VSTANITE V SUŽENJSTVO ZAKLETI / Delavski daoizem

Do današnjih Mure in Gorenja je bila posebnost delavskih stavk pri nas takšna, da smo se čudili. Kot da bi šlo za nekakšno slovensko varianto daoizma. Dao je starokitajska drža, princip, ki kljub temu, da je sam po sebi vedno »nedejaven, pa vendar privede k uveljavitvi vsega« (cit. po M. Milčinski).
Kako je mogoče, smo se spraševali, da na najtežjih delovnih mestih delavci - še zlasti delavke - delajo več kot osem ur, dobivajo še nižje plače od najnižjih možnih, stavkati pa začnejo šele, če ostanejo brez plač več mesecev in ko se dokončno zaplete z njihovim izplačilom za nazaj? Šele takrat so tu in tam vzniknile stavke, pa še to čudne. Niso stavkali zaradi prenizkih plač, ampak zato, da bi jih sploh dobili. Ali pa zato, da jih delodajalci odpustijo, da bi lahko na borzi dela dobili nadomestilo, namesto da jih zadržujejo brez plač v dejansko že propadlih podjetjih. Take stavke so slovenski izum: delodajalci so jim vsiljevali delo, delavci pa ga niso hoteli in so stavkali, apatično viseli za ugasnjenimi stroji in niso hoteli stran ... Nič radikalnega, nobenega stroja niso odmontirali, nobenega šefa niso ugrabili. To je delavsko gibanje tipa dao. To je delavska drža, kjer s pridnostjo, potrpežljivostjo, požrtvovalnostjo, vztrajnostjo nedejavno vplivaš na spremembe, ki se potem res nekako zgodijo in so zelo verjetno enake tistim, kakršne bi bile tudi, če bi ravnal drugače ali pa sploh ne bi. Spomnimo se: s takšno delavsko držo tipa dao smo ob osamosvojitvi premagali takratno postsocialistično gospodarsko krizo, s takšno delavsko držo smo se pozneje izognili grozeči inflaciji in zamrznili plače, da smo lahko vstopili v EU, s takšno delavsko držo smo dočakali pred nekaj leti največji porast družbenega bogastva v celotni zgodovini slovenstva, s takšno delavsko držo smo tolerirali Bajuka (v njegovem času ni bilo stavk), ko je davčno razbremenil premožne, da so odtlej lahko bogati še več in bolje delali, s takšno delavsko držo smo prepričali Janšo (v njegovem času ni bilo stavk), da se je odrekel »mladoekonomistom«, tem južnoameriškim scenaristom, s takšno delavsko držo smo naposled pričakali čas tajkunov, finančnih balonov, proračunskega primanjkljaja, levo vlado, s takšno delavsko držo smo pričakali zahteve revnih sodnikov za zvišanje plač, pa zahteve revnih zdravnikov za zvišanje plač, pa zahteve revnih zobozdravnikov za zvišanje plač, zahteve revnih šolnikov za zvišanje plač, zahteve javnih uslužbencev za zvišanje plač - vso to sramotno in materialno izprijenost slovenske inteligence je delavstvo pričakalo z isto opisano držo.
Slovenski delavski daoizem je prenesel vse, razen samega sebe. Z današnjima Muro in Gorenjem ga je konec.
Ali se bo iz tega kdo kaj naučil? Tega ne vem, tudi mi ni jasno, kdo bo na koncu potegnil krajšo: vlada, delodajalci, sindikati, delavci, javni uslužbenci? Da bomo kratko potegnili vsi skupaj, je preveč enostavna trditev, pokazati, kdo bo bolj in kdo manj prizadet, pa ni enostavno. Namesto ugibanj je bolje opozoriti na to, kar se v času zadnjih delavskih stavk nakazuje, a je zanesljivo napačno. To so tri trditve: o gospodarskem okrevanju, o rumenih sindikatih in o antikapitalistični alternativi.

Prva zmota

Druga zmota

Tretja zmota