Se Irak vrača v kaos?

Kar zadeva vojno »proti terorizmu«, Irak že slabi dve leti ni več v ospredju zanimanja svetovne javnosti; takrat so se v tej državi ravni nasilja začele spuščati na očitno sprejemljivo stopnjo, sočasno pa so v Afganistanu (in potem še v Pakistanu) podivjale zunaj vsakega nadzora. Preskok pozornosti z ene fronte na drugo je povsem logičen; ob pregledu kaotičnih razmer v Afganistanu, kjer ZDA in Nato že tri leta izgubljajo tla pod nogami, se zdi, kakor da je Irak iz vsega skupaj izšel kot nekakšna zgodba o uspehu. Če na to seveda gledamo s strogo vojaškega vidika. Do konca meseca se bodo ameriški vojaki umaknili iz mest in vasi v oporišča in iraški vojski prepustili nadzor nad varnostjo v državi. Po novembrskem dogovoru s šiitsko vlado premiera Nurija Al Malikija bodo Američani v vojaških operacijah lahko sodelovali le še z vnaprejšnjim dovoljenjem šiitske oblasti v Bagdadu. Varovanje tujih diplomatov, podjetnikov, naftnih ploščadi in podobnega vse bolj prevzemajo pogodbeni varnostniki, ki so jih preskrbele zahodne korporacije. S tem se začenja postopen umik vojske iz Iraka, po sedanjih načrtih pa bo v celoti izpeljan do konca leta 2011.
Pa so ZDA v tej vojni vsaj zmagale? Oziroma ali lahko rečemo, da bo te vojne počasi že konec? Ne eno ne drugo. To, da je Amerika vojaško zmagala v Iraku, je velik blef. Uradna razlaga pravi, da gre razloge za zmanjšanje stopnje nasilja pripisati prihodu dodatnih 30.000 ameriških vojakov, ki so jih v začetku leta 2007 razporedili po Bagdadu. Delno to sicer drži, vendar je treba upoštevati tudi, da je do takrat sektaška vojna med šiiti in suniti že opravila svoje in etnično očistila celotne soseske in mesta. Od prihoda dodatnih ameriških sil je bilo znotraj Iraka nasilno razseljenih že več kot dva milijona ljudi, največ v celotnem času vojne. Hkrati so v Pentagonu sprevideli, da sunitskih upornikov v Bagdadu in provincah Al Anbar in Dijala ne bodo mogli vojaško premagati, ker jih je bilo preprosto preveč, in kjerkoli so njihov odpor zadušili (v Faludži na primer), je kmalu zatem eksplodiral drugje. Zato so podkupili voditelje sunitskih plemen in ti so se združili v Svet za prebujenje. Enote njihovih borcev so se preoblikovale v paramilice, ki so skrbele za varnost na lokalni ravni in se znašle na neposrednem plačilnem seznamu Pentagona. Za plačo do 300 dolarjev na mesec je okrog 100.000 nekdanjih sovražnikov postalo zaveznikov v boju proti Al Kaidi. Ta se je razumljivo izjemno krvavo maščevala in v več terorističnih napadih in atentatih ubila na ducate sunitskih šejkov in njihovih borcev. Obračunavanje z »izdajalci« še vedno traja.
Hkrati se, kot kažejo letošnji podatki, nasilje in kaos pospešeno vračata na ulice. Eksplozij avtomobilskih bomb, samomorilskih napadov, atentatov in strelskih obračunov je vse več. V najbolj krvavem mesecu letos, aprilu, je bilo ubitih skoraj 400 ljudi, od tega velika večina civilistov. Premier Al Maliki je takrat v intervjuju za BBC krivdo za teroristične napade pripisal Al Kaidi in pripadnikom nekdanjega Sadamovega režima, vendar je to zgolj drobec resnice, namenjen bolj propagandi kot čemurkoli drugemu. Resnične razmere na terenu so precej bolj zapletene in se vsak mesec bolj zapletajo. Šiitske paramilice se spopadajo med seboj za nadzor nad območji na jugu Iraka, kjer poteka veliko donosnih naftnih poslov. Sunitski skrajneži ubijajo šiite. Šiitski skrajneži sunite. Al Kaida napada vse povprek. Rane, ki se še niso docela zacelile, spet krvavijo. Po državi se širi prepričanje, da se Irak ni sposoben spoprijeti z izzivi, ki ga čakajo, zdaj ko se bodo Američani umaknili z ulic. Napetosti zato rastejo, z njimi pa zaskrbljenost prebivalstva, da država spet tone v državljansko vojno.

