Plošče / U2: No Line on the Horizon

+ + + +

Ob izdaji enajstega studijskega albuma skupine U2 je situacija približno takšna: Bona imajo že vsi vrh glave, vmes so se jim zgodili albumi novih stadionskih prvakov, kot so Coldplay, The Killers in po novem tudi Kings of Leon, hkrati pa so očitno na luksuzni lokaciji nekje v Maroku dolgo čakali preostali trije člani, ki bi že radi posneli ta presneti album. In ker omenjeni mladci pri polnjenju stadionov uporabljajo trike irskih vztrajnežev, je bil za U2 zadnji čas, da iz predalov povlečejo stare snemalne seanse in reciklirajo sami sebe, ne pa bendov, ki so zrasli med njihovo albumsko odsotnostjo.
Kljub hrupu, ki se je po britanskih medijih zganjal v zvezi z novimi Bonovimi prijemi pri pisanju besedil, je album nenavadno tipično 'jutujevski', Bonova besedila pa izraz nekakšne mešanice prijemov, ki jih je ubral med obdobjem ZooTv in turnejo Elevation. Četudi se Bonu po snemalnem studiu bojda sprehajata sam Bill Gates in jordanska kraljica Rania, je v studiu očitno še vedno zgolj Paul Hewson. Edge, Mullen in Clayton, ki jih je Stefan Raab pred leti označil za »Scheissarbeiterje«, so očitno tisti, ki skušajo svojega rahlo ponorelega frontmana vrniti iz Bele hiše in Vatikana v snemalni studio, in ko ga imajo končno tam, so rezultati več kot solidni.