Koga in kako reševati?

V Sloveniji vlada prek paradržavne Slovenske odškodninske družbe išče rešitev za Muro, kjer je 3300 zaposlenih. Steklarska nova, kjer je delovne knjižice dobilo 300 zaposlenih, je šla v stečaj, ker je paradržavna Kapitalska družba ocenila, da je to najboljša rešitev. KIK Kamnik je v zasebni lasti in zaposleni še čakajo na razplet. V škofjeloškem LTH-ju, ki ima 300 zaposlenih, je občina kot upnica zahtevala stečaj, uprava temu nasprotuje. V ponedeljek je stavkalo 70 zaposlenih Rogaške Les, ker jim direktor Peter Pusser ni izplačal 400 evrov akontacije zapadlih plač. Stavko napovedujejo zaposleni v gostinstvu in turizmu. Za Palomo, ki ima okrog 900 zaposlenih, se je pravkar končal razpis za dokapitalizacijo. Predstavniki vlade so nakazali, da bo država tudi temu podjetju ponudila roko, če bo to potrebno. Če bo treba, bo država priskočila na pomoč tudi Gorenju, je finančni minister Franci Križanič povedal že pred časom. V Gorenju je zaposlenih okrog 11 tisoč ljudi, njegovo vodstvo je v začetku tedna predstavilo skrb zbujajoče podatke o težavah zaradi krize. Maja je bilo na zavodu za zaposlovanje prijavljenih 84.500 ljudi, ki nimajo zaposlitve, kar je dva odstotka več kot aprila.
Ocene, koliko je še podjetij na robu nesolventnosti oziroma stečaja, koliko zaposlenih bo v prihodnjih mesecih še ostalo brez plač, še ni. Na Kadu računajo, da bo Posebna družba za prestrukturiranje (PDP), ki so jo ustanovili za reševanje podjetij v finančnih težavah, na začetku upravljala z 10 do 20 družbami. »Nekako je bilo pričakovano, da se bo kriza poglobila od aprila do jeseni. Zdaj smo na začetku tega slabega obdobja,« je pred kratkim za javno RTV dejal ekonomist Bogomir Kovač. To pomeni, da se bo najbrž še kar nekaj podjetij in zaposlenih obrnilo po pomoč na državo. Na podlagi dosedanjega ravnanja ni mogoče predvideti, koga bo reševala in za koga bo najboljša rešitev stečaj, ker ima slab poslovni model, ker ni možnosti, da bi za svoje proizvode našel dovolj velik trg in podobno. Je pa jasno, da so med glavnimi kriteriji za odločanje med ohranitvijo in stečajem število zaposlenih in razmere v regiji. Kjer je podjetje v težavah eden glavnih delodajalcev, po vsej verjetnosti lahko računa, da bo država pomagala rešiti vsaj zdrave dele, je mogoče sklepati na podlagi povedanega in dosedanjih ukrepanj.

