Zakaj bi državljani morali na evropske volitve?

Simon Delakorda, politolog in direktor Inštituta za elektronsko participacijo, že več let teoretično in prek različnih projektov raziskuje nove možnosti politične participacije, posvetovalne demokracije in aktivnega državljanstva, ki jih omogočajo sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije. Zadnje čase se osredotoča na vprašanja spletne demokracije in razvoja civilne družbe na ravni institucij Evropske unije. Kot moderator vsebin deluje na spletnem forumu evropske-volitve.si, na katerem že poteka razprava o volitvah v evropski parlament.

Volitve v evropski parlament naj bi bile prispevek k zmanjšanju demokratičnega deficita, za katerim boleha EU. V članicah EU te volitve niso deležne velike pozornosti javnosti, razen seveda v strankarskih elitah, ki se hočejo prek evroposlancev uveljaviti tudi na evropskem političnem prizorišču. Leta 2004, komaj leto po vključitvi Slovenije v EU, je bila na Slovenskem udeležba na evropskih volitvah le 28-odstotna, s čimer se je naša država uvrstila na rep takratne petindvajseterice članic EU.

> Vse manjša udeležba slovenskih volivcev na volitvah, ne le za evropski parlament, je za mlado demokracijo simptomatična in opozarja, da ljudje politike ne dojemajo kot orodja za uresničevanje svojih interesov in potreb. Na evropskih volitvah pa, tako kažejo raziskave, imamo opraviti še z nepoznavanjem delovanja evropskega parlamenta in s premajhno obveščenostjo o delovanju celotnega mehanizma EU. Tudi iz razprav na našem forumu je razvidno, da odločitev ljudi za udeležbo na volitvah v evropski parlament pogosto ni podprta z racionalno argumentacijo, ampak bodo ljudje volili zato, ker imajo pač možnost udeležbe na volitvah oziroma izbire med politiki, ki nas bodo zastopali v evropskem parlamentu. Mnenja tistih, ki ne bodo volili, so bolj argumentirana in opozarjajo, da EU ni demokratična tvorba, ter dodajajo, da bi z udeležbo na volitvah le legitimirali sedanja nedemokratična razmerja med evropskimi institucijami in državljani. Ljudje opozarjajo, da je evropski parlament od ljudi odtujena institucija brez pravih pooblastil pri odločanju v EU, saj ima ključno vlogo v procesu odločanja Svet EU. Razmeroma malo poslancev iz Slovenije pa po njihovem prav tako ne more vplivati na bistvene odločitve niti v odnosu institucij EU do Slovenije. To se po prepričanju številnih udeležencev našega foruma kaže še posebej pri reševanju spornih vprašanj v odnosih med Slovenijo, ki je članica EU, in Hrvaško.

Kritike o premajhni zavzetosti naših poslancev v evropskem parlamentu za ureditev pravičnih meja s sosednjo Hrvaško so pogoste, vendar deloma neupravičene, saj naši poslanci v tem parlamentu ne zastopajo nacionalnih barv, mar ne?

> Ljudje mislijo, da je naloga evropskih poslancev varovati in zagovarjati nacionalne interese v evropskem parlamentu. Takšno videnje razmerij v parlamentu so javnosti in volilnemu telesu vsilile nacionalne politične in ekonomske elite. Zato se je ustvarilo mnenje, da nam članstvo v EU nekako samodejno koristi pri uveljavljanju nacionalnih interesov, in to ne glede na vse drugo. Že samo članstvo naj bi pomenilo ugodnejši pogajalski položaj pri reševanju mejnega vprašanja s Hrvaško. To je kratkovidno gledanje, ki ni z ničimer utemeljeno. In če naredimo miselni preskok in se zavemo, da smo, ker smo evropski državljani, pripadniki širšega političnega občestva, najprej evropskega in nato tudi svetovnega, smo postavljeni pred resnico, da na nadnacionalnih ravneh pri reševanju vprašanj pač veljajo drugačne logike, kot si mislimo. Zato razočaranja ob posameznih odločitvah v EU, ki menda niso v »nacionalnem interesu«. Sicer pa tudi sistem volitev za evropski parlament po svoje ohranja to dihotomijo.

Ker se ohranjajo »vezi« z domovino?

> Evropske volitve so specifične. Po številu volivcev so druge največje demokratične volitve, takoj za indijskimi, vendar so še vedno vezane na nacionalne države - članice EU. Slovenski volivci volijo slovenske kandidate, ne more pa slovenski državljan voliti kandidata na primer iz Francije ali Švedske. Tudi v politološki stroki nekateri menijo, da bi uvedba evropskih list in pravih evroparlamentarnih strank pripomogla h krepitvi in pomenu evropskega parlamenta. Zdaj pa so evropske volitve v primerjavi z nacionalnimi razumljene kot drugorazredne volitve.

Katere teme so sicer v ospredju razprav ob evropskih volitvah?

