Darja Kocbek

10. 9. 2009  |  Mladina 36  |  Svet

Zabava se nadaljuje!

Lekcija ni zalegla: bančniki, ki so zakuhali finančno krizo, leto dni po bankrotu ameriške banke Lehman Brothers služijo s špekulativnimi posli, ki jih izvajajo super hitri računalniki

Bil je ponedeljek, 15. september 2008, ko je svet obšla novica, da je 158 let stara in peta največja ameriška investicijska banka Lehman Brothers bankrotirala. Ljudje po vsem svetu so lahko na televiziji gledali, kako so zaposleni ponoči hiteli v kartonskih škatlah nositi iz pisarn svoje zasebne stvari, ker so se bali, da bodo zjutraj ostali pred zaprtimi vrati. Nobelovec za ekonomijo Paul Krugman je v svoji kolumni Finančna ruska ruleta v New York Timesu takrat napisal, da bi razumeli, v čem je problem, če bi vedeli, da je star bančni svet, v katerem so banke v velikih marmornatih stavbah sprejemale depozite in posojale denar dolgoročnim strankam, v veliki meri izginil, nadomestil pa ga je splošno znani »sivi bančni sistem«. Večina finančnih poslov poteka prek kompleksnih poslov, ki jih izvajajo institucije, kot sta Bear Stears in Lehman Brothers. Novi sistem naj bi omogočal večjo razpršenost in zmanjšanje tveganj. Toda po poku nepremičninskega balona in začetku kreditne krize se je pokazalo, da so bila tveganja bolj prikrita kot zmanjšana, ker preveč investitorjev ni vedelo, kakšnim rizikom so dejansko izpostavljeni.
Guardianov komentator Max Hastings je ugotavljal, da finančni svet pluje v neznanih vodah, nihče ne ve, kje se bo vožnja končala, ker izgubljenih obveznosti ni mogoče rešiti. Medtem ko pri konjskih dirkah lahko vidiš vsaj konja, na katerega staviš svoj majhni znesek, so v London Cityju in na Wall Streetu potrošili milijarde dolarjev za finančne instrumente, ki jih niti tisti, ki so jih izumili, ne razumejo, čeprav naj bi bilo prvo pravilo za investitorje, da ne vlagajo denarja v nekaj, česar ne poznajo oziroma ne razumejo. Kar se je zgodilo, je velika polomija tržnega kapitalizma.
Leto dni po bankrotu Lehman Brothers vzroki za najhujšo finančno krizo po veliki depresiji v 30. letih prejšnjega stoletja še vedno niso odpravljeni, čeprav so vlade držav po svetu svoje banke in celoten finančni sistem reševale pred bankrotom z bilijoni (en bilijon je tisoč milijard) dolarjev in evrov davkoplačevalskega denarja. Še več, glavni arhitekti načrtov za izhod iz krize so ljudje, ki so jo zakuhali. Po izračunih izvedencev Commerzbank Research, ki jih je konec avgusta objavil dnevnik Die Welt, bo finančna kriza svetovno gospodarstvo do konca letošnjega leta stala 10,5 bilijona (10.500 milijard) dolarjev. Ko je nobelovec Joseph Stiglitz konec avgusta lani, torej še pred propadom banke Lehman Brothers, povedal, da bo kriza trajala še dolgo in bo stala več kot bilijon dolarjev, mu marsikdo ni verjel. Veliko politikov, bančnikov in ekonomistov je bilo prepričanih, da bo kriza, ki je takrat zajela le nekaj bank in nepremičninski sektor, kmalu mimo.
Dokler so banke s špekulativnimi posli dosegale rekordne dobičke, je dividende in nagrade pobirala peščica lastnikov, menedžerjev in borznih posrednikov, ko so se iste banke znašle v velikih izgubah in na robu bankrota, so politiki neprostovoljno za reševalce določili davkoplačevalce. Vzpostavil se je sistem, v katerem si dobičke delijo le premožni, izgube pa vsi davkoplačevalci. To velja še danes. Nihče od politikov do zdaj niti omenil ni, da bi bilo davkoplačevalski denar treba vrniti.
Star bančni sistem se še zmeraj ni vzpostavil, še vedno deluje »sivi bančni sistem«, kakor ga je poimenoval Krugman. Razlika je le v tem, da mešetarji v investicijskih bankah in na borznem parketu ne služijo več z derivati, ampak so si kupili super hitre računalnike, ki omogočajo milijardne zaslužke na račun majhnih tečajnih razlik. Ti stroji, ne ljudje, s svojimi programi namreč lahko v eni sami sekundi prodajo do 1000 delnic. V borznem žargonu se to trgovanje imenuje High Frequency Trading ali HFT.
