VSTANITE V SUŽENJSTVO ZAKLETI / Ni dežela za cinike

Režija: glej »teorija zarote«. V glavnih vlogah: Gorenje in Mura. Oskar za stransko vlogo: Mesna industrija Primorske. Cinični podnapisi v približno slovenskem jeziku: menedžerji, prokuristi, predstavniki Kada in Soda. Statisti: Lahovnik. Masovke: masovke. Rekvizit: stavkokazi. Pahor: kaj se pa ve.
Še pomnite, tovariši? - nekoč pred davnimi, davnimi časi, celo pred Gorenjem in Muro, v realnem času pa letos spomladi, so se podjetni volcje s priimkom Volk zgrnili nad nedolžne ovčice in backe neznanega spola v novogoriškem Mipu, da tam kamen ne stoji več na kamnu, in poslednje spodobno podjetje v moji zabetonirani vasi - če ne štejemo igralnic - je šlo v stečaj, ljudske množice pa na zavod za zaposlovanje. Takrat pred vrati podjetja ni demonstriral niti en delavec. To je bila zgodovinska napaka. Ampak kaj, ko smo Primorci mone.
Poleg tega, da sem po sili razmer tudi sama Primorka in mona, sem zaprisežen cinik. Eden tistih najbolj zavrženih, ki berejo Schopenhauerja kot tolažečo pravljico za lahko noč. Ampak nekatere stvari mi vseeno ne grejo z jezika. Ne to, kar si je dovolila reči ena od mojih znank, po poklicu es-pe, kmalu po Mipovem brodolomu: »Folk, dajte že nehat odpuščat ljudi, ker se zdaj, ko so na sončni upravi, v novogoriških kafičih dopoldne ne najde več prostega stola.«
Ne, tako neslovničnega stavka si jaz ne bi privoščila.
Slovenski televizijci druge lige, na primer tisti s Kanala A, so sicer specialisti za neslovnico, floskule in neumno cvetličenje; ob poslušanju njihovih umotvorov pomisliš, da bi bila osvežitev, če bi »deželo tam spodaj« kdaj pa kdaj za spremembo inovativno poimenovali Avstralija ali če bi bil včasih kak prostor preprosto »prepoln«, namesto da »poka po šivih«. Ampak celo ti so spregledali očitno vzporednico med nadcinično izjavo, po kateri naj bi v Gorenju upor vodile delavke, ki so se zakreditirale za cunje, in do oguljenosti navajano pripombo pokojne francoske kraljice Marije Antoinette o smotrnosti prehranjevanja s kolači, kadar ti zmanjka kruha. Pa se ta primerjava na dlani ponuja! Kako je mogoče, da je pri svoji zaljubljenosti v fraze ne »izpostavijo« petkrat na dan? Mar tu nekdo ne opravlja svoje službe?
Mar bo za to odpuščen? Kakor delavci v Mipu, Gorenju in Muri?
In ko smo že pri tem, le kako je mogoče, da še noben Zagožen ali njemu podoben vse do danes ni izjavil, da so se delavke Gorenja zakreditirale za to, da bi kupile Murine cunje? Ne le da so slovenski kadovci in sodovci še večji ciniki od mene, celo fantazije jim manjka.
Čakajoč na odgovore poskušam z lastno pametjo dognati, ali je to, da je eden vodilnih slovenskih dnevnikov - ki se za nameček ponaša z liberalno usmeritvijo - prvemu dnevu Murske republike na naslovnici namenil slabo tretjino strani, kar dve tretjini (in fotografijo) pa košarkarski reprezentanci, ki se je po dveh zaporednih porazih zmagovito vrnila z izleta v ne najlepše od poljskih mest, samo cinizem ali že nesposobnost.
To, kar poskušam povedati: nekatere stvari je treba vsemu navkljub vzeti resno. O nekaterih ljudeh, pa čeprav so manj športni, manj izobraženi in manj lepi od nas, se je treba izražati s spoštovanjem. Nekatere stvari so boleče. Nekatere stvari so tragedija. So prelomnica, ko mora troho empatije v ubesedovanju dogajanja pokazati celo zakrknjen cinik mojega kova.
Celo kak menedžer, hudiča.
Pa sta najmanj, kar bi lahko očitali prvim odzivom slovenskih gospodarskih velmož vseh sort in nivojev na vstajo v Gorenju in Muri, brezčutnost in žaljivo pokroviteljski odnos do delavcev.
Sicer nisem poseben ljubitelj »preprostih« ljudi: preprosto zato ne, ker oni niso posebni ljubitelji mene in so me že naučili, da vsakokrat, ko me, na primer, na avtobusu ali v čakalnici pri zdravniku zdolgočasenemu kramljanju na ljubo pobarajo, kaj sem po poklicu, raje rečem »prevajalka« kot »pisateljica«, ker »prevajalko« za spoznanje lažje vzamejo v zakup. (Pa še ta gre težko dol po grlu. Zlasti ko se izkaže, da ne delam v Hitu.) Za nameček nimam nič proti temu, da nesposobnim, lenim in brezbrižnim delavcem v roke potisnejo pregovorno delovno knjižico, rekoč, naj si namesto dosedanjega poklica raje omislijo kakšen drug hobi. Kadarkoli me nuja popelje med novogoriške štacune, lokale in pulte državne uprave, se domov vrnem z laket dolgim seznamom imen za odstrel. A kljub temu, kljub temu! - kaže tu upoštevati dvoje.
