Marjan Horvat

22. 10. 2009  |  Mladina 42  |  Svet

Politika »prisilnega jopiča«

Ali lahko Butmir zasnuje drugačno prihodnost BiH, kot jo je Dayton?

Prekinitev vojaških spopadov v BiH leta 1995 in sprejem Daytonskega sporazuma sta zagotovila le navidezen mir, saj je bila po mnenju bosansko-hrvaškega pisatelja, novinarja in urednika Ivana Lovrenovića »z Daytonskim sporazumom vojna le prekinjena, ne pa končana. Štirinajst let po podpisu sporazuma so v BiH na delu še vedno etnične politike, ki so pravzaprav prikrite vojne politike«.
Postdaytonska BiH namreč kot državna tvorba, čeprav mednarodno priznana, doslej ni bila sposobna vzpostaviti učinkovitih državnih mehanizmov. Poročilo Evropske komisije o napredku na poti približevanja k EU je skrb zbujajoče. V večini sektorjev je zabeležen le »omejen napredek«, ustavna reforma, torej revizija Daytona, pa je po mnenju poznavalcev pogoj, da bi BiH lahko oblikovala funkcionalne in učinkovite državne ustanove. Vse pa je odvisno od dobre volje tamkajšnjih politikov in pripravljenosti, da se izkopljejo iz nacionalističnih rovov.
Mednarodna skupnost je zaskrbljena. Precejšen krog političnih analitikov je namreč mnenja, da se je BiH znova znašla na robu prepada in v razmerah, kot so bile leta 1991, ko se je začela državljanska vojna. Na to sta opozorila tudi nekdanji visoki mednarodni predstavnik v BiH Paddy Ashdown in Richard Holbrooke, ameriški pogajalec pri oblikovanju Daytonskega sporazuma: »Državi grozi resnična nevarnost razpada. Kot leta 1995 tudi tokrat potrebujemo odločnost in čezatlantsko enotnost, če ne želimo zabresti v novo krizo ... Čas je, da se znova posvetimo BiH, da razmere ne bodo spet umazane.«
Zato na vojaškem letališču Butmir na robu Sarajeva, kjer je oporišče Nata in Euforja, predstavniki ZDA in EU z voditelji sedmih največjih političnih strank v BiH iščejo skupni dogovor o prihodnjem političnem ustroju BiH. Dosedanje sestajanje pa ni obrodilo sadov, kajti posredniki - James Steinberg, namestnik ameriške državne sekretarke, Carl Bildt, zunanji minister Švedske, sicer predsedujoče EU, ter evropski komisar za širitev Ollie Rehn - niso prepričali bosanskih voditeljev, da je sveženj reform prava pot za BiH.
Poznavalci že vrsto let opozarjajo, da so razlogi, ki bremenijo normalno funkcioniranje države BIH, v določbah daytonskega sporazuma. Po Daytonu je BiH sestavljena iz dveh entitet, Republike Srbske (RS), Federacije BiH ter posebnega območja - distrikta Brčko. Srbom seveda ustreza takšna organiziranost, saj jim je uspelo v Daytonu izsiliti za svojo entiteto 49 odstotkov ozemlja BiH ter na njem ustvariti praktično nacionalno čisto paradržavno tvorbo s predsednikom republike, parlamentom, vlado in občinami. V Federaciji BiH, ki je druga entiteta, pa je organizacija oblasti zapletena, saj imajo deset nacionalno mešanih kantonov s svojimi vladami in parlamenti. Nekateri so večinsko hrvaški, drugi bošnjaški, trije pa so »mešani«, saj v njih živijo Bošnjaki in Hrvati v približno enakih deležih. Pristojnosti med kantoni in drugimi organi oblasti niso jasne. In ker se pogosto v tej zmešnjavi pristojnosti ne zmorejo dogovoriti niti o osnovnih stvareh, ki so nujne za delovanje države, bdi nad vsem visoki predstavnik mednarodne skupnosti, zdaj koroški Slovenec Valentin Inzko, ki usklajuje medsebojne odnose, lahko uvede izredne ukrepe in suspendira odločitve posameznih organov, če presodi, da niso skladni z ustavo. Je vrhovna oblast v BiH.
Ob sami zapleteni in neučinkoviti organiziranosti BiH je središčni problem glasovanje na državni ravni, saj je vsaka odločitev odvisna od volje vseh treh konstitutivnih narodov. Zato na državni ravni Bošnjaki in tudi Hrvati vedno znova izpostavljajo problem entitetnega glasovanja v predstavniškem domu državnega parlamenta. V predstavniškem domu mora glasovati vsaj tretjina poslancev in tretjina poslancev Federacije BiH, da bi sprejeli neko odločitev, vendar takšnega števila glasov v parlamentu praktično ni mogoče zagotoviti. Srbi v tem načinu glasovanja vidijo »mehanizem zaščite vitalnih interesov«, Bošnjaki pa zatrjujejo, da Srbi zlorabljajo to načelo, da bi preprečili integracijo v EU.