Opel naj bo izjema, Porsche pa ne

Enaka vprašanja, kdo je upravičen do pomoči države in kdo ne, so v zadnjem času na dnevnem redu tudi v drugih članicah EU. Pravkar se z njimi pretežno ukvarja vlada v Nemčiji. Tam so se dogovorili, da bo država z davkoplačevalskim denarjem reševala Opel, kar je sprožilo obtožbe, da vlada uporablja pri reševanju podjetij dvojna merila. Če se je odločila rešiti delovna mesta v Oplu, če je milijarde davkoplačevalskih evrov porabila za reševanje bank, bi morala pomagati ohraniti službe tudi zaposlenim v trgovskem podjetju Karstadt, pa številnim srednjim podjetjem, »kjer imajo zaposleni prav tako družine, ki jih morajo nahraniti«. Delavci v srednjih podjetjih vladi očitajo, da rešuje Opel, ki je bil skupaj s svojim ameriškim lastnikom GM v težavah že pred krizo, srednje velikim podjetjem, ki so pred krizo uspešno poslovala in rasla, pa noče priskočiti na pomoč, čeprav so politiki ves čas zatrjevali, da je ta sektor hrbtenica nemškega gospodarstva.
Delodajalci se z delavci ne strinjajo in svarijo pred »nenadzorovano širitvijo državnih pomoči«. Martin Kannegiesser, predstavnik delodajalcev v kovinski industriji, je za Berliner Zeitung recimo dejal, da je država podjetjem vedno pomagala z državnimi pomočmi, toda »zdaj imamo občutek, da so bili podrti vsi nasipi«, prepričan je tudi, da »v gospodarstvo očitno prodira politika, ki izničuje gospodarska pravila«. Opel mora ostati izjema, ki je nikakor ne gre širiti še na druga podjetja, vztraja Kannegiesser. Toda lastniki trgovske družbe Karstadt, to je koncern Arcandor, so že zbrali 700 tisoč podpisov Nemcev, ki zahtevajo ohranitev družbe na podoben način, kot je država ponudila roko Oplu. Gospodarski minister Karl-Theodor zu Guttenberg, ki je član bavarske Krščansko-socialne unije (CSU), je že obljubil, da bodo na ministrstvu preverili, če je tudi tej družbi vendarle mogoče pomagati. Delavce v Karstadtu je javno podprl tudi socialdemokratski kandidat za kanclerja, sedanji zunanji minister Frank-Walter Steinmeier, hkrati pa nekateri predstavniki stranke zagovarjajo stališče delodajalcev, da mora Opel ostati izjema. Tudi v Krščansko-demokratski uniji (CDU) kanclerke Angele Merkel so podobno razklani. V vseh treh vladnih strankah stališča prilagajo s pogledom na septembrske volitve. Ne glede na to pa še ni bilo slišati, da bi razmišljali o kakršnikoli državni pomoči Porscheju, ki so ga pogoltni menedžerji in lastniki prezadolžili zaradi nepremišljenega prevzema Volkswagna.
Nemška vlada bo Oplu zagotovila premostitveno posojilo v višini 1,5 milijarde evrov. Od tega je v tem tednu prvih 300 milijonov evrov že nakazala. Hkrati bodo nemška država in zvezne dežele še jamčile za 4,5 milijarde evrov dodatnih posojil, ki jih Opel potrebuje, da mu ne bo treba v stečaj. Tudi v Nemčiji ni jasno, katera in koliko podjetij bo za preživetje še potrebovalo pomoč države. Maja je bilo brez zaposlitve 3,4 milijona ljudi, kar je nekoliko manj kot aprila.

