Bolonjska reforma kot eksperiment

Dr. Jože Mencinger govori o bolonjski reformi kot o katastrofi. Kako bi ocenili rezultate bolonjske reforme v Sloveniji?

> Poudariti je treba, da je v Sloveniji število bolonjskih diplomantov še razmeroma nizko, saj bo glavnina visokošolskih institucij reformo začela z izvajanjem prenovljenih programov šele v šolskem letu 2009/2010. So pa tudi naši »bolonjski študentje« precej nezadovoljni s trenutnim stanjem, saj so od obljubljenih prenovljenih programov dobili bolj malo oziroma predvsem poslabšanje stanja, upad kakovosti študija in preobremenjenost s sprotnimi obveznostmi, kar jim pogosto onemogoča, da bi jih kakovostno opravili. Do naše bolonjske reforme se kritično opredeljuje večina partnerjev, tako da bo treba v prihodnje vse odločitve sprejemati po temeljitem premisleku in analizi trenutnega stanja. Neke celostne analize pa pri nas trenutno ni.

Izkazalo se je, da so študentje, ki so diplomirali po bolonjskem sistemu, enako ali pa celo slabše zaposljivi kot njihovi kolegi, ki so diplomirali po starem sistemu?

> Tukaj je problematična predvsem ureditev ravni izobrazbe, ki bolonjske študente postavlja v deprivilegiran položaj, saj imajo po zaključku dodiplomskega študija eno raven izobrazbe manj kot njihovi starejši kolegi oziroma morajo za sedmo raven študirati dlje - končati prvo in drugo bolonjsko stopnjo, kar pomeni najmanj pet let študija. Ker delodajalci niso dovolj seznanjeni z bolonjskim procesom in predvsem kompetencami novih diplomantov, prihaja do napačnega razumevanja njihove (ravni) izobrazbe in kompetenc. To botruje tudi težavam pri iskanju (prve) zaposlitve.

Katere so največje napake uvajanja bolonjskega sistema v Sloveniji?

> Največja napaka je prav gotovo v neobveščenosti in številnih, tudi zakonodajnih nejasnostih, kar daje študentom občutek, da so »del eksperimenta«. ŠOS opozarja na zakonska neskladja in upamo, da se bo krovni zakon, ki ureja področje visokega šolstva, celostno prenovil, skladno s smernicami bolonje. Trenutno lahko govorimo zgolj o nekih zasilnih ukrepih, ki so se sproti sprejemali. Prav gotovo se tudi v začetku pojavlja več napak, a bi jih morale visokošolske institucije - tudi ob stalnem opozarjanju študentov - sproti odpravljati, kar pa se žal ni dogajalo. Študenti najbolj občutijo nepravilno implementacijo sistema ECTS kreditnih točk, ki ne merijo njihovega realnega dela, vloženega v študij, problematično pa je tudi neustrezno navajanje učnih ciljev in kompetenc, ki naj bi jih pridobili študenti ob zaključku posameznega programa. Problem je tudi, da reforma prinaša dodatne stroške, ki jih visokošolski zavodi enostavno prevalijo na študente.

Na katerih fakultetah je sistem najbolj uspešno implementiran in kje prihaja do največjih težav?

> Trenutno se ukvarjamo s problemom prehodnosti na drugo bolonjsko stopnjo med programi, ki se izvajajo po sistemu 3 + 2, na tiste, ki se izvajajo po sistemu 4 + 1. V vmesnem letniku (3 + 1 + 1) namreč študenti nimajo statusa, ponekod morajo plačati celo šolnino. Tukaj so problematični torej visokošolski zavodi, ki so izbrali sistem 4 + 1 (pa ni bilo nujno), seveda, ko ne gre za t. i. regulirane poklice. Celostne ocene programov trenutno še ni, tako da se ravnamo po vtisih študentov in posameznih kritikah, ki pridejo na naš naslov. Nekoliko lažji je bil prehod v bolonjsko reformo za vse nove visokošolske zavode in programe, ki niso bili obremenjeni s starimi vsebinami, ampak so začenjali programe povsem na novo.