Urednik liberalnega sarajevskega tednika Dani Senad Pećanin pravi, da gre za »mehanizem, s katerim je mogoče obstruirati in paralizirati delo tako rekoč vsake državne institucije«. Po njegovem mnenju Milorad Dodik, predsednik vlade RS in vodilne srbske stranke Zveze neodvisnih socialdemokratov (SNDS), uporablja mehanizem entitetnega glasovanja »za blokado vseh državnih institucij in organov, da bi kritično stanje v državi, ki ga ustvarja sam, predstavil kot kronski dokaz, da skupna BiH ne more obstati«. Tudi vse evropske ustanove menijo, da mora BiH spremeniti sedanji sistem odločanja v državnem parlamentu, ki je zaradi entitetnega glasovanja blokiran. Kajpak bodo nasprotniki ustavne reforme takoj zatrdili, da poskušajo njihovi avtorji skozi zadnja vrata pripeljati na državno sceno centralizacijo odločanja v BiH, kar je v nasprotju z duhom in črko Daytona. K temu še dodajamo mnenje Pečanina, da je izvor zagat tudi »velikosrbska politika, ki želi nadomestiti izgubo Kosova z Republiko Srbsko«.
Pisatelj, prevajalec in docent na sarajevski univerzi, Marko Vešović, ki je črnogorskega rodu, je mnenja, da Daytonski sporazum omogoča Miloradu Dodiku paraliziranje BiH kot države, kadar se mu zljubi. Ob tem pa še opozarja na nevarno politično tendenco, ki jo pooseblja Haris Silajdžić iz bošnjaške stranke za BiH, s svojimi prikritimi sanjami o dominaciji Bošnjakov kot najštevilčnejšega naroda v BiH. Toda po mnenju Ivana Lovrenovića je zahteve bošnjaške strani zelo težko opredeliti v čistih kategorijah, saj imajo v bošnjaških strankah različne poglede. »V komentatorskem žargonu se ime Harisa Silajdžića uporablja za zastopnika bošnjaškega stališča, ki se na zunaj razume kot zaščita države Bosne in Hercegovine. In tudi kot željo po unitarizaciji in dominaciji enega naroda. Drugače niti ne more biti. Če kdo zastopa abstraktni interes države, potem se to bere kot prikriti interes enega naroda. In prav zato Silajdžić ne more od nikogar, niti v Bosni in ne zunaj nje, zahtevati, da mu verjame na besedo, da mu gre res za državo, ne pa za branjenje interesov njegove etnične skupine,« pravi Lovrenović.
Po Lovrenoviću sta nacionalni volji Srbov in Bošnjakov tako močno izraženi, da so se vse presoje in politično dogajanje na koncu zreducirali le na srbsko-bošnjaški odnos. Nekoč je v Bosni živelo okrog 800.000 Hrvatov, danes pa je njihovo število prepolovljeno. Daytonske zahteve o vrnitvi vseh prebivalcev na svoje domove nihče ne spoštuje. Povrh tega pa so Hrvati v Federaciji BiH pogosto preglasovani, kar ustvarja nenehne spore znotraj entitete.
V ta institucionalno in politično zmedena razmerja v BiH se je mednarodna skupnost tokrat vmešala s predlogom ukrepov, ustavnih in zakonskih reform. Po njem bi predsedstvo BiH sestavljali predsednik in dva podpredsednika, ki bi jih volil predstavniški dom, ne pa tudi dom narodov. Svet ministrov bi po tem predlogu vodil premier, ki ga imenuje predsednik države, sam svet pa bi dobil nove pristojnosti na področju koordinacije državnih in entitetnih institucij, vodil pa bi tudi zunanjo politiko in predlagal letni proračun. Parlament bi sestavljala dva domova, zakonodajalec bi bil le predstavniški dom. Spremembe pa naj bi nastale tudi v sodstvu in na področju obveščevalnih in varnostnih služb ter v davčnem sistemu. S spremembami bi natančneje določili pristojnosti doma narodov kot varuha vitalnih nacionalnih interesov konstitutivnih narodov, ki pa ne bo imel več zakonodajne pristojnosti. V veljavi pa bi ostalo entitetno glasovanje v predstavniškem domu.