Sektaški spopadi

Prejšnji teden je bil v atentatu ubit eden izmed glavnih sunitskih predstavnikov v parlamentu Harith Al Obaidi. Napadalec ga je pokončal s streli in z ročno granato, ko je zapuščal mošejo v zahodnem Bagdadu, ki so jo varovali vladni vojaki. Za zdaj obstajajo zgolj ugibanja glede tega, kdo stoji za napadom. Nekateri kažejo s prstom na Al Kaido in sunitske skrajneže, drugi opozarjajo, da mu iraška vojska, v kateri so pretežno šiiti, namerno ni zagotovila potrebne varnosti. Obaidi je bil tudi glasen kritik premiera Al Malikija. Sunitski poslanec Rašid Al Aazavi je za ameriški časopis Christian Science Monitor izrazil dvome, da bo šiitska oblast, ki je napovedala temeljito preiskavo o atentatu, stvari resnično prišla do dna: »Zadnja štiri leta nenehno preiskujejo, vendar nikoli nismo videli nobenih rezultatov.« Tudi zato se med suniti širi prepričanje, da so nekateri njihovi umorjeni politični predstavniki žrtve organiziranega šiitskega nasilja. Obaidijev strankarski tovariš Salem Al Džbori je dodal: »Zelo jasno je, da so iraške vojaške sile nedorasle svojim nalogam. Slutim, da se bodo sektaški spopadi obnovili.« Vse skupaj se pravzaprav zelo ujema z razmišljanjem, ki ga je pred časom predstavil voditelj ameriške televizijske oddaje Real Time Bill Maher: »Iraška vojska ne bo nikoli pripravljena braniti splošnih nacionalnih interesov. Država Irak obstaja šele od leta 1932. Igralec Paul Newman je sedem let starejši od Iraka! Ljudem tam je vseeno za to državo, pomembnejši so interesi sunitov in šiitov.«
Številni argumenti pričajo o tem. Nezaupanje med obema skupnostma se hitro poglablja in predvsem suniti se bojijo, da poskušajo šiiti svoj prevladujoči vpliv v vladi in vojski uporabiti proti njim. In ni nujno, da se motijo. Novembra lani so Američani izplačevanje plač pripadnikom sunitskih paramilic preložili na pleča iraške vlade in kmalu zatem so se začele pojavljati prve težave. Plače so najprej zamujale, nato pa jih sploh ni bilo več. Vodja ene izmed nadzornih točk v Bagdadu Ahmed Al Džaburi je spomladi za ameriški Los Angeles Times povedal: »Že dva meseca nismo prejeli plač. Počakali bomo do konca aprila. Če nam vlada do takrat ne plača, bomo zapustili položaje.« V Dijali so ljudje celo zagrozili z demonstracijami. Vlada je, da bi umirila strasti, napovedala, da bo 30 odstotkov pripadnikov paramilic vključila v poklicno vojsko in policijo. Britanski Guardian je navedel izjavo sunitskega borca, ki se je predstavil kot Mithal: »Ne morem reči, kaj se bo zgodilo s preostalimi 70 odstotki ljudi, toda rečeno mi je bilo, da bomo kmalu nehali dobivati plačo. Če se bo to zgodilo, ne bomo imeli nobenih prihodkov in potem se bomo začeli spraševati, ali imamo tu sploh še kaj iskati.«
Vzporedno s tem je vladna vojska aretirala enega izmed sunitskih voditeljev v Bagdadu Adila Al Mašadanija zaradi organiziranja sektaških pobojev šiitov še v času, preden se je pridružil Svetu za prebujenje. To je nemudoma sprožilo spopade med suniti in vojsko v prestolnici, ki niso minili brez smrtnih žrtev. Sledil je učinek domin, saj so se spopadi začeli širiti in se širijo naprej. Poleg tega je po navedbah agencije Reuters maja položaje v zahodnem Bagdadu zapustila že četrtina pripadnikov sunitskih paramilic, ravno toliko tudi v Kirkuku. Nekateri izmed njih se zagotovo vračajo v gverilo in obujajo stare zamere do ameriške vojske. Eden izmed poveljnikov Sveta za prebujenje šejk Ali Hatem Sulejman je za ameriški USA Today konec maja povedal: »Američani so pomagali ustanoviti te paramilice za boj proti Al Kaidi, nato pa so jih zapustili. Vodje Sveta za prebujenje zdaj razmišljajo, da bi bilo bolje, če bi takrat ostali zavezniki Al Kaide.«

