VSTANITE V SUŽENJSTVO ZAKLETI / Pohlep in parazitizem

Ni težko videti, da čedalje večje in kritično število slovenskih državljanov spoznava, da bi se morali skrajno resni družbeni - ne samo socialni - problemi reševati v Sloveniji in ne v Afganistanu. Naslednji korak pri takšnem osamozaveščanju se bo nemara (s)kristaliziral v spoznanju, da politični razred skupaj z najbolj vplivnim jedrom gospodarske elite v Sloveniji ta čas ne ponuja in tudi ne kaže kakšnega posebej prepričljivega dokaza za to, da je pripravljen še vedno napredujočo globalno in nacionalno krizo premagovati z lastnim omejevanjem tistega poglavitnega vzroka, ki jo je zakrivil - to pa je pohlep. Pohlep, ki mu pušča prosto pot z ničimer - s pravno in socialno državo - omejeno delovanje trga.
Pohlepnost je lahko resda predvsem osebnostna ali skupinska lastnost, vendar je hkrati res, da lahko to lastnost razumne družbe tudi krotijo in spravijo v tisti minimalni okvir znosnosti, ki ne ogroža družbene kohezije v tako presežni in kritični meri, kot smo temu priča zadnja leta v Sloveniji - še posebej destruktivno pa po začetku omenjene krize lani jeseni. Od takrat pa do danes politični razred, ki vključuje vlado in opozicijo, ni naredil ničesar institucionalno ali normativno prelomnega, kar bi lahko zavarovalo najbolj ranljive socialne skupine v Sloveniji.
Te skupine, ki zadnje čase uporabljajo različne oblike upora (od štrajkov do drugih oblik javnih manifestacij upora), so nekakšna obstranska žrtev socialdarvinistično zasnovanega družbenega razvoja po doseženi državni osamosvojitvi, ko je izostala implementacija ustavne zaveze o Sloveniji kot socialni državi. Za posameznike in njihove družine hude stiske, ki jih preživljajo socialno prizadeti ljudje, pa politiko bolj malo ali sploh ne zanimajo in jih pripiše sprejemljivi vsakodnevni patologiji družbenega življenja.
V minulem času ustvarjeno bogastvo, h kateremu so novokomponirane politične elite dodale bolj malo, jemale pa od njega z veliko žlico, je narekovalo preveliko skušnjavo, da bi se ji mogle materialno podhranjene politične elite upreti. Takim njihovim apetitom je prilagojen ves politični, strankarski in ekonomski sistem, v katerem je težko najti ali prepoznati kakršnekoli sledi »zavor in ravnotežij« (»checks and balances«). Ljudje, na primer, ki štrajkajo v Muri ali Gorenju, so tako rekoč »nevidni« in jih ne boste našli ne v programskih dokumentih političnih strank, ne v parlamentu in tudi ne na domoljubnih proslavah. Posamezni predstavniki političnega razreda jih uporabljajo kvečjemu v demagoško zastavljeni politični retoriki, ki pa je spet namenjena le interesom političnega preživetja ali nabiranju cenenih političnih točk.
V Sloveniji smo priča nekakšnemu hibridnemu zvarku med »bushizmom« in »putinizmom«, ki se je pred začetkom krize in po padcu Berlinskega zidu uveljavil kot prevladujoči geopolitični novorek, s katerim je politični razred v tranzicijskem - in ne samo tranzicijskem - svetu svojim izpostavljenim članom, pa tudi tistim, ki jim poslušno sledijo, dajal in upravičeval pravico do plenjenja družbenega bogastva. V botaniki in zoologiji prepoznavajo takšne procese in stanja z besedo parazitizem, vendar si pri nas zaradi moči, ki stoji za zapovedano politično korektnostjo v javnih diskurzih, te le redko kdo upa prenesti ali aplicirati na sfero družbenega življenja.
