Živeti s funtom na dan

Kath Kelly je avtorica uspešnice Kako sem leto dni živela samo s funtom na dan (How I lived a year on just a pound a day). O Kellyjevi iz knjige same, pa tudi sicer, ne izvemo ravno veliko. Pred leti je z nahrbtnikom in s skromnimi sredstvi prepotovala velik del sveta in se nato, v svojih štiridesetih letih, ustalila v rodnem Bristolu, kjer poučuje angleščino na šoli za tuje študente. Zaradi podpovprečne plače 10.000 funtov na leto (to znaša nekaj malega več kot 10.000 evrov; funt in evro sta namreč že skoraj izenačena) in družabnega življenja, razvlečenega po tamkajšnjih pubih in nakupovalnih središčih, je bila Kath tako kot večina njenih prijateljev nenehno na tesnem z denarjem. Nobeden izmed njih ni imel omembe vrednih prihrankov. Njeno hedonistično, malomeščansko življenje je naposled trčilo ob zid, ko je izvedela, da se bo njen brat čez leto dni poročil. Da bi mu lahko kupila primerno poročno darilo, je sklenila, da bodo potrebni koreniti ukrepi. Tako se je nekega večera med popivanjem dokončno odločila, da bo leto preživela s funtom na dan, pri čemer je odštela najemnino in osnovne stroške za stanovanje. Prijatelji so jo hiteli postavljat na realna tla. »Vožnja z avtobusom od tvojega doma do mesta stane dva funta, pa gre za komaj dober kilometer.«, »Nikamor ne boš mogla potovati.«, »Ali iti v kino in gledališče.«, »Kaj pa obleka in čevlji?« In navsezadnje: »Kaj pa pivo in vino?«
Kath si je morala priznati, da tem podrobnostim še ni namenila nobenega resnega premisleka, ko se je prihodnjega dne prebudila s pivskim mačkom in z obžalovanjem, ker se je tako naglo odločila. Na mobitelu jo je čakal prijateljev SMS: »Super popust za zdravila! Škatla aspirinov za samo 26 penijev.« Nagonsko mu je hotela odpisati, vendar se je hitro spomnila, da SMS-sporočilo stane 10 penijev, torej 10 odstotkov dnevnega proračuna. Uporaba mobitela in nakup pisemskih znamk sta bila od tistega trenutka nepotrebno razkošje. Popivanje po pubih sploh ni več prišlo v poštev. Vedela je, da se bo morala s prijatelji družiti drugje, kajti sklenila je, da nikakor ne bo živela na njihov račun, »ker hočem imeti ob koncu leta še kakšnega prijatelja«. Prav tako se je odločila, da bo njen novi življenjski slog pred sodelavci in družino ostal skrivnost.

