Sezam iz Senegala

Ko je 16. januarja 2006 v Monrovii, glavnem mestu Liberije, potekala inavguracija prve izvoljene temnopolte predsednice države na svetu Ellen Johnson - Sirleaf, na slovesnosti poleg Condoleezze Rice in takratne ameriške prve dame Laure Bush ni manjkal niti tedanji kitajski zunanji minister Li Zhaoxing. Tiste dni je bil na afriški celini posebno dejaven; nekaj dni prej je obiskal Zelenortske otoke in tamkajšnjega zunanjega ministra povabil na vrh Foruma o sodelovanju med Kitajsko in Afriko v Pekingu v drugi polovici leta 2006, nato pa odpotoval še v Senegal, Mali, na omenjeno inavguracijo v Liberijo, od tam pa v Nigerijo in Libijo. Kitajska je Zelenortskim otokom takrat odobrila 2,5 milijona evrov vredno brezobrestno posojilo in z njimi sklenila sporazum o gospodarskem in tehničnem sodelovanju, ki naj bi predvsem pomagal izboljšati življenjske razmere prebivalstva tega za Kitajsko geopolitično zanimivega otočja v Atlantiku, ob zahodni obali Afrike. Kitajski minister pa tudi v Senegal ni pripotoval zgolj vljudnostno, 13. januarja je ponovno odprl veleposlaništvo v Dakarju, s katerim je Peking prekinil diplomatske odnose deset let prej, januarja 1996, zaradi tajvanskega vprašanja. Pomembnost Senegala za Kitajsko je januarja letos nedvoumno potrdil predsednik Hu Jintao, ko je ob obisku svojega kolega Abdoulaya Wada posebej omenil štiri prednostne naloge, s katerimi naj bi okrepili odnose med prijateljskima državama: nadaljevanje srečanj na vrhu, ki bi okrepila obojestransko zaupanje v političnem smislu, vzpostavitev mešane komisije, ki bi postavila temelje za trdne in dolgoročne gospodarske in trgovinske odnose, državi naj poskrbita za izmenjave, kar zadeva znanje, izmenjave med študenti in nevladnimi organizacijami in, končno, okrepita naj sodelovanje v multilateralnih odnosih, da bi zavarovali skupne interese. Za izpolnitev teh nalog je Peking predvidel tudi znatna sredstva.

Sezam in povrtnina

Riping Ujang je 55-letni kitajski poslovnež, ki se je v Afriko priselil pred dvajsetimi leti. Ni bil le prvi Kitajec, ki se je namenil afriškim deželam prodajati kitajsko kmetijsko mehanizacijo, pač pa tudi prvi, ki si je upal v Senegalu vložiti v večje obdelovalne površine in na njih zasejati sezam. Kitajci so največji svetovni porabniki tega drobnega semena, saj ga uporabljajo domala v vsaki jedi, porabijo pa tudi največ sezamovega olja. Ujang ga je lani v Senegalu pridelal 4 tisoč ton, letos ga namerava posejati na 35 tisoč hektarjih in upa, da ga bo lahko prihodnje leto v domovino poslal že 18 tisoč ton. V dvajsetih letih se je naučil vseh pogajalskih običajev. Da bi kmete prepričal, naj zanj gojijo sezam, se vedno znova dogovarja z vaškimi poglavarji. Ljudje tam povečini gojijo arašide, vendar ti za ugodno letino potrebujejo več vode kot sezam, tudi zaslužek z njimi je zato precej nižji. V neki vasi 60 kilometrov od Dakarja se je pred dvema letoma za gojenje sezama odločilo kakih sto kmetov, naslednje leto se jim jih je pridružilo še štiristo. Prednosti sezama naj bi bili vsaj dve, do 40 odstotkov višji dohodek in možnost stiskanja olja za lastne potrebe doma. Ujangovo podjetje se tako vsako leto širi in pridobiva nove obdelovalne površine, kmetom razdeljuje seme, njegovi sodelavci jih učijo pridelave, Ujang pa seveda nadzoruje, da pridelka ne prodajo drugam. Čeprav je večina pridelovalcev z novostjo zadovoljna, pa nekatera združenja že opozarjajo, da je nedopustno hrano izvažati, pri tem da je nekateri Senegalci nimajo dovolj in da država uvaža skoraj 80 odstotkov osnovnega živila, riža. Ker so vsa zemljišča v Senegalu last države, kmetje pa imajo le pravico uporabe, se številni bojijo, da bo država zemljišča prej ali slej prodala in da bodo investitorji pridelovalce z njih preprosto pregnali. Predsednik senegalske republike Abdoulaye Wade je za neko reportažo francoske javne televizije zatrdil, da izvažanje pridelkov ni nedopustno, saj tako pridobijo sveže devize, z njimi pa nato uvozijo potrebne živilske izdelke in zadovoljijo potrebe na domačem trgu. Prav tako je zatrdil, da prodaja državnih zemljišč tujcem ne pride v poštev, in zdi se, da se Kitajci tega zavedajo. Kantonski rek pravi, da če ne boš dal, tudi ne boš ničesar dobil, zato kitajska vlada senegalskim kmetom, ki pridelujejo povrtnino za svoje potrebe ali za prodajo na trgu, brezplačno pomaga tako, da na teren pošlje kitajske agronome in ti ljudi učijo gojenja, denimo paradižnika, saj z njim nimajo nikakršnih izkušenj in je pridelek zato skromen. Seveda se marsikdo sprašuje o namenih, ki se skrivajo za to čudežno dobrohotnostjo, a pomoči je večina vseeno vesela.