Britanci se ozirajo proti Parizu

V Franciji so bili v začetku leta in marca veliki sindikalni protesti, aprila in maja so zaposleni zapirali v pisarne direktorje, ki so napovedali odpuščanja. Iz pisarn jih niso spustili, dokler jim niso zagotovili, da bodo zmanjšali število imen na seznamu za odpuščanje. Tovrstnih ugrabitev že približno mesec dni ni več. Čeprav je bilo aprila brez zaposlitve 2,5 milijona Francozov, kar je skoraj 25 odstotkov več kot pred letom dni, ima francosko gospodarstvo zaradi krize občutno manjše težave kot v državah, kjer so prisegali na neoliberalni model kapitalizma. Do zdaj so morali zaradi krize nacionalizirati le eno banko, nobene velike banke ni bilo treba reševati pred propadom, tudi gospodarska podjetja niso v tako hudih težavah, da bi potrebovala pomoč davkoplačevalca. V realnem sektorju je francoska država z ugodnimi krediti v višini 6,5 milijarde evrov pomagala avtomobilski industriji.
Francoski protikrizni ukrepi v nasprotju z drugimi državami ne temeljijo na spodbudah za povečanje povpraševanja in zasebne potrošnje - izjema je 1000 evrov premije za zamenjavo starih avtomobilov z novimi -, ampak na javnih investicijah v infrastrukturo (pospešena gradnja hitre železnice, gradnja cest). V okviru protikriznih ukrepov Francozi že izvajajo obsežne sanacije javnih stavb, obnavljajo kulturne ustanove in spomenike. Takšnih projektov je v 26 milijard evrov vrednem konjunkturnem svežnju okrog 1000. Za povpraševanje v Franciji oblast skrbi s tako imenovanimi avtomatskimi stabilizatorji oziroma vzdrževanjem visoke socialne varnosti ljudi. Nadomestilo za brezposelnost lahko doseže tudi 75 odstotkov plače, zagotovljene imajo še nekatere druge socialne pomoči. Ni nepomembno, da je kar 21 odstotkov Francozov, ki imajo službo, zaposlenih v javnem sektorju. Zaradi visoke socialne varnosti in strogih pravil bank pri dodeljevanju posojil so Francozi precej manj zadolženi kot prebivalci iz držav, kjer so prisegali na čim več trošenja na kredit.
Predsednik Nicolas Sarkozy je bil lani prvi, ki je dejal, da je treba na enak način kot finančnemu sektorju pomagati tudi realnemu gospodarstvu. Tudi zdaj finančna ministrica Christine Lagarde pravi, da je prednostna naloga ohraniti čim več delovnih mest in skrbeti za odprtje čim več novih, ne pa razmišljati, kako zmanjšati proračunski primanjkljaj. Francoski model, ki temelji na državni zaščiti gospodarstva, se za zdaj kaže kot najbolj odporen proti krizi. Pred mesecem dni je tudi britanski tednik Economist, ki je veljal za odločnega zagovornika neoliberalnega kapitalizma ameriškega in britanskega tipa, moral priznati, da se predvsem Britanci vse bolj ozirajo proti Parizu in priznavajo, da so se motili, ko so neomajno prisegali na trg.
Skupna težava Francije in drugih članic EU, tudi Slovenije, pa je, da tako imenovani kreditni krč še ni popustil. To so v začetku maja ugotovili finančni ministri, konec maja še gospodarski ministri članic EU, ko so se zbrali na rednih zasedanjih v Bruslju. Za zdaj se strinjajo, da o kakršnihkoli gasilskih ukrepih ne gre razmišljati. Soglašajo, da je treba v skladu z načrti počakati še do septembra, ko se bo pokazalo, ali bodo do zdaj sprejeti ukrepi učinkovali. Da se to pokaže, je potreben čas. Šele če septembra ne bo sprememb, bo treba razmisliti o dodatnih ukrepih, je pravkar v pogovoru za FT Deutschland izpostavila tudi Christine Lagarde.
V Sloveniji v zadnjem času poslušamo vse glasnejša opozorila, da bo gospodarstvo pravkar izkrvavelo, če banke kmalu ne bodo povečale posojil. Seznam podjetij, ki jim grozi, da jim bo tako rekoč že jutri »zmanjkalo krvi«, še ni bil objavljen, zato ni znano, koliko jih je in katera so. Pa bi bilo dobrodošlo, da bi bil, ker bi v tem primeru davkoplačevalec izvedel, koliko je napihnjena celotna razprava o podjetjih, ki so tik pred propadom, ker nikakor ne morejo do kreditov. Pozoren je treba biti na poudarek ekonomista dr. Jožeta Mencingerja, ki ugotavlja, da krediti še vedno rastejo, in sicer za 12 odstotkov. Res pa je, da so v primerjavi z zadnjimi leti padli. Ker so takrat rasli po 30 odstotkov, je jasno, da 12 odstotkov pomeni padec. Toda 30-odstotna rast ni bila realna, Mencinger jo imenuje kreditna zasvojenost. Ta zasvojenost je po njegovih besedah enaka kot pri drogah - težko se je odvaditi in to traja nekaj časa. Zaradi tega bodo krediti v Sloveniji še nekaj časa padali, preden bodo spet prišli na raven pred zasvojenostjo. Nenormalno je bilo, da so rasli po 30 odstotkov, tisto, kar naj bi podpirali, pa po deset odstotkov, opozarja Jože Mencinger.