Intervju / Terorizem normalnih ljudi

Dr. Mark Burgess je socialni psiholog, ki se ukvarja predvsem z ustvarjalnostjo, zato je morda nekoliko presenetljivo, da je kar nekaj let posvetil raziskovanju terorističnih skupin na Severnem Irskem. Leta 2002 je intervjuval nekdanjega člana teroristične Irske republikanske armade (IRA), ki je želel svoje izkušnje s tem, kaj pomeni biti aktiven udeleženec pri nasilnih dejanjih, zaupati psihologu. Intervju je prerasel v večletno sodelovanje z uporniki na obeh straneh, člani organizacij IRA in UVF (Ulster volunteer force), ki imata danes, kljub mirnemu obdobju, na Severnem Irskem še vedno vzpostavljeno strukturo, pripravljeno na morebitne nove izbruhe nasilja. Burgess je zdaj sodelavec mirovne fundacije, ki skrbi za žrtve terorističnih napadov na londonsko podzemno železnico, prejšnji teden pa je v Ljubljani na festivalu avtizma predaval o ustvarjalnosti, ujeti med redom in kaosom.

Z raziskavo na Severnem Irskem ste potrdili, da terorizem ni dejanje sociopatov in psihopatov, ampak gre pri njem za precej kompleksne razloge »normalnih« ljudi.

> Res je, ugotovil sem, da gre večinoma za povsem normalne ljudi v nenormalnih razmerah, ki so se znašli v situaciji, kjer so morali ustaviti svoje življenje in se odločiti, kaj bodo storili. Ljudje, s katerimi sem govoril, so bili starejši, torej so doživeli Irsko v mirnem in nemirnem obdobju, a Irska je postala nemirna zaradi njihovega delovanja, saj so bili oni tisti, ki so spodbudili nasilje. Povsem druga zgodba so tisti, ki so bili rojeni v 80. letih, saj so se v kulturo nasilja rodili in jim ni bilo treba razmišljati, kaj bodo naredili; sistem in struktura nasilnega delovanja sta bila že vzpostavljena. Za mlade fante v nekaterih skupnostih je pridružitev teroristični organizaciji postala ritual odraščanja. Zanimali so me torej starejši ljudje, ki so začeli to nasilje.