Nedostojne povezave

V kontekstu poglabljanja kitajsko-afriških odnosov in načinov »pomoči« se zdi Unija za Sredozemlje, ki se jo je francoskemu predsedniku Sarkozyju tako zelo mudilo ustanoviti v času predsedovanja njegove države Svetu EU, utemeljena na povsem zgrešenih temeljih; njen izključni cilj je z nekaj pomoči severnoafriškim državam ustaviti eksodus Afričanov proti Evropi. Tu in tam naj bi jim zgradili kako bolnišnico in podarili kako staro proizvodno linijo, lokalno prebivalstvo naj bi zato dobilo občutek, da živi bolje, in ne bi več razmišljalo o nezakonitem preseljevanju v EU. Sočasno se zahodne države za nič na svetu niso pripravljene odreči afriškim naftnim in rudnim bogastvom in z deleži od teh neposredno podpirajo bogatenje lokalnih samodržcev, medtem ko tamkajšnja ljudstva umirajo od lakote. Ko je pred dvemi tedni v Barceloni umrl gabonski predsednik Omar Bongo Ondimba, ki je državo vodil kar 42 let, so na dan ponovno prišle njegove komaj verjetne povezave s francosko politiko. V letih predsedovanja večine francoskih predsednikov pete republike so bili za Gabon bolj kot njegovi zunanji ministri pomembni vsakokratni predsedniki naftne družbe Elf. Bongo, tako trdi nekdanji predsednik Valery Giscard d'Estaing, je na predsedniških volitvah leta 1981 finančno podpiral d'Estaingovega protikandidata Jacquesa Chiraca. Z ogromnim bogastvom, s kakršnim se ponaša le malo predsednikov držav, naj bi bil podpiral levico in desnico, saj si je le tako omogočil nadaljnje bogatenje z gabonsko nafto.

Globalizacija ali kolonizacija?

Čeprav najpomembnejša zunanjetrgovinska partnerica Senegala za zdaj ostaja Francija, se zdi, da kitajskega prodora ne bo mogoče zajeziti; državi z milijardo in tristo milijoni prebivalcev bo v prihodnjih letih začelo primanjkovati obdelovalnih površin in z njimi hrane, zato je zemljišča prisiljena iskati drugod. Ker njena politika do »drugod« daje vtis solidarnosti in vzajemnosti, jo Senegal, država z 48-odstotno brezposelnostjo in 80 odstotki kmečkega življa, sprejema odprtih rok. Pa tudi znanega »dakarskega govora« o zaostalosti afriškega človeka, ki ga je imel Sarkozy julija 2007 na univerzi v Dakarju, Senegalci še niso pozabili. Francoski predsednik je torej spet zamudil priložnost, da bi se ugriznil v jezik, njegov azijski tekmec pa skrbno izrabi vsako priložnost za poglabljanje stikov z Afriko. Kitajska je za ZDA postala druga največja uvoznica nafte na svetu, kar četrtino je uvozi iz Afrike, v Angoli je Washingtonu že vzela primat. Čeprav se v številnih afriških državah pritožujejo, da kitajska podjetja ne zaposlijo krajevnega prebivalstva, temveč s seboj pripeljejo kar svojo ceneno delovno silo, ta očitek, vsaj kar zadeva pridelavo hrane, ne drži. Bolj skrb zbujajoč je nedvomno očitek o neenakosti izmenjave z afriškimi partnerji: Kitajska 85 odstotkov kobalta uvozi iz Konga, v Keniji pokupi vse odslužene baterije in iz njih pridobiva svinec, ogromna sredstva vlaga v baker v Zambiji, tobak v Zimbabveju, železnice v Gabonu in Angoli, pokupi skoraj ves afriški les, namenjen v Azijo, v Sierri Leone je polovica ribiških ladij kitajskih. Po vsej Afriki gradi ceste in infrastrukturo, širi se v Niger, Mali, Mavretanijo. In medtem ko izčrpava afriške naravne vire, tamkajšnje države zasipa s cenenimi končnimi izdelki (tekstilnimi izdelki in tehnologijo), s čimer še povečuje neravnovesje trgovinskih bilanc v svoj prid. Nihče ne ve natančno, koliko ljudi šteje kitajska skupnost v afriških državah, že pred tremi leti naj bi jih bilo vsaj 80 tisoč; tako kot dakarsko tržnico so tudi tržnice drugih afriških držav preplavile stojnice kitajskih trgovcev. Tem naj bi se godilo bistveno bolje kot njihovim rojakom, ki delajo v afriških tovarnah, saj naj bi ti za svoje delo dobili le hrano in streho nad glavo.
EU in Zahod, ki sta zamudila začetek obdobja velikih priložnosti na afriški celini, Kitajsko zdaj, kljub znatni finančni (in vojaški) pomoči, ki jo ta namenja posameznim državam, obtožujeta neokolonializma. EU je svoj zaostanek očitno že spregledala, saj bi s Kitajsko kar nenadoma rada »sodelovala« pri njenih projektih v Afriki, a jo prav zdaj doma pesti kriza. Dokler EU ne bo korenito redefinirala svoje morebitne vloge v Afriki, lahko oče kitajskega kapitalizma Deng Xiaoping bolj kot kadarkoli prej zadovoljno počiva v miru.