5. 11. 2009 | Mladina 44
Devica Libija in njen zvodnik
Kult osebnosti. Režimski panoji v Tripoliju redno poročajo o vseh Gadafijevih dejanjih. Eden zadnjih sporoča hvaležnost ljudi voditelju, ker je z govorom v OZN dvignil »njihove glave proti zvezdam«.
© Erik Valenčič
Let iz Rima v Tripoli sem proti svoji volji preživel v družbi dveh razposajenih libijskih mladeničev s polizanimi lasmi in sveže naparfumirano obleko D & G. Skupaj sta znala okoli 30 angleških besed, s katerimi jima je nekako uspelo naplesti impresivno dolgo hvalnico svoji državi s polnim imenom Velika socialistična ljudska libijska arabska džamahirija. Da je to sploh super država, ni dvoma, sta zavzeto ponavljala, a da se je treba paziti. V skladu s tem sta me, ko se je letalo že začelo spuščati nad od sonca prežgano zemljo tisočih rjavih odtenkov, še pokroviteljsko opomnila, da je Libija »zelo muslimanska država« in da je treba imeti to venomer na umu. To je bilo neprijetno presenečenje. Ne le da je ta njuna trditev omajala mojo že tako borno predstavo o Libiji kot klasični socialistični državi, nekakšni afriški Jugoslaviji, temveč me je spomnila tudi na to, da imam v nahrbtniku sendvič z domačim pršutom, lastništvo že nekaj dekagramov svinjine pa je v strogih islamskih državah lahko sila nerodna stvar. Bremenilne dokaze sem prežvečil in pogoltnil, medtem ko sem čakal na potrditev vizuma v dolgi koloni, obkrožen z mladimi delavci iz Bangladeša, ki so vstopali v državo že oblečeni v modre uniforme gradbenega podjetja Azure Bengal Ltd.
Da o Libiji nisem vedel nič, ni povsem točno. Vedel sem recimo, da je to ena izmed tistih držav, v katere ne moreš priti zares pripravljen. Resda je oddaljena zgolj slabi dve uri letenja iz Rima, toda sodeč po tem, koliko vemo o njej, bi bila lahko tudi na drugem koncu sveta. Libijska družba je enigma v vseh pogledih že preprosto zato, ker o njej nikoli nič ne slišimo. V Libiji živi šest milijonov ljudi, a z vidika zahodnih medijev najbrž ne bi bilo kaj prida razlike, če bi v njej prebival samo Moamer El Gadafi, nepredvidljivi avtokrat, mož političnih ekscesov, ki že štiri desetletja meče svojo mračno in težko senco na vso državo. Njegovi portreti na letališču obiskovalcu sporočajo: »Prišel si k meni domov. In ni nujno, da si dobrodošel.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.