striptiz / Ana Sluga, slikarka
... o svojem delu, ki je do 30. junija na ogled na razstavi “Reminder II” v Galeriji Equrna v Ljubljani
MLADINA, št. 23, 11. 6. 2009
© Borut Peterlin
“Brskanje po starih škatlah z učbeniki iz osnovne šole, zvezkih, kjer se razteza še boječa, neizdelana pisava, prebiranje prvih pisem, ki so prišla daleč iz Amerike in Nemčije pa skupinska fotografija iz osmega razreda ... Pred dobrim letom sem na vlažen dan v preveliki babičini hiši našla tudi prvo pesem, ki je bila posvečena samo meni. Preskok v otroštvo, v čas, ko je bil najpomembnejši del tedna pitje zelenega čaja z mlekom v visoki spomladanski travi z najboljšo prijateljico, je vzbudil razmišljanje o krhkosti in neprecenljivosti ter predvsem pomembnosti zorenja v mladosti, ki je ena najpomembnejših dot kasneje v življenju. Misel sem prenesla v atelje in začeli so nastajati portreti devetletnikov, ljudi, ki sem jih spoznala pri njihovih dvajsetih, tridesetih, štiridesetih ... letih in nisem nikoli videla njihove otroške podobe. Začel se je lov na fotografije iz osnovne šole, prebiranje foto albumov prve in zadnje ljubezni, babice, simpatije ... Niz ljudi iz intimnega, družinskega življenja, s katerimi slej ko prej pridemo na tisti čas, ko smo nabirali komplekse in s prevelikimi očmi gledali v širni svet. Sedaj je vseh sedemnajst portretov razstavljenih v beli, tihi, prostorni galeriji in njihovi otroški pogledi govorijo o vsem, kar je v življenju možno, ko si star devet let.”
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
© Borut Peterlin
“Brskanje po starih škatlah z učbeniki iz osnovne šole, zvezkih, kjer se razteza še boječa, neizdelana pisava, prebiranje prvih pisem, ki so prišla daleč iz Amerike in Nemčije pa skupinska fotografija iz osmega razreda ... Pred dobrim letom sem na vlažen dan v preveliki babičini hiši našla tudi prvo pesem, ki je bila posvečena samo meni. Preskok v otroštvo, v čas, ko je bil najpomembnejši del tedna pitje zelenega čaja z mlekom v visoki spomladanski travi z najboljšo prijateljico, je vzbudil razmišljanje o krhkosti in neprecenljivosti ter predvsem pomembnosti zorenja v mladosti, ki je ena najpomembnejših dot kasneje v življenju. Misel sem prenesla v atelje in začeli so nastajati portreti devetletnikov, ljudi, ki sem jih spoznala pri njihovih dvajsetih, tridesetih, štiridesetih ... letih in nisem nikoli videla njihove otroške podobe. Začel se je lov na fotografije iz osnovne šole, prebiranje foto albumov prve in zadnje ljubezni, babice, simpatije ... Niz ljudi iz intimnega, družinskega življenja, s katerimi slej ko prej pridemo na tisti čas, ko smo nabirali komplekse in s prevelikimi očmi gledali v širni svet. Sedaj je vseh sedemnajst portretov razstavljenih v beli, tihi, prostorni galeriji in njihovi otroški pogledi govorijo o vsem, kar je v življenju možno, ko si star devet let.”