8 dni na teden / Rehnov zadnji predlog

Evropski komisar za širitev Olli Rehn, ki je sprva sporočil, da je pri reševanju slovensko-hrvaškega spora izčrpal že skoraj vso svojo domišljijo, ji je tokrat ponovno dal krila. Tokrat s prošnjo, naj državi opustita stari balkanski način gledanja na probleme kot na igro, v kateri je korist ene strani izguba druge. Slovenija se z njegovim predzadnjim predlogom ni strinjala predvsem iz dveh razlogov. Prvič, ker ni bilo jasno zapisano, ali bodo morali arbitri pri določanju meje upoštevati tako imenovano načelo zunanje pravičnosti, lat. ex aequo et bono. V sporazumu je bila namreč omenjena le pravičnost znotraj zakona - angl. equity. In drugič, ker ni bilo jasno, ali arbitražni sporazum sodnikom daje mandat, da določijo tudi teritorialni stik Slovenije z odprtim morjem, ali pa imajo le dovoljenje za določitev posebnega plovnega režima.
V zadnjem predlogu sporazuma Rehn vseh želja Slovenije ni upošteval, je pa v sporazum vnesel nekaj popravkov. Najbolj pomembno je, da je tokrat v arbitražnem sporazumu jasno zapisano, da imajo sodniki mandat, da določijo poleg meje na kopnem in na morju, poleg režima za »uporabo ustreznih morskih območij in stika Slovenije z odprtim morjem«, tudi stik (angl. junction) Slovenije z odprtim morjem. Dvoma tukaj sedaj ne bi smelo več biti, kajti beseda junction nastopa tudi v angleški različici sporazuma Drnovšek-Račan.
Edini problem za zdaj je, da med načeli določanja meje še vedno ni latinskega izraza za zunanjo pravičnost. Tokrat je Rehn poleg notranje pravičnosti (equity) in »načela dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravične odločitve«, dodal še, da morajo arbitri pri določanju upoštevati vse »relevantne okoliščine.« Za Slovenijo bi bilo sicer bolje »zgodovinske okoliščine.« Ali bo Slovenija v sporazum privolila, je sedaj odvisno predvsem od SDS oziroma od Janeza Janše, saj je težko verjeti, da bo šla koalicija v podpis sporazuma brez opozicije. Medtem ko je slovenski zunanji minister rešitvi naklonjen, pa je Janša še vedno zadržan. V prvem odzivu je dejal, da predlog zanj ni bistveno spremenjen: »Če načelo ne bo zapisano v svojem pravem pravniškem izrazu, se pravi ex aequo et bono, mora biti opisano na način, da je to isto, drugače Slovenija pristaja na nekaj, kar pomeni veliko tveganje,« je menil.
Slovenski mednarodni pravniki se sicer s tem ne strinjajo - kar je tudi razlog za Pahorjeve in Žbogarjeve trditve, da naštevanje dobrososedskih odnosov, relevantnih okoliščin ipd. po vsebini predstavlja ex aequo et bono. V meddržavnih sporazumih, med Senegalom in Gambijo, ali pa denimo med Monakom in Francijo, v katerem je slednja Monaku odstopila koridor do odprtega morja in na katerega se Slovenija pogosto sklicuje, so namreč poudarjeni prav dobrososedski odnosi in druge izjemne kategorije, ki nastopajo tudi v Rehnovem predlogu. A kot je znano, so dejstva v tem konfliktu vedno predstavljala manj pomembno razsežnost. Če bosta Slovenija in Hrvaška spor resnično rešili, ali ne bo Jelinčič izgubil razloga za svoj obstoj? Ali pa SLS? Podobno verjetno velja tudi za SDS.