Tranzicijska slovenska družba je tako ujetnik političnega razreda, ki ne bo mogel nikoli potešiti svojih materialnih in simbolnih apetitov, če ga pri tem ne bo kdo pravočasno ustavil. Kar nekaj uporov, v katerih so bili udeleženi ljudje, na katerih pleča je bilo preneseno največje breme pravkar trajajoče krize, je poskušalo opozoriti, da je ta država »gola«, se pravi namesto socialne »antisocialna« država. Štrajk v Muri in zadnji v Gorenju vsebujeta poleg večje specifične družbene in politične teže še ta naboj, da majhne korekcije tokrat ne bodo dovolj in da je prišel čas, ko se bo treba tako ali drugače posloviti od nereguliranega kapitalizma in obrniti h kapitalizmu, ki bo vase vgradil socialno dimenzijo, enakovredno in enakopravno partnerstvo med delodajalci in delojemalci, solidarnost ter odgovornost menedžerskega razreda za vzdrževanje družbene kohezije.
Med bolj daljnovidnimi in socialno bolj odgovornimi menedžerji je že mogoče razbrati odpor proti utesnjenosti, pravcatemu prisilnemu jopiču, ki ga politični razred razpreda okoli korporacij in podjetij, ki omogočajo nezasluženo bogatenje. S politično narekovanim delegiranjem svojih zaslužnih in uporabnih privržencev v nadzorne odbore in razne »svetovalne« vloge, si tisti na vrhu te piramide zagotavljajo dolgo in materialno preskrbljeno življenje. Tako so menedžerji dobesedno obkroženi z različnimi strankarskimi zaupniki, ki tako rekoč ne opravljajo druge vloge kot to, da praznijo iz proračuna dodeljena sredstva in dajejo vodilni garnituri v podjetju mir, če ta ne posega v njihov status, ki jim ga je zagotovila politika. Slovenske železnice so morda eden najbolj eklatantnih primerov tega, kako parazitski klan okoli tega podjetja duši razvoj in produktivne priložnosti tega subsistema. Vendar strankarskih parazitov ne boste srečali samo pri železnicah, temveč so razpredeni po tako rekoč vsej gospodarski in ne samo gospodarski sferi.
Če bodo omenjeni upori trajali dalj časa in se bodo ljudje obrnili k novim sindikalnim voditeljem, ki jim bodo lahko zaupali, pričakujem, da se bodo prej ali slej prebudili tudi »progresivni« menedžerji, ki se bodo začeli spogledovati s skandinavskimi primeri partnerskega sodelovanja med delavci in upravljavsko strukturo ali se vsaj učiti od njih. Besedi participacija, ki je bila po novem izgnana iz političnega slovarja, bo treba zagotovo vrniti njeno nepogrešljivo vlogo, če nočemo v tem pogledu zaostajati za tistim primerljivim in zglednim svetom, predvsem v Evropi, ki zagotavlja zdržno družbeno kohezijo in tudi razmeroma visoke standarde, kar zadeva kakovost življenja.
Ko sem prejšnji teden v neki televizijski oddaji nagovarjal, naj začnejo politični razred in tudi menedžerske skupine iskati nov družbeni dogovor, ki bi sledil skandinavskim zgledom, mi je moj sogovornik, ki dokazljivo participira pri parazitskem oz. partitokratskem modelu upravljanja podjetij, odvrnil, da lahko nekaj takega pomeni vračanje v »socializem«. Imel je seveda prav, vendar s to razliko, da moj sogovornik že participira v »socializmu« s tem, ko je tokratna različica socializma zelo podobna že videni: »socializem (ali »komunizem«, če hočete) za nekatere«.
Seveda ni težko uganiti, zakaj se proces slovenske tranzicije ni nadaljeval v izpolnitev ustavno »zagotovljene« socialne države in se je ustavil pri »nacionalni državi«. Namesto socialne države se socialno marginalnim skupinam na robu preživetja in brez dela, ki ženskam in moškim odvzema njihovo elementarno dostojanstvo, ponujajo popravljanje državne meje, morebiti celo nova ozemlja, humanitarna vojaška pomoč ljudstvom v Aziji, ki se temu očitno upirajo, politične korekcije zgodovine, v nekem trenutku celo »tajkunizacija« visokega šolstva in še marsikaj tistega, kar bi George Orwell s pridom izkoristil in s tem obogatil literarno dediščino, če bi še bil med živimi.