Junij-december

Začelo se je s postopnim praznjenjem hladilnika. Čeprav je nekaterim izdelkom že potekel rok trajanja, so se izkazali za povsem uporabne. Paradižnikove omake je v hladilniku sčasoma zamenjal kruh, ki ga je po znižani ceni (10 penijev za štruco) kupila v trgovini ob koncu dneva. Enako ugodne so bile cene obtolčenih konzerv in različnih namazov, ki so bili pred iztekom roka trajanja in jim je grozilo romanje v smeti. Nov način prehranjevanja se je izkazal za precej dolgočasnega, a začetek je le bil. Kath se je v službo po novem vozila s kolesom in v torbi prevažala malico, ki je bila večinoma sestavljena iz ostankov kosila ali večerje prejšnjega dne. S tem je skrbela, da niti trohica hrane ni šla v smeti. Ko so njeni študentje ob koncu šolskega leta odpotovali domov, so, kot je bilo v navadi, na njenem katedru pustili različne jedi iz svojih domovin, od tajske fižolove pite do datljev iz Dubaja itd. »Čeprav sem ta mala darila prej večinoma prezrla, so bila zdaj dobrodošla sprememba v moji precej enolični prehrani.«
Začela je redno zahajati v bližnjo knjižnico, kjer je preverjala elektronsko pošto in poizvedovala za brezplačnimi dogodki v mestu, od razstav, na katere je bil vstop prost, do javnih predavanj in koncertov, za katere ni bilo treba plačati vstopnine. To so postala središča njenega družabnega življenja, kamor je redno vabila prijatelje. Sedenje po pubih so zamenjali skromni pikniki v parku, degustacije piva in vina ter druženje v umetniških galerijah. »Prej sploh nisem vedela, da je v mestu na voljo toliko aktivnosti, ki so prosto dostopne vsakomur. Bristol se je izkazal za pravo zakladnico, če si le vedel, kje kopati,« se je navduševala, a se je hkrati tudi zavedala, da ne bo mogla vse leto početi samo tega. Zato se je sredi poletja odločila za nov izziv, odhod na krajši dopust. Z nahrbtnikom in s tremi funti v žepu se je odpravila na avtoštop do okoli sto kilometrov oddaljenega obmorskega mesta Swansea. V neki lokalni trgovini si je po uspešnem barantanju napolnila nahrbtnik s prezrelim sadjem in z drugo hrano, ki je bila na voljo po ugodni ceni, in si stran od urbaniziranih plaž poiskala kraj, kjer je lahko v miru divje kampirala dve noči. To jo je navdihnilo za razmišljanje o nadaljnjih pustolovščinah, denimo počitnicah v Franciji.
Toda takoj ob vrnitvi iz mesta Swansea jo je čakal povsem drugačen ''izziv'', in sicer ohranjanje urejenega zunanjega videza. Za pričesko je poskrbela tako, da se je pustila zastonj ostriči praktikantu v enem izmed bristolskih lepotnih salonov, toda težava se je pojavila, ko je ugotovila, da se je kljub življenju za funt na dan celo zredila. »Nič čudnega,« je zapisala ob spoznanju, kako nezdravo dejansko živi. »Škatla cenenih keksov stane toliko kot pomaranča. Hitro mi je postalo jasno, zakaj je več debelosti prav med revnejšimi Britanci.« Sledila je hitra sprememba prehrane; ta je odtlej temeljila predvsem na tem, da je vase vsak dan spravila okoli 400 gramov sadja in zelenjave. Sirovi kolači in kosi hladne pice, ki so jih ob koncu dneva za drobiž prodajali v trgovinah Tesco Metro, je niso več pritegnili. Meso je ostalo na njenem jedilniku; ko je bilo pred iztekom roka, so ga v delikatesah skorajda podarjali.
Kath se je vedno bolj privajala na novo življenje. V trgovinah ni nikoli zmanjkalo obtolčenih konzerv in drugih izdelkov po znižani ceni. Na spletnih straneh velikih podjetij se je prijavila za brezplačne vzorce, kot so šamponi in podobno. V kavarnah (kjer je naročila kozarec vode in vanj pomočila svojo čajno vrečko) je iz zavrženih časopisov rezala kupone za brezplačne oglede gledaliških predstav in filmov v kinu. Galerije so redno vabile z razstavami in s pogostitvami. Ko se je odprla nova prodajalna sendvičev ali lepotni salon, je bila tam. Jeseni je napolnila zamrzovalnik z gobami, gozdnimi sadeži in jabolki. Naučila se je izdelovati marmelado in peči kruh. Prijateljici je pomagala na vrtu in se domov vrnila s polno košaro zelenjave. Septembra so tako minevali dnevi, ko ni zapravila niti penija. Ves privarčevani denar je bil namenjen za počitnice v Bretanji v Franciji, kjer je njen brat obnavljal staro hišo. Neko oktobrsko jutro se je z nahrbtnikom postavila ob cesto le malo iz Bristola in v rokah držala napis »France«. Ko je s trajektom prispela čez preliv, se je že delal mrak, zato je noč preživela v obcestnem šotorišču in zjutraj z iztegnjenim palcem nadaljevala pot proti cilju. Tja je prispela, ne da bi zapravila en sam evro. Denarja pa ni mogla zapraviti niti tam, ker je hiša imela vrt. V bistvu so bile njen največji strošek v Franciji razglednice in znamke. Ko se je po nekajdnevnem bivanju v Bretanji vračala domov, ji je ostalo dovolj denarja, da si je z njim po poti na novo napolnila nahrbtnik s hrano.
Po prihodu domov se je vprašala, kako priti do novih oblačil. Tudi najcenejše trgovine so bile občutno predrage za njen dnevni proračun. Nazadnje se je domislila in pri sebi pripravila zabavo z namenom zamenjave oblek. Oblačila, ki so ostala, je podarila v dobrodelne namene. Za božič je izdelala čestitke in jih, da bi privarčevala pri znamkah, veliko večino dostavila osebno. »Ogromno ljudi se je po množičnem zapravljanju za božič ukvarjalo z vprašanjem, kako naj odplačajo dolgove. Vedno bolj mi je postajalo jasno, da se k takemu načinu življenja ne bom več vrnila.«

