Film / Tujci

za -

Ljubo doma, kdor ga nima.

Največja blamaža, ki se ti lahko zgodi, je, da se »tujci« v tvoji hiši znajdejo bolje kot ti - da jo torej bolje poznajo in obvladajo kot ti. Recimo: prideš domov in ugotoviš, da so se v hišo vtihotapili neznanci, ki zdaj prežijo nate. Luč vrže ven, tako da hišo oblije mrak. In potem se začnete po hiši loviti: ti bežiš in se skrivaš, neznanci pa te lovijo, toda na koncu te dobijo. Medtem ko se ti panično, neodločno in zelo verjetno vreščeče prekopicavaš v mraku, neznanci skozi prostore stopajo tako suvereno in tako odločno, kot da tam stanujejo. Tvoj dom je v resnici bolj njihov kot pa tvoj. Ali bolje rečeno: v svojem lastnem domu si popolni tujec. In natanko to se zgodi parčku - Liv Tyler in Scottu Speedmanu - v Tujcih. Že Aristotel je v svoji Poetiki rekel, da je tragedija najbolj grozna tedaj, ko se hude stvari zgodijo dostojnim, prijetnim, simpatičnim ljudem, pač ljudem, ki si tega ne zaslužijo. Dodati bi moral le: dostojnim ljudem se hude stvari zgodijo prav zato, ker so tako dostojni, prijetni in simpatični. Ker si to zaslužijo - ker torej kar kličejo po hudih stvareh. Recimo, po mučenju in teroriziranju, okej, po »tujcih«, ki se v njihovem domu znajdejo bolje kot oni. Ko se Liv Tyler in Scott Speedman vrneta domov, je takoj jasno, da je med njima nekaj narobe. In ta nedorečena odtujenost se hitro stegne v šume, ki jih slišita, trkanja, ki ju plašijo, muziko, ki se sproža, in občutek, da v hiši, zaliti z nočjo, nista sama. Tujci so minimalistični šoker, napol torture porn, ki se ves čas zadržuje, da ne bi planil v Krvavi hostel ali pa Žago, toda sporočil - nismo več gospodarji svojega doma, nikjer nismo več varni, naša zasebnost je le križišče vseh javnih travm, teror je neselektiven in omniprezenten, paranoja je edina človeška emocija, ki nam je še ostala, tujci nam odžirajo lebensraum ipd. - je toliko, da lahko izberete svojega. Hja, dom je po novem tudi supermarket.