Temu nobeden človek ne more slediti, kaj šele, da bi te posle kdo lahko nadziral. Kot poroča nemški Die Zeit, se v primerjavi s superračunalniki tudi največji vlagatelji, ki imajo več sto milijard dolarjev premoženja, počutijo kot zlate ribice v bazenu z morskimi psi. HFT nima nikakršne povezave z nalaganjem denarja, za te posle niso potrebne nikakršne analize naložbenih možnosti, tudi prečesavanje bilanc podjetij je povsem odveč. Vse, kar programi v superračunalnikih iščejo, so majhne razlike v tečajih, ki jih z bliskovitimi nakupi in prodajami spreminjajo v milijardne posle. Manjši vlagatelji pa so seveda na izgubi, ker so preprosto prepočasni.
Paul Zubulake, analitik pri svetovalni družbi Aite Group, očitke o udeležencih prvega in drugega razreda zavrača. Pravi, da je trgovanje že nekaj časa povsem elektronsko, zaradi tega ni mogoče govoriti o privilegirancih in drugorazrednih udeležencih na trgu. Ben Townson iz BlackBox Group, ene od družb iz New Yorka, ki se ukvarjajo s HFT, pravi, da »so razvili dirkalni avto, ki je narejen za ekstremno hitro vožnjo«, kar je prednost, ni pa nepošteno. Družbe, ki trgujejo po sistemu HFT, trdijo, da trgu zagotavljajo likvidnost, zaradi tega delnice hitreje dosežejo ustrezno vrednost. Nasprotniki jim očitajo, da pozabijo dodati, da je ta likvidnost nizke kakovosti, saj jo lahko v trenutku umaknejo, če kje drugje najdejo boljši posel. Delnice majhnih podjetij pa jih sploh ne zanimajo, ker so zaslužki z njihovim trgovanjem premajhni. Po poročanju Die Zeit svetovalna hiša Tabb Group računa, da bodo banke s posli HFT letos zaslužile vsaj 8 milijard dolarjev. Davkoplačevalci, ki so jih reševali pred bankrotom, od tega seveda ne bodo dobili niti dolarja.
Da bi se izognili špekulacijam HFT, so se institucionalni vlagatelji umaknili v anonimnost v tako imenovane Dark Pools (črne poole), kjer posle sklepajo v popolni anonimnosti, zato računalniški programi ne morejo ugotoviti, kdo je dejansko za njimi. Te »črne poole« imajo v svojih poslovalnicah vse velike banke. Poznavalci trga ocenjujejo, da bo v prihodnjem letu v ZDA že kar 15 odstotkov poslov sklenjenih za zaprtimi vrati. Nasploh se delež poslov, ki so sklenjeni na borznem parketu, zmanjšuje. Maja je recimo bilo le 30 odstotkov poslov podjetij, katerih delnice kotirajo na borzi v New Yorku, sklenjenih tam, torej na borznem parketu. Senator Edward Kaufman je zaradi tega v pismu ameriškemu borznemu nadzorniku SEC napisal, da »imamo zdaj dva trga«. Enega za močne dobro obveščene, ki imajo super hitre in zmogljive računalnike in privilegiran dostop do informacij, ki luknje v predpisih izkoriščajo v svojo korist, in trg za normalne naložbenike, ki morajo spoštovati pravila, njihovi posli pa so le obrobni.
Kazino z računalniškim trgovanjem in podtalna borza črni pooli sta seveda brez kakršnegakoli nadzora in regulative. Nastala sta daleč od oči borznih nadzornikov in državnih regulatorjev oziroma zakonodajalca, tako kot so pred leti nastali posli z derivati, ki so povzročili sedanjo finančno krizo. Glavni akterji - banke in hedge skladi - seveda trdijo, da znajo poskrbeti za svojo zaščito, zato se ni bati, da bodo znali pravočasno nehati. Da so enako trdili tudi, ko so vzpostavili trg z derivati, najbrž ni treba posebej omenjati. Da se pripravlja nov velik zlom, jih ne skrbi, saj vedo, da bodo politiki spet poskrbeli za solidarnostno delitev izgub z vsemi davkoplačevalci. Očitno so prepričani, da se bo ruleta v tem novem kazinu vrtela toliko časa, da bodo rekordne finančne luknje v državnih blagajnah, ki so nastale v sedanji krizi, vsaj za silo pokrpane. Ali pa bodo dolar in evro preprosto devalvirali, kar pa je zelo tvegana poteza, saj s tem razvrednotijo tudi premoženje, ki je navadnim ljudem, med katerimi prevladuje srednji sloj, še ostalo. Da bi oblasti v ZDA utegnile razvrednotiti dolar, je pred dnevi v pogovoru za avstrijski dnevnik Standard recimo povedal ameriški Nobelov nagrajenec za ekonomijo Myron Scholes. Proračunski primanjkljaj je v ZDA v fiskalnem letu 2008/2009, ki se konča 30. septembra, dosegel 1,58 bilijona dolarjev (1,1 bilijona evrov), kar je 11,2 odstotka bruto domačega proizvoda države. Z devalvacijo tečaja dolarja bi oblast v Washingtonu lahko poskušala zmanjšati dolg do upnikov v tujini. To bi povzročilo nov šok za svetovno gospodarstvo. V tem primeru bi morali Azija in Evropa zmanjšati svojo potrošnjo, svetovna trgovina in investicije bi se zmanjšale, povečala bi se inflacija, pravi Scholes. Finančna kriza bo po njegovi oceni trajala dlje, kot je bilo pričakovano, ker je treba spremeniti strukture. Zdaj poteka vse po sistemu, da bančnik, ki naredi nekaj narobe, izgubi službo. Iluzorno je pričakovati, da bo v takšnih razmerah kdo pripravljen prevzeti tveganje. Hkrati morajo potrošniki zmanjšati svojo zadolženost in več varčevati, da bo mogoče več investirati.