Prvič, »preprosti« ljudje niso (edinole) sami krivi za to, da imajo v najboljšem primeru »peto stopnjo izobrazbe« (kot je s ponosom, ne s sramom, o sebi povedala ena od delavk na barikadah pred Muro) in izrazno eleganco mačkov v mesecu breznu. Človeku se zahoče, da bi ob tem zašpilil kakšno strupeno na rovaš slovenskega šolstva, poneumljajočih javnih občil in oslarij, ki jih pod imenom tradicionalne vrednote ne krivi ne dolžni otroci srkajo z materinim mlekom. Drugič pa - to je resnično pomembno: v Mipu niso nagnali le lenih, neumnih in tistih, ki jim je mesarjenje prašičev dol viselo. Odpustili so vse. Prav tako verjetno ne drži, da bodo, po besedah Tomaža Kuntariča, v Muri obdržali vse »pridne in natančne delavce in delavke«. Ne. Obdržali bodo tistih štiristo do tisoč ljudi, ki bodo stali za pravimi stroji. Za »entlaricami« in »overloki«, kot jih bodo zahtevali »tuji vlagatelji« (Hugo Boss, bog nam pomagaj! - ali elitno podjetje, ki se je desetletja ponašalo z briljantnimi modnimi kreacijami, česa bolj cenenega ni moglo najti?) in ki jih bo kot potrebne označil, denimo, kak Huber. Z njim pogodbe ne bodo razdrli. Obdržali bodo štiristo do tisoč bioničnih podaljškov tujim kapitalistom všečne mašine, pa četudi bodo leni, butasti in depresivni (kdo bi jim zameril, po vsem tem). Preostalih dva tisoč bo v koloni odmarširalo na zavod. Tudi tisti »pridni in natančni«. Vmes so se prvi in drugi že stepli. Vse to je kajpak krivica, hkrati pa čista negacija temeljne premise kapitalizma: da se namreč samo s pridnim delom kam pride.
Sploh pa, kakšna beseda je pravzaprav to, da je delavec »priden«?! Ali si je kdajkoli kateri politik ali novinar, pa čeprav iz regionalne lige, o kateremkoli menedžerju drznil reči, da je »priden«? Ali »poreden«, kar je po jezikovni logiki najbrž nasprotje pridnosti. Ne, za menedžerje uporabljamo lepše, bolj »fancy« zveneče besede, celo če zajebejo stvar. Ker je celo sprijen menedžer več kakor delavec, kaže. Cinizem je namenjen le slednjim.
Da bi preprečili najhujše, so se visoki gospodarstveniki z delavci nazadnje le začeli pogovarjati skoraj kot s sebi enakimi. (Meni najljubša Churchillova domislica: »Mačke te gledajo zviška. Psi te gledajo vdano. Ampak prašiči, prašiči pa s tabo ravnajo kot s sebi enakim.«) Skoraj bi se reklo, da je bila to prelomnica. V Muri so si izprosili sredo kot dela, stavk in pogajanj prost dan. In naj se jim zdi še tako pod častjo, se bodo morali pogovarjati naprej. Brez podcenjevanja. Tako, kot se sindikat očitno ni znal. In brez nadutega cinizma, brez izgovorov. »Obisk ni na premierovem/ministrovem programu,« ni izgovor. »Nočejo poslušati,« ni izgovor. »Rešitve tako ali tako več ni,« ni izgovor, ker tu že zdavnaj ne gre več za reševanje podjetij, temveč za ljudi, ki bi radi malenkost živeli. »Saj itak nič ne razumejo,« ni kaj prida izgovor, pa čeprav se zdi res. Gospodje menedžerji, prokuristi, politiki in predstavniki Kada in Soda: pojasnite jim! Vi nimate zgolj pete stopnje izobrazbe. Za drage denarje so vas šolali za to, da prejemate plače in nadomestila in odpravnine, ki bi se jim po pravici povedano lahko reklo pogrebni stroški. Magisterije in doktorate imate in nekateri od teh celo kupljeni niso. Mar vas v vseh dolgih letih, kar ste se šli študente, v vseh dolgih letih, ko ste si na vsakič višjem klinu hierarhične lestvice nabirali dragocene vodstvene izkušnje, niso naučili ničesar o psihologiji? Nič o etiki, nič o bontonu? Nič o umetnosti komuniciranja? Nič takega, o čemer je pisal že Machiavelli pred skoraj petsto leti v svojem cinično lucidnem delu Vladar? Kako? Da za Machiavellija in renesanso nikoli niti slišali niste? Ja, saj v tem je problem.
V svetu, kjer za vodstvo najbolj usposobljeni ljudje na faksu niso jemali drugega kot Dow Jonesa in piecharts in kjer k pogovoru o Gorenju in Muri celo po več mesecih ne znajo prispevati bistveno več od zmedenih konjskih obrazov, bežanja pred kamero in občasnega cinizma, bo pač morda treba zamenjati vodstvo. Hudo bo: če menite, da se delavcem ne da nič razložiti, pomislite, kako bi se počutili šele takrat, ko bi vam vladali. Ampak stavkajočim, demonstrantom in naključnim mimoidočim je očitno docela vseeno. Tako ne gre več naprej, se zavedajo. Naj se zgodi, kar se mora, si mislijo. Hudo bo; natančneje, bo zanimivo. O, da bi živel v zanimivih časih, je ena od najhujših kletvic, kar ti jih lahko zabrusijo Kitajci.