Razdevičenje Srebrnega zmaja

Zaliv Hangzhou je velik zaliv v Vzhodnokitajskem morju, leži južno od Šanghaja in severno od drugega najpomembnejšega kitajskega pristanišča, šestmilijonskega mesta Ningbo, vanj pa se izliva nekaj več kot 450 kilometrov dolga reka Qiantang, najdaljši vodotok v provinci Zhejiang. Zaradi goste poseljenosti to območje pogosto primerjajo z območjem delte reke Jangce severno od Šanghaja, zadnjih nekaj let pa je bilo še prav posebej zanimivo za svetovne medije, saj so oblasti v uporabo lani izročile leto poprej dograjeni most čez zaliv Hangzhou, najdaljši »čezmorski« most na svetu. 1,7 milijarde dolarjev vreden objekt, ki v obliki črke S prečka zaliv s severa proti jugu in s katerim se je 600 strokovnjakov ukvarjalo skoraj vse desetletje, je dolg 36 kilometrov, po njem teče šest voznih pasov, prej 350-kilometrsko razdaljo med Šanghajem in Ningbojem pa je skrajšal za tretjino. Most so morali zaradi močnega plimovanja, morskih tokov in vetra, ki tam doseže hitrost do 170 kilometrov na uro, še skoraj vse leto po dograditvi opazovati in opravljati meritve, preden so ga v začetku maja lani odprli za promet. Čeprav so plimovanje pri projektiranju predvideli in opravili celo vrsto poskusov v simulatorjih, so se morali zaradi varnosti vseeno prepričati, kako se bo most obnesel ob prazniku sredine jeseni, torej na 15. dan osmega meseca kitajskega lunarnega koledarja. V teh dneh bo moral vsako leto vzdržati val, ki kasneje, po vstopu v ustje reke Qiantang, postane največji plimni val na svetu, Srebrnega zmaja. Projektantom ni bilo pomembno le, ali bo most prenesel udar plimnega vala, pač pa tudi, ali nanj ne bo imel prevelikega vpliva, saj je val predmet večtisočletnega tradicionalnega čaščenja in turistična znamenitost, ki na rečne bregove vsako leto privabi nekaj sto tisoč občudovalcev, tako da v regiji ni nepomemben vir dohodka. Plimne valove na rekah, še najbolj podobne popotresnim cunamijem, sicer poznajo marsikje po svetu, kajpak na območjih s precejšnjo razliko med plimo in oseko, a s Srebrnim zmajem se morda lahko kosa le val pororoca na Amazonki. Med bolj znanimi plimnimi valovi so še mascaret na Seni v Franciji, benak na reki Batang Lupar v malezijskem delu otoka Borneo, hugli na istoimenskem rokavu reke Ganges v Muršidabadu v Indiji. Poleg še nekaj večjih, a brezimnih valov, kot sta denimo tista na reki Pungue v Mozambiku in na reki Mekong v Vietnamu, manjše najdemo vsepovsod po svetu.

Praznik Lune in Američani

Plimni val najpogosteje nastane ob spomladanskih plimah, in sicer ob polni luni ali ob mlaju, saj so takrat Sonce, Luna in Zemlja poravnani in je vpliv Lunine gravitacije na Zemljo največji. Nastane tam, kjer se reka z razmeroma ozkim ustjem izliva v večji morski rokav in pri tem nastane učinek lijaka; ožje ko je ustje reke, močnejši je plimni val. Plimni val sicer ni nič drugega kot prvi val vode, ki se zaradi visokega plimovanja oceana vzpenja po rečni strugi navzgor, proti rečnemu toku, ponekod celo do 80 kilometrov v zaledje. Plimni valovi, ki dosežejo le kaka dva metra višine, prebivalcem ob reki praviloma ne naredijo večje škode, navadno le potopijo kak manjši čoln. Pororoca najpogosteje polomi nekaj drevja, struga reke Qiantang pa je precej globoka, zato Srebrni zmaj tudi, kadar doseže osem ali devet metrov višine, le redko prestopi bregove. Val je najnižji ob prehodu vode iz zaliva v rečno strugo, začne se kot penjenje morja na obzorju, a že kmalu pridobi moč in hitrost. Srebrni zmaj po rečni strugi proti zaledju buči s hitrostjo do 40 kilometrov na uro, do šestmilijonskega mesta Hangzhou navadno že izgubi večino moči, a lastniki plovil se vsako leto znova bojijo, kako velik bo.
Praznik sredine jeseni ali praznik Lune je drugo največje praznovanje za kitajskim novim letom. Po vsej državi (v sodobnem času pa tudi v številnih drugih azijskih državah) ga praznujejo že več kot tri tisoč let; 15. dan osmega meseca po lunarnem koledarju je navadno sredi ali v drugi polovici septembra po našem koledarju. Časovno se ujema z jesenskim enakonočjem po sončnem koledarju, ko naj bi bila luna »najbolj polna«. V različnih delih države ga praznujejo različno, skoraj vsi pa zvečer na vrtovih in terasah gledajo polno luno in zraven jedo tradicionalne lunine kolačke in prižigajo lampijone. Nekaj sto tisoč se jih, kot rečeno, odpravi na obrežje reke Qiantang, da bi se udeležili mednarodnega praznika opazovanja plimnega vala, s seboj vzamejo fotoaparate in kamere, da bi posneli njegovo besnenje. Občudovanje vala je organizirano do potankosti, policisti obiskovalcem ne pustijo preblizu struge, Srebrni zmaj je namreč v zadnjih 20 letih kljub varnostnim ukrepom pogoltnil več kot sto ljudi. Nad reko poletijo helikopterji policije in televizijskih mrež, eni, da bi varovali in iz blatne reke reševali morebitne predrzneže, drugi na lovu za posnetki dramatičnih nesreč. Vse več je tudi obiskovalcev iz tujine, zato prav nič ne preseneča, da je ameriškim deskarjem Gregu in Rustyju Longu ter Marku Healeyju lani prišlo na pamet, da bi na valu deskali. Za to so dobili celo dovoljenje lokalnih oblasti in v neposrednem prenosu jih je gledalo kakih 500 milijonov gledalcev po vsej državi. Res je, da jim je na komaj slabe tri metre visokem valu uspelo deskati skoraj 20 kilometrov navzgor po reki, res pa je tudi, da niso bili prvi. Ko so se trije Američani pred navdušenci z vsega sveta napihovali, da so »razdevičili« kitajskega Srebrnega zmaja, so jih poznavalci opozorili na Brazilca in Francoza, ki sta na valu brez dovoljenj deskala leto pred njimi in so ju oblasti zato aretirale, a kmalu izpustile. Onadva pa sta vedela za Stuarta Matthewsa, ki je na takrat osemmetrskem valu deskal že leta 1988 in skupaj s snemalno ekipo skoraj utonil.
Novi most zaradi naklonjenosti tradiciji in mojstrstva načrtovalcev Srebrnemu zmaju ni pristrigel peruti, zato ga bodo sto tisoči lahko hodili občudovat tudi v prihodnje; najbrž pa ga nikoli več ne bodo mogli videti samega, saj kaže, da ga bodo poslej zaradi koristoljubja lokalnih oblasti vsako leto poskušale premagati trume deskarjev z vsega sveta. Kaj pa tradicija? Že, že, ampak ameriška.