Januar-junij

Ko je januarja sodelavcem v šoli končno povedala za nov način življenja, s katerim je uspešno zakorakala že v sedmi mesec, je bil njihov prvi odziv popolno začudenje: »Nemogoče! Toda - saj si videti povsem zdrava!« Potem pa se je izkazalo, da pravzaprav vsak izmed njih ve za kakšen način, kako preživeti s čim manj denarja. Kellyjeva je praktično poznala že vse te skrivnosti. Zimske večere je preživljala v knjigarnah, ki so bile odprte pozno in so v njih strankam dovolili, da v miru prebirajo knjige, ali pa je s prijatelji obiskovala brezplačne koncerte, ki so jih pripravljali gojenci glasbenih šol. Potem so bili tu še večeri tujih študentov, na katerih je vadila španščino in francoščino. »Če sem videla koga, ki deli letake, sem vedno šla čez cesto, da bi ugotovila, za kaj gre. Ravno tako sem redno sledila objavam na oglasnih deskah v mladinskih centrih, da bi bila na tekočem z dogajanjem v mestu.« Ena izmed cerkva je pripravila razprodajo starih oblačil in ob koncu dneva so bile cene znižane na 10 penijev. Za pol funta se je oblekla od glave do pet. Njeni enodnevni izleti so potekali v sklopu lokalne okoljevarstvene skupine, ki je skrbela za ohranjanje čiste narave v okolici Bristola. Krog njenih znancev in prijateljev je bil vedno širši in je vključeval vedno več ljudi, ki so kot ona živeli zunaj dosega potrošniške kulture. Prek njih je izvedela za spletno stran lokalne skupine Freecycle group, na kateri ljudje podarjajo ali si izmenjujejo stvari, ki jih ne potrebujejo več (v Sloveniji imamo www.podarimo.si). Tam je bilo na voljo vse, od pohištva, oblek, koles, knjig, igrač do kuhinjskih aparatov. Tako je Kath prišla do novega opekača in drugih stvari, ki jih je samo morala priti iskat na pripisane naslove.
Aprila se je odpravila na tretji dopust, kot prostovoljka je preživela več dni na organski kmetiji v bližnjem okrožju Somerset, kjer je v zameno za nekaj ur dela na polju na dan spala in jedla zastonj. Kath je dokončno spoznala, da se ne bo več mogla vrniti k hedonističnemu življenju, kakršnega je živela prej. »Kar se je začelo kot zabavna naloga, da bi privarčevala denar za poročno darilo bratu, se je spremenilo v nekaj veliko pomembnejšega od tega. Odprli so se mi novi pogledi na svet. Spoznala sem, kako pohlep in čezmerno trošenje dejansko uničujeta človeška življenja in planet.« Vsaj zase je vedela, da je z drugačnim življenjem srečnejša in predvsem bolj zdrava. »Zato sem se odločila napisati knjigo o tem prelomnem letu svojega življenja v upanju, da bodo ljudje v njej našli kakšen nasvet, ki jim bo pomagal iztrgati se iz objema kulture potrošništva.« Nazadnje se je odločila, da njeno poročno darilo ne bo imelo oblike kakršne koli materialne dobrine, in je namesto tega za mlada zakonca raje odprla varčevalni račun pri Nacionalnem skladu in nanj položila 1300 funtov.
Knjiga, ki jo je zatem napisala, je postala uspešnica in številni britanski časopisi so povzeli njeno zgodbo ter jo predstavili kot fenomen. A Kath kljub denarju, ki ga je s tem zaslužila, priznava, da »še vedno živim zelo skromno življenje, čeprav za dnevne potrebe najbrž res zapravim več kot funt na dan«. Privarčevani denar zdaj vlaga predvsem v hišo na podeželju. Kath je v knjigi ponudila številne nasvete, ki so realno težo dobili z razmahom gospodarske krize, zaradi katere se milijoni ljudi tudi v Veliki Britaniji sprašujejo, kako naj preživijo iz dneva v dan. A kljub temu je bila njena ''slava'' kratkotrajna; tako hitro, kot se je Kellyjeva pojavila v medijih, je iz njih tudi izginila. Po svoje je to povsem razumljivo. Kdo pri zdravi pameti pa bo v tej sodobni potrošniški družbi zavzeto propagiral človeka, katerega temeljna filozofija je, da čim manj troši?