Film / Povračilo

za +

Zbujam se v znoju.

Sodeč po okostnjakih, ki jih je mogoče najti v avstrijskih kleteh, imajo avstrijski filmarji dovolj materiala - Alpe, pokošeni travniki in vrtni palčki so tam le zato, da bi prikrili pravo Avstrijo. A po drugi strani, avstrijski filmi, recimo tisti, ki jih je posnel Ulrich Seidl (Pasji dnevi, Import/Export), so nas zadnja leta dobro pripravili na sindrom Josefa Fritzla. Kar je seveda storil tudi Götz Spielmann - najprej s filmom Antares, zdaj pa še s Povračilom, filmom noir, ki vrača vero v film noir. Ne brez razloga: film noir je žanr/slog/nazor, ki so ga v Hollywoodu - v štiridesetih letih prejšnjega stoletja - formatirali prav avstrijski režiserji in snemalci, begunci iz nacistične Avstije/Nemčije. Povračilo je reformatiranje filma noir: tu imate pokvarjeni svet bordelov, stranskih ulic, neuglednih lokalov, zlizanega neona, sivine, kriminala, zlorab in trgovine s priseljenci, tu imate nelagodno, cinično atmosfero, v kateri ni točk za drugo mesto, tu imate povoženega Alexa (Johannes Krisch), nekdanjega zapornika, ki tezgari v bordelu, tu imate preteklost, ki ga morasto stiska in davi, tu imate zadolženo Tamaro (Irina Potapenko), fatalno ukrajinsko prostitutko, tu imate njuno kompulzivno amour fou, tu imate njun mazohistični, impotentni, perverzni obup in tu imate njuno željo, da bi pobegnila iz tega sveta. Toda da bi pobegnila na španski otok, potrebujeta 80.000 evrov, do katerih pa lahko prideta le z ropom, ki v filmih noir vedno spodleti, pa četudi naključno, običajno s precizno pomočjo kozmične ironije. Alex in Tamara sta noir junaka, ujeta v antihumanistični vrtinec »nove Evrope«. Če bi pogledala v jutrišnji časopis, bi videla svojo osmrtnico.