Ob tem nikogar ne zanima, da imajo banke v svojih bilancah še vedno veliko ničvrednih špekulativnih papirjev. Če bi te naložbe odpisale po tržni vrednosti, bi postale podkapitalizirane in države bi jim morale zagotoviti nove vsote denarja. V ZDA tega politično ni mogoče narediti, zaradi tega ta problem ignorirajo, razlaga nobelovec Scholes. Banke torej niti starega gnoja iz svojih bilanc še niso počistile, pa si kopičijo že novega. Nicolas Veron in Adam Posen, izvedenca bruseljskega inštituta CEPS, ocenjujeta, da so velike banke v evroobmočju do konca leta 2008 priznale manj kot 200 milijard evrov izgub, kar pomeni, da jih bodo morale v letih 2009 in 2010 priznati še za okrog 600 milijard evrov. Podoben znesek bodo morale počistiti iz svojih bilanc tudi banke v ZDA.
Zaradi bilijonov dolarjev in evrov, ki so jih centralne banke dale na novo natisniti, da so jih lahko nasule na trg, da bi si banke spet začele med seboj posojati denar in začele odobravati kredite realnemu gospodarstvu, državam grozi hiperinflacija, če tega odvečnega denarja ne bodo pravočasno umaknile s trga. Hiper-inflacija bi državljanom in podjetjem razvrednotila in pojedla še tisto premoženje, kar jim je v sedanji krizi ostalo. Davkoplačevalci imajo za razvrednotenje premoženja torej na hrbtu dve grožnji - devalvacijo valut in hiperinflacijo. Ti dve grožnji sta po oceni analitikov pomembna razloga, da je cena zlata ravnokar presegla 1000 dolarjev za unčo. Zlato se je do zdaj namreč vselej izkazalo kot najbolj zanesljiva naložba za ohranitev vrednosti premoženja, No, tistim, ki so zelo zadolženi, bi devalvacija in hiperinflacija koristili, saj bi se dolga na hitro znebili oziroma si ga zmanjšali.
V ameriškem Pittsburgu se bodo 24. in 25. septembra na vrhu G20 spet zbrali voditelji 20 najbolj razvitih in hitro rastočih držav. Pred slabim letom dni, ko je finančna kriza prešla v gospodarsko krizo, so se v Washingtonu sestali prvič. Že takrat so se dogovorili, da je treba za finančne trge zagotoviti tak nadzor, da nobena finančna institucija ne bo mogla več poslovati mimo njega, pa tudi nobeden finančni produkt ne bo več zunaj njega. Pri tem je ostalo, saj bo ta točka s povsem identičnim ciljem v Pittsburgu spet na dnevnem redu. Na drugem vrhu G20 v začetku aprila letos v Londonu so bančniki in borzniki očitno že vedeli, da politiki ne bodo ukrepali - preveč nekdanjih bančnikov ima še vedno dobre povezave v samem vrhu politike, je v eni od kolumn napisal Krugman -, saj so se iz protestnikov norčevali tako, da so jim izza oken svojih pisarn v palačah finančnega središča London City kazali evrske bankovce.
Isti ljudje, ki so zakrivili sedanji zlom, si tako spet lahko delijo milijonske nagrade. Njihove banke spet lahko prikazujejo milijardne dobičke. Paul Krugman ob tem le ugotavlja, da so državljani upravičeno jezni na bančnike in borznike v New Yorku. Ne administracija ne politični sistem se po njegovih besedah »nista pripravljena soočiti z dejstvom, da smo postali družba, v kateri gredo veliki zneski denarja k slabim igralcem, da smo družba, ki bogato nagrajuje tiste, zaradi katerih smo vse bolj revni«. Navadni državljani leto dni po padcu banke Lehman Brothers na svoji koži najbolj neposredno čutijo rekord, ki se mu reče brezposelnost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.