Poškodbe tekmovalcev in slehernikov

Nekoč je veljalo, da šport krepi telo. Kljub temu na vsakem športnem prvenstvu gledamo, kako zvezdniki šepajoči zapuščajo arene in reprezentance, v vsakdanjem življenju pa srečujemo prijatelje in znance, ki jih je pri športu ali celo iz njim neznanega razloga usekalo v roko, vrat, kolk, nogo in vrag ve, kam še. O poškodbah in zdravljenju s fizioterapijo smo se pogovarjali z zasebnim fizioterapevtom in dolgoletnim fizioterapevtom slovenske nogometne reprezentance Domagojem Šutalom.

Ko človek od daleč opazuje vrhunski šport, se mu zdi, da je na reprezentančnih pripravah v ekipnih športih neverjetno veliko poškodb. Ravnokar je pred evropskim prvenstvom v košarki reprezentanco zaradi posledic poškodbe na pripravah zapustil tudi slovenski zvezdnik v NBA Saša Vujačić.

> Reprezentance mogoče drugače spremljamo. Mediji poročajo vsak dan, celo o najmanjši poškodbi igralcev. To je tema, o tem se veliko več govori in piše: Hrvatje so obdržali košarkarja Prkačina, ki ima poškodbo komolca, a so se odločili, da ga bodo vzeli na evropsko prvenstvo. Ker je pomemben član ekipe, so sklenili, da bo igral do deset minut na tekmo; po potrebi, če jih bo v to silil rezultat.

Kaj se lahko zgodi igralcu, ki igra poškodovan?

> Lahko se poškodba poslabša ali pa zaradi drugačnega načina gibanja - ker podzavestno varuje poškodovani del - povzroči poškodbo drugega dela telesa. Lep primer je košarkar Ginobili, ki je hodil vztrajno igrat za argentinsko reprezentanco in mu je šla lanska sezona po zlu. Ni do konca pozdravil poškodbe gležnja, v polfinalu olimpijskih iger pa se je nato še dodatno poškodoval.

Kaj bo z rekreativcem, ki nima ob sebi fizioterapevta in si zvije nogo, pa upošteva stari pregovor »klin se s klinom izbija« in teče naprej?

> Ne bo prav dolgo tekel. Najbolje je, da odide k zdravniku ali k fizioterapevtu. Okvirno rečeno je tako: če se boš takoj po zvinu ustavil, boš spet dober v dveh do treh tednih, če pa boš tekmo odigral do konca, boš dober čez dva meseca. Ne splača se odigrati tiste četrt ali pol ure, ne glede na trenutni izid.

Dostopnost fizioterapije je sodobna pridobitev, nekoč je za poškodovane slehernike veljalo, da so opustili športno disciplino ali pa so gibanje prilagajali bolečinam. Je mogoče pozdraviti tudi stare poškodbe?

> Veliko kroničnih poškodb je ozdravljivih. Posebej pri različnih zastaranih poškodbah rame in stranskih kolenskih vezi, ki se lahko vlečejo v neskončnost. Nekdo lahko hodi normalno, ko pa začne teči ali doseže neko večjo obremenitev, bo doživel, da mu bo noga v naslednjih dneh zatekla in bo tri, štiri, pet dni šepal. Take poškodbe so tudi po dolgih letih zelo hitro ozdravljive.

Kaj pomeni hitro?

> Poškodba, ki se je vlekla pet let, je lahko ozdravljiva tudi v enem mesecu.

Kdo je boljši pacient, profesionalni športnik ali rekreativec?

> Najprej je odvisno, koliko je star. Pri petindvajsetih se poškodbe hitreje celijo kot pri petinštiridesetih. Drugače pa je pomemben motiv. Ta je večji pri športnikih, ker od tega živijo. Je pa vrsta rekreativcev, ki so takšni navdušenci - po navadi ti, ki igrajo tenis -, da niso pripravljeni počakati in se pozdraviti do konca, ampak bodo hodili igrat celo kar med terapijo.

Pri tenisačih je igralna strast največja?

