film / Rožnati panter 2

zelo proti +

Koalicija voljnih.

Iz Jacquesa Clouseauja, francoskega kretena, ki uspeva sebi navkljub, skušajo očitno narediti Jamesa Bonda: Clouseauja zdaj igra Steven Martin, toda to vlogo je leta 1963 načel Peter Sellers, jo ponovil, potem je leta 1968 vskočil Alan Arkin, ki ni trajal, tako da se je v sedemdesetih vrnil Sellers, vlogo ponavljal do onemoglosti, heh, toliko časa, dokler ni izraz »moj rumeni prijatelj« postal politično nekorektna psovka, okej, do smrti in še čez, kajti v to vlogo se je potem vrnil tudi posthumno, izgubljen med izrezanimi prizori iz prejšnjih panteriad - in ko smo že ravno mislili, da je Roberto Benigni v vlogi Clouseaujevega sina to franšizo dokončno ubil, jo je Steven Martin nekaj let kasneje vrnil v orbito. A po drugi strani, Rožnati panter 2 spominja tudi na Seks v mestu, ki je bil film o čevljih - vidite, Rožnati panter 2 pa je film o akcentih. In film je tako monotono in dolgočasno očaran s svojim akcentom, da ne pusti, da bi še kaj - recimo kaj smešnega! - oviralo razgled na lomljenje angleščine, predvsem kakopak na lomljenje francoske angleščine, s katero rožlja Jacques Clouseau, ki ga tokrat muči Tornado, tako enigmatični in tako globalizirani tat, da mednarodna skupnost nanj - po zgledu Družbe finih gospodov ali pa »vojne proti terorju« - pošlje »koalicijo voljnih«, ekipo najboljših ekspertov, med katerimi je tudi Clouseau, ki zlikovca zlomi z akcentom, popolnim šumom v komunikacijskem kanalu. Bolj ko z akcentom pretirava, bolj je nepremagljiv - in manj je razumljiv. Nič hudega: manj ko se razumemo, bližje smo rešitvi.