Zato so predstavniki bošnjaških strank jezni zapuščali srečanja v Butmirju. Haris Silajdžić in Sulejman Tihič, predsednik Stranke demokratske akcije (SDA), sta javno negodovala zaradi tega. Tudi Hrvati niso bili zadovoljni. Po mnenju Bože Ljubića, predsednika stranke HDZ leta 1990, predlog sporazuma ponuja manj, kot pričakujejo Hrvati. »V tem trenutku Hrvati niso enakopravni na ravni države in ne na ravni entitet. Entitetno glasovanje, ki ga lahko izkoriščajo Srbi in Bošnjaki, ne pa Hrvati, je za nas generator neenakopravnosti.« Zlatko Lagumdžija, predsednik stranke SDP v BiH, ki je edina stranka z večnacionalnim članstvom, je »označil predlog kot pomanjkljiv, nesprejemljiv in nezadosten, četudi daje dobro osnovo za nadaljnja pogajanja«. Milorad Dodik, predsednik vlade Republike Srbske, pa je v svojem grobem stilu poimenoval predlog reform za »protidaytonski, politično nekorekten in zato že v osnovi nesprejemljiv za pogajanja«. V pismu veleposlaniku ZDA Charlesu Englishu in švedskemu predsedstvu EU pa zapisal, da predlog reform »le dokazuje, da je bil 'sveženj' pripravljen, očitno po volji samo enega konstitutivnega naroda v BiH - Bošnjakov«. Dodik je celo prepričan, da bi se lahko liderji v BiH sami dogovorili o potrebnih spremembah.
Toda naši sogovorniki, ki veljajo v BiH za resne politične komentatorje, nimajo veliko upanja, da bi se lahko intelektualne in politične elite v BiH same dogovorile o kompromisu brez pomoči mednarodne skupnosti. Še vedno namreč vsi stojijo na »braniku« interesov svoje nacionalne skupnosti. V BiH so trije kulturni, intelektualni in politični miljeji, med katerimi so prehajanja prej izjema ali izbira življenjske drže. Marko Vešović o intelektualcih v BiH pravi: »Za njih ni 'Gole resnice'. Kupcu, ki bi želel kupiti takšen proizvod, bi povsod rekli: Na žalost jih ne prodajamo. Zadnje zaloge smo že davno prodali in jih po letu 1992 nismo obnavljali. Za njih se resnica vedno pojavlja v nacionalni preobleki in edino vprašanje je, ali tej resnici bolje pristaja srbsko, hrvaško ali bošnjaško blago ...« Upanje pa vendarle umre zadnje. Vse je kazalo, da se bodo leta 2006 predstavniki treh najmočnejših nacionalnih političnih strank - Milorad Dodik, Sulejman Tihić in Dragan Čović, predsednik HDZ v BiH - v Prudu pri Odžaku dogovorili za postopen proces iskanja dolgoročnih ustavnopravnih rešitev za BiH. Njihov dogovor so napadle vse druge stranke, mednarodna skupnost pa njihovih prizadevanj ni podprla. Po mnenju Bore Kontića, dolgoletnega direktorja Mediacentra v Sarajevu, »bi bilo dobro, če bi obstajal takšen notranji dogovor, saj potem Dayton ali Butmir ne bi bila tako pomembna. Toda v pogovorih, kjer so udeleženci zbrani po etničnem ključu, se ni mogoče nadejati uspeha«. In če takšen notranji dogovor v sedanji BiH ni mogoč, kaj storiti? Ivan Lovrenović je mnenja, da do takrat, »dokler bo v BiH nedokončana vojna in dokler bodo etnične politike pomenile obliko podaljšane vojne in sledile težnjam za uresničitev starih ciljev, ki se niso mogli uresničiti v času vojne, ne bo notranjega sporazuma. Zato je nujno, da pogajanja moderira mednarodna skupnost. Njena napaka je, da te potrebe ni spoznala takoj po vojni, ko smo na to opozarjali«.
Zato marsikdo v BiH in zunaj nje vidi rešitev za ohladitev vrelega bosanskega kotla v čimprejšnji vključitvi države v EU. Lovrenović je zadržan. »Ljudje, ki govorijo o vstopu BiH v EU kot rešitvi, zanemarjajo vso globino, atavističnost, različnosti v BiH. Razlike sicer nekoč niso bile tako velik problem, dokler jih ni vojna naredila za ogromne. Reartikulirala je odnose med ljudmi in njihove identitete. Problem, ki sodi v sfero političnega in psihološkega, se ne da rešiti z administrativno tehnično rešitvijo, kot je vstop v EU. BiH bi se morala spremeniti pred vstopom v EU. Paradoksalno pa je, da jo zares lahko spremeni le članstvo v EU. Gre za problem kokoši in jajca ...«
Kakšen dogovor o prihodnosti BiH in o ustavnopravnih reformah bodo sprejeli pogajalci v Butmirju, je težko napovedati. Ni dvoma, da se bodo bosansko-hercegovski voditelji morali »uskladiti« in privoliti v spremembe, ki jih zahteva mednarodna skupnost. Drugače ne more biti, saj so po Marko Vešoviću »napetosti v BiH takšne, kot so bile v času vojne. Zdaj je edina uteha zgolj v tem, da so granate porabljene in naboji izstreljeni. In tujci so tukaj. Sicer pa BiH ni danes nič manj nora zemlja, kot je bila leta 1992, v času vojne«.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.