Vprašanje Kirkuka

Kirkuk na severu Iraka, je etnično verjetno najbolj razdeljeno mesto v državi. V njem živijo Kurdi, Asirci, Turkmenci in Arabci (v glavnem suniti). Mesto je vedno veljalo za kurdsko, dokler ga Sadamov režim ni poskušal na silo 'arabizirati' s pregonom Kurdov in z naselitvijo svojih ljudi. Leta 2003 je kurdska vojska, pešmerga, ob podpori ameriških sil ponovno prevzela nadzor nad Kirkukom, vanj pa so se začele vračati neskončne kolone kurdskih beguncev. Politika nove oblasti je: naredite nam to mesto spet kurdsko! Gre za stvar zgodovinskega ponosa in hkrati za čiste gospodarske interese. Kirkuk plava na nafti, Kurdi pa jo nujno potrebujejo za razvoj svoje avtonomne regije, Kurdistana. S 140. členom nove iraške ustave iz leta 2005 je bilo predvideno, da prebivalci mesta na referendumu (ta bi moral biti izpeljan do 31. decembra 2007) odločijo, ali naj Kirkuk postane sestavni del Kurdistana. Osrednja oblast v Bagdadu si je močno in uspešno prizadevala, da referenduma ni bilo, in tudi Združeni narodi so po dveletnih poskusih, da bi rešili to vprašanje, aprila letos predlagali zgolj, naj Kirkuku in regiji okoli njega vlada nekakšna skupna administracija, ki bi zastopala interese vseh tamkajšnjih etničnih skupin.
S tem pa ni rešeno temeljno vprašanje. Vlada v Bagdadu zahteva nadzor nad naftnimi polji in je pripravljena kurdskim oblastem plačati le 17 odstotkov celotnega dobička od trženja kirkuške nafte. Kurdi medtem na svojo roko že sklepajo pogodbe s tujimi naftnimi podjetji, s čimer se napetosti samo še poglabljajo. Malikijeva vlada je zato imenovala generala Abdula Amirja Zaidija za novega poveljnika iraške vojske v Kirkuku. Gre za nekdanjega Sadamovega generala, ki je svoje vojaške taktike razvijal prav na tem območju. Njegova trenutna naloga je, da iz okolice Kirkuka odstrani vse pripadnike pešmerge. Tri četrtine njegove divizije, ki šteje 13.000 mož, sestavljajo Arabci, kar je dovolj jasno sporočilo Kurdom. To sporočilo je general Zaidi še dodatno podkrepil z izjavo za Los Angeles Times, ko je govoril o razlogih, zakaj mora pešmerga zapustiti območje Kirkuka: »Ko so zunaj meja Kurdistana, so samo še ena oborožena paramilica.« To je že odkrito izzivanje in tega se zaveda tudi ameriška vojska, zato je tja napotila nekaj svojih poveljnikov, da umirijo strasti in preprečijo morebiten spopad med Kurdi in iraško vojsko, preden ta postane neizbežen. Potem je tu še Al Kaida, ki širi vpliv iz Mosula v Kirkuk. Nedavno je policistom uspelo preprečiti napad na tamkajšnjo šiitsko mošejo, ki ga je nameraval izpeljati samomorilski napadalec, sicer državljan Sirije. Vodja policije, generalmajor Jamal Bakr, je za Guardian povedal: »Policisti so k sreči pravočasno ugotovili, kakšni so njegovi nameni. To je edini razlog, zakaj zdaj v Kirkuku nimamo sektaške vojne. Bomba je bila ogromna.«
Če bo počilo v Kirkuku, bo to bistveno destabiliziralo širšo severno regijo in pripomoglo k nadaljnjemu stopnjevanju nasilja v Mosulu, ki si ga v glavnem delijo Kurdi in Arabci. V Mosulu, ki že tako ali tako velja za eno izmed najnasilnejših mest v državi, iraška vojska odkrito priznava, da ni sposobna sama prevzeti nadzora nad mestom. V boju proti sunitskim upornikom ji primanjkuje orožja in celo streliva. Polkovnik Abdul Salahadin je novinarju ameriške medijske hiše McClatchy Newspapers Jacku Dolanu pred nekaj dnevi zaupal: »Ko se bodo Američani 30. junija umaknili, bom jokal. Vsi naši strahovi se bodo začeli uresničevati. Iračani sami ne bomo zmogli obvladovati položaja. Težave se že začenjajo.« Malo pred tem je premier Al Maliki v Bagdadu v nagovoru vojakom in policistom poudaril: »Sreča in veselje bi se morala širiti po Iraku. Umik tujih sil iz države se končno začenja!« Nekdo bi mu moral povedati, da stoji na velikem sodu smodnika, v katerega je vtaknjenih nekaj ducatov zažigalnih vrvic. In da je povsem dovolj, če se vname samo ena od njih.