Manipulator / To morate preslišati

Pred meseci je zunanji minister Samuel Žbogar potožil, da svojim uslužbencem, ki z njim ostajajo vsak dan do polnoči in tudi za konec tedna, ne more zvišati plač. Ta teden smo dobili dokaz, da med najmarljivejšimi ministrovimi pomočniki gotovo ni bivšega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, saj mu je uspelo po preselitvi iz predsedniške palače v Mladiko napisati roman, politični triler, na več kot 315 straneh.
Literarno delovanje javnih funkcionarjev ali politikov je seveda hvalevredno. Zadnji, ki se je poskušal dvigniti nad banalnost vsakodnevne politike, je bil Janez Drnovšek s svojimi meditativno-filozofskimi razmišljanji o bistvu življenja. Pri Ruplovem novem delu pa se postavlja vprašanje, ali gre pri tem že za literaturo, torej za nekakšen družbenokritični tekst z distance, ali pa zgolj za še en neuravnotežen politični pamflet.
Rupel sam sicer pravi, da se je knjige z naslovom Predsednik in podnaslovom »Tako, kot je bilo«, v kateri opisuje fiktivno politično zakulisje od slovenske osamosvojitve do danes, lotil zato, ker je hotel nekaj presneto resnega o Sloveniji povedati v literarnem in ne v političnem jeziku, v upanju, da se bo bralec na nekaj mestih zamislil. Časi, v tem trenutku preloma, je dejal Rupel na predstavitvi dela, so takšni, da zahtevajo več energije.
Na kratko: v njegovi zgodbi gre za opis slovenske tranzicije, ki se izjalovi že na začetku. »Dobrega« antikomunista, reformatorja, predsedniškega kandidata Antona Krisperja (v opisih spominja na Janeza Pučnika) sile kontinuitete že takoj likvidirajo. »Po padcu Berlinskega zidu, socializma in tako naprej ... so volivci v novih demokratičnih državah izvolili ljudi, kot je bil Anton Krisper. Pri nas so Antona Krisperja ubili ...« To seme zla in poskusi prikrivanja pa skozi roman vodijo k novim grehom in potezam, ki jih iz ozadja vodita nasprotnik demokratičnih sprememb Štefan Kržišnik (Milan Kučan?) in njegova zahrbtna hči Majda Kržišnik (Katarina Kresal?).
V knjigi se »dobri« protagonisti (Janez Janša?) borijo za pravico, poskušajo priti do dna umoru Antona Krisperja, od nekdanjega agenta kupijo seznam vseh sodelavcev bivše tajne policije in ga objavijo na spletu (Udba.net?), sile kontinuitete pa jim vračajo z orožarsko afero (Patria), razkritjem pogovorov v Washingtonu (afera Depeša), svoje dodajajo mediji, sledi prisluškovalna afera in končno, ko pomladna stran skoraj odkrije, kdo je umoril Antona Krisperja, poleg novega umora pozornost javnosti preusmerijo drugam še z vojno s Hrvaško. Vseskozi je umazani izvrševalec Kržišnikovih želja Božo Zajec (Drago Kos?).
Gre torej za zgodbo z aktualnopolitičnimi prvinami. A če je literatura umetnostna zvrst, s katero se avtorju navadno uspe dvigniti nad črno-belo sliko resničnosti, nad dobro in zlo, prek desnice in levice, potem to delo ostaja politični tekst, manj povezan z družbeno resničnostjo in bolj z Ruplovo osebno travmo, njegovim kariernim in političnim padcem. Nekoč, na vrhuncu svoje osebne moči, je propagiral Slovenijo kot zgodbo o uspehu, sedaj pa jo obrača na glavo. Roman se konča z deprimiranim vprašanjem fiktivnega glavnega avtorja zapiskov, profesorja Globokarja, ustanovitelja slovenske države, »kam in kako daleč smo prišli v vsem tem času«.
Globljega, analitičnega materiala v besedilu ni najti. Lahko pa se seveda motimo. Ali kot je pred desetletji presodil Rupel, prvi recenzent albuma Pankrtov, s katerim se je v Sloveniji začela revolucija: To morate preslišati.