> Najbolj poudarjena so vprašanja varovanja okolja in narave, onesnaženosti, vprašanja energetske odvisnosti in tudi gensko spremenjenih organizmov. Sledi tematika, ki je povezana s finančno in gospodarsko krizo, z njo povezanimi vprašanji zaposlovanja, plač in socialnih pravic. Pomemben delež pa ima v razpravah tudi problematika mladih, dostopnost do izobrazbe, mobilnost študentov in vprašanja vseživljenjskega učenja. Zato je precej kritik deležen bolonjski sistem, ki velja za vse-evropski sistem univerzitetnega izobraževanja.

Gre za precej splošne razprave, o konkretnih odločitvah poslancev v evropskem parlamentu pa ni slišati veliko.

> Zaradi različnih razlogov ljudje danes še ne znajo povezati odločitev evropskega parlamenta s kakovostjo svojega življenja, kajti EU kot institucija je še vedno zelo oddaljena od njih. Ni prisotna v njihovi zavesti kot odločujoči dejavnik pri urejanju razmer za življenje in delo, čeprav kar 80 odstotkov zakonodaje, sprejete v evropskem parlamentu, določa, kako morajo ravnati nacionalne vlade in parlamenti. Med najodločilnejše spremembe, ki smo jih doživeli v minulem mandatu, sodijo odprava meja v okviru »schengenske skupnosti«, skupna monetarna unija z evrom, možnosti izobraževanja v drugih evropskih državah, sofinanciranje različnih projektov v Sloveniji s sredstvi EU in navsezadnje na ravni politične kulture tudi volitev poslancev v evropski parlament, saj načelo državljanstva ni vezano samo na nacionalne države, ampak tudi na evropsko skupnost. Številnih odločitev na ravni EU, denimo podnebne politike, pa ljudje še ne občutijo konkretno na svojem življenju, čeprav so lahko usodnega pomena za človeštvo.

Bi bilo zato smiselno vzpostaviti mehanizem jasne predstavitve konkretnih direktiv EU, vsaj najpomembnejših, da bi ljudje vedeli, kakšen je njihov namen in kaj lahko pričakujejo?

> To bi bilo idealno. V Sloveniji ni tega vmesnega javnega prostora za razpravo, v kateri bi sodelovale stroka in nevladne organizacije ter kompleksne odločitve evropskega parlamenta in evropske komisije nekako prevajale v javnosti razumljiv jezik. Večjo vlogo pri tem bi morali prevzeti tudi mediji. V Sloveniji nam manjka takšen javni prostor za razpravo o evropskih temah vseskozi, ne le v času volilne kampanje. Tudi zato se bodo razprave na spletnem forumu evropske volitve po volitvah nadaljevale.

Je drugod po Evropi kaj bolje?

> Ni. Težava je v tem, da v EU ni demosa kot nosilca demokratične politične skupnosti. Zato imajo povsod v razmerju do EU opraviti z nekakšno apatijo in nezainteresiranostjo. Ev-ropski demos se je za hip zbudil v Genovi in na ulicah pariških predmestij, vendar je nastal emocionalni preskok, ki je rodil nasilje, saj nimamo ustrezne komunikacijske forme, da bi konflikte reševali institucionalizirano. Toda EU je še razmeroma mlada politična skupnost, evropsko državljanstvo je možno šele z maastrichtsko pogodbo iz leta 1992 in tudi evropski parlament šele zdaj, z novo evropsko pogodbo, dobiva približno takšne pristojnosti, kot naj bi jih imel demokratično izvoljeni parlament. Za vzpostavljanje nove politične skupnosti in njej pripadajočih norm demokracije, vrednot in tradicije - tudi Slovenija še nima prave demokratične tradicije - je potrebnih več generacij. Steči mora proces ustvarjanja nove politične kulture in socializacije, da bo EU prišla do takšne stopnje.

Toda položaj je paradoksalen, saj ustvarjanje evropske javnosti, ki naj bi nadzirala politiko EU, financira sama EU.

> EU dojema svojo komunikacijsko politiko kot orodje lastne promocije. V svoji ideološki zaznavi pač gradi demos od zgoraj navzdol in kajpak v korist političnih elit. Evropski demos pa je potreben za legitimno politično odločanje.

Kaj je evropske institucije spodbudilo k večji skrbi za komunikacijo z ljudmi?

> Zagotovo neuspeli referendumi o ustavni pogodbi za Evropo najprej na Nizozemskem in v Franciji, kasneje o lizbonski pogodbi pa na Irskem. Evropske institucije so do takrat živele v nekakšnem vakuumu, misleč, da je evropska javnost lahko vodljiva. Šele po teh neuspelih referendumih je EU začela oblikovati komunikacijsko politiko, vendar preveč piarovsko in prepričevalno in premalo vključevalno. Po štirih letih so se odprli novi komunikacijski kanali v obliki državljanskih forumov, javnih razprav in tako se je začel oblikovati javni prostor za evropske zadeve. Tudi lizbonska pogodba prinaša napredek v smeri implementacije koncepta participativne demokracije na ravni EU.

