemanje zgodbe. Širša javnost je zame slišala že zaradi (A)torzije, ki smo jo posneli v Sloveniji. Ker se je moj profesionalni vzpon začel prav tu, se počutim kot del slovenske kinematografije. Ob prvem prihodu v Slovenijo sem poznal samo Jureta Košaka, producenta, ki me je povabil k sodelovanju. To je bilo moje prvo srečanje z vašo državo, saj moja generacija zaradi težke ekonomske situacije in sankcij ni imela veliko priložnosti za potovanja po tujini. V obdobju, ko bi lahko prvič užival sadove navidezne odraslosti, šel na morje s prijatelji - je nekdanja skupna država razpadla. In ravno v Sloveniji sem prišel do svojega uspeha z (A)torzijo, ki mi je v kratkem času odprla nešteto možnosti. S tem se mi je profesionalno življenje popolnoma spremenilo, enako kot dojemanje sveta - dojel sem, da se človek lahko počuti domače v različnih koncih sveta, kar je zelo dobro za duhovno, miselno širino.