> Tako, kaže, da čutijo največjo ljubezen do svojega športa in ne morejo abstinirati niti toliko, da bi se pozdravili.

V katerem športu je največ poškodb?

> Sam se največ ukvarjam z nogometaši, kjer je precej poškodb, tudi zato, ker se nogomet razlikuje od drugih ekipnih športov. Ne morejo te zamenjati za deset minut, da si odpočiješ in se vrneš na igrišče. Pri nogometu sta utrujenost in iztrošenost telesa veliko večji, proti koncu tekme so poškodbe pogoste. Pri košarki, rokometu in hokeju pa so poškodbe drugačne, fantje so po postavi večji, močnejši in zato tudi težji, mehanizem poškodb je zaradi večje fizične sile drugačen.

Kdaj se začnejo športne poškodbe, kdo je bil vaš najmlajši pacient?

> Najmlajše so telovadke, bila je deklica, ki je imela šest let in stalno bolečino v križu. Z njihovimi mamami sem se stalno na veliko kregal, da pretiravajo s treningi, ampak uspeha ni bilo. Obsegov gibljivosti, ki so potrebni za ta šport, pri tako majhnih otročkih ni primerno občutno povečevati.

Koliko je imel metuzalem, ki je stopil v vašo ordinacijo?

> Mislim, da je bil pokojni gospod Vidic, ki je dobil teniško poškodbo pri 91 ali 92 letih. Spomnim se, da sem ga naročil ob dvanajstih, on pa je prišel ob desetih in mi rekel, da ob dvanajstih nima časa, ker igra s prijateljem. Fasciniral me je: »Če se pri 92 zmenite za partijo tenisa, lahko pridete, kadar hočete, vam ne bom gledal na uro.«

Spontano splošno mnenje je, da je tek absolutno najbolj blagodejen šport. Vaše izkušnje to potrjujejo?

> Ne, pri človeku, ki je pretežak, bo verjetno povzročil težave s kolki in koleni. Tam, kjer imaš že prirojeno anatomsko dispozicijo za nekatere poškodbe, bo ta presežek kilogramov prej izsilil pojavitev težave, seveda, kadar je teka res veliko. Če si močnejše postave, je bolje tek zamenjati s kolesarstvom, hojo, plavanjem ali pozimi s tekom na smučeh. Pri teh športih ne prihaja do prenosa celotne teže v nekaj tisoč ponovitvah na vsako nogo.

Človek se dostojno in junaško poškoduje pri športu ali pri sestopu z očaka, ko je za njim izreden napor. Kako, da stakne poškodbo tudi, ne da bi kar koli fizičnega delal, zgolj zaradi upravljanja računalnika?

> Veliko ljudi si je s pretirano uporabo miške naredilo teniški komolec, ko niso sposobni z roko dvigniti niti vrčka piva. Od vseh teniških komolcev jih je manj kot pet odstotkov povzročenih s tenisom. Vzroki so miška, montiranje pohištva ali to, da dolgo izvajamo gibe, ki jih nismo vajeni. Temu rečejo tudi IKEA-sindrom. Gre za procese, ko preveč obremenjujemo mišice iztegovalke zapestja ali prstov. Zaradi dolgotrajno preobremenjene mišice se razvije teniški komolec, ki ni posledica denimo natrgane mišice.

Katera je bila najbolj nenavadna poškodba, ki ste jo zdravili?

> Doživel sem štiri primere mladih mamic z otroki, ki so bili že malo težji, a še niso hodili. Vse so imele težave z mišicami, ki premikajo palec na roki. Ko sva s športnim zdravnikom videla prvo žensko s tako poškodbo, sva bila kot moška pametna in si nisva znala razložiti, od česa bi jo lahko palec tako silno bolel. Ko sem videl naslednje primere, mi je le šinilo, da je to od handlinga otroka v odprtem položaju zapestja, ki se je ponavljalo mesece in mesece. Potem je bilo enostavno rešiti problem in jim s skupaj z možmi razložiti, kako uporabiti drugačen prijem roke.