Loža / Pahorjev dvor

Kabinet predsednika vlade je po polletni konsolidaciji oblasti končno sestavljen. Vsak sedi na svojem mestu, »ta trenutek ne rabimo nikogar več in tudi v bližnji prihodnosti ne razmišljamo, da bi še koga zaposlili«, zatrjuje šefica kabineta Simona Dimic, ponosna, da jim je uspelo od skupaj dovoljenih 36 sistematiziranih mest velikost kabineta zmanjšati na 28 zaposlenih. Čeprav si je predsednik vlade Borut Pahor še nedavno pomagal tudi z zunanjimi svetovalci, denimo z Vladom Dimovskim za področje energetike, mu pogodbe niso več podaljšali.
Kabinet predsednika vlade je v bistvu njegov »zasebni« organ, v katerega so spuščeni njegovi najtesnejši sodelavci, izbrani na podlagi osebnega zaupanja, če seveda odmislimo administrativno osebje. Najpomembnejši svetovalci pridejo s predsednikom in z njim tudi odidejo. V načelu bi morali biti to ljudje z izredno bogatimi izkušnjami - kdo drug pa lahko še svetuje predsedniku vlade? - a pogosto vsakokratni izbor ne odseva le politične usmeritve določenega premiera, temveč tudi zveze in poznanstva. Postati predsednik vlade, to je tudi priložnost za vračanje uslug in nagrajevanje lojalnih.
Takšna je vsaj izkušnja, ki jo imamo iz sestave bivšega kabineta predsednika vlade Janeza Janše. Za šefico kabineta si je izbral Niko Dolinar, ki mu zvesto sledi že vse od takrat, ko je ministroval kot obrambni minister; kar je seveda razumljivo. Je pa v začetku morda marsikoga presenetilo imenovanje mladega Boruta Petka za osebnega tajnika in celo svetovalca za notranjo politiko, dokler Petkov oče Stanislav ni na mariborski lokalni televiziji pojasnil, da sta z Janšo tesna prijatelja, ki si kdaj pa kdaj, ko je komu dolgčas, pošljeta kak SMS. Problem je nastal kasneje, ko je njegov brat Kristjan Petek dobil koncesijo za igralnico.