Skozi vse te mehanizme pa EU nagovarja Evropejca, ne pa pripadnika nacionalne javnosti.

> V EU je že od ustanovitve vgrajen konflikt med evropsko in nacionalno razsežnostjo v politiki. EU je v nastajanju in v tem procesu se soočajo različni koncepti oblikovanja. Njena komunikacijska politika je v bistvu nadnacionalna, nagovarja evropske državljane, zato smo priča kritikam, da se ustvarjajo nova razmerja moči, ki so vezana na evropejskost, politična skupnost pa je v svoji percepciji še vedno vezana na izkušnjo nacionalne države s svojim ozemljem. V EU se vseskozi merijo moči med evropskimi in nacionalnimi institucijami, med njihovimi pristojnostmi pri ključnih odločitvah. Zato imamo zelo zapletene postopke odločanja, različne postopke soodločanja, pogajanj...

To poznamo iz propadle večnacionalne Jugoslavije!

> Razlika je v tem, da teče v EU stalna razprava o tem, kaj naj EU bo. V EU ni nič dokončnega, zato je vsaka nova pogodba »vedno bližja« povezani skupnosti. Institucije EU so v procesu stalnega prenavljanja, to pa povzroča evropskim državljanom precej težav pri percepciji glede na nacionalne institucije, ki so togo postavljene. EU je nekakšen tok in vanj so potisnjeni tudi državljani. V nekdanji Jugoslaviji so bile nekatere institucije trdno postavljene in zacementirane. In ker je tok EU nepredvidljiv, se lahko zgodi, da celo evropska poslanka na državljanskem forumu v Kranju izjavi, da ne vemo, kako dolgo bo EU obstajala.

Evropski parlament, poslance zanj bomo volili čez dvajset dni, deluje drugače kot nacionalni parlamenti, praske med njegovim levim in desnim krilom niso ravno razvidne?

> To je zanimivo vprašanje, kajti v njem se poslanci odločajo s čim širšim konsenzom. Zato v njem ni mogoče najti ostrih ločnic med klasičnimi socialnodemokratskimi, konservativnimi, liberalnimi in še kakšnimi ideološkimi opcijami. Odločanje v njem je pogosto pragmatično in brez ideološke navlake. Zato se slovenski volivec na podlagi svoje močne ideološke usmeritve težko identificira s konkretnimi odločitvami v evropskem parlamentu. Poglejte primer obsodbe totalitarizma. Lahko bi rekli, da se je s to resolucijo zelo identificirala politična desnica. A obsodba totalitarizmov v evropskem parlamentu ni potekala na podlagi ideološkega razkola v času hladne vojne, ampak na temelju spoznanja, da gre za obče človekove pravice, ki jih v političnem smislu ni mogoče vezati na politično levico in desnico. Pri nas na Slovenskem pa tečejo te razprave drugače, saj jih nekateri politiki in tudi evropski poslanci interpretirajo kot obsodbo totalitarizmov v kontekstu nacionalne politike, grobov v Laškem, in skušajo, da bi mobilizirali svoje volivce, vzpostaviti ideološki razcep. Gre za povsem drugačno dojemanje in politično kulturo, kot jo zaznavamo v evropskem parlamentu.

Se pravi, da bomo v predvolilni kampanji za evropske volitve deležni vseh »biserov« iz slovenske politične folklore?

> Mislim, da bo potekala agitacija po starem ključu, ne po vsebinski, ampak po ideološki liniji. Strankarski štabi v resnici napovedujejo takšno pot. Zato se bodo volivci verjetno odločali skladno z odločitvami na nacionalnih volitvah, kajti javnega prostora za evropske teme in razprave o njih v bistvu ni. Bo pa zanimivo videti - za zdaj težko sodim, ker se soočanja še niso začela -, ali različne politične stranke glede na ideološke preference odpirajo nove teme ali ostajajo pri starih in imajo morda o njih različna mnenja. Zagotovo bo zanimivo, čeprav pravijo, da so evropske volitve dolgočasne.

Zakaj bi državljani morali na te volitve?

> Da podpremo EU in povemo, naj postane nekaj, kar si želimo, da bi postala in kar zdaj še ni. Tudi zato, ker je parlament v EU edina demokratična institucija, o sestavi katere odločajo volivci in imajo prek volitev možnost, da spremenijo razmerja moči znotraj EU v smeri demokratičnih institucij. Pa tudi zato, ker se slovenski poslanci v tem parlamentu praviloma dobro odzivajo na mnenja, stališča in pobude, ki jim jih sporočajo domače organizacije. Čeprav so v Bruslju, niso tako oddaljeni od ljudi, kot je marsikateri poslanec v državnem zboru.