Novi nadškof / Sprva moralni, sedaj še finančni zlom
Cerkev ne more vrniti milijonov, ki si jih je sposodila od države

Mirko Kraševec, ekonom Nadškofije Maribor, ki se je znašla v finančnih težavah. V ozadju: dr. Ivan Štuhec, ravnatelj mariborske škofijske gimnazije, mariborski nadškof dr. Franc Kramberger in škof murskosoboške škofije dr. Peter Štumpf
© Marko Pigac
Življenje duhovnikov je daleč od razkošja. Po mnenju zdravnikov je celo njihovo zdravje daleč pod povprečjem, in »če bo brezposelnih več, plače še nižje, bo manj darov, zato bodo duhovniki živeli še slabše«, je minulo leto na tiskovni konferenci ob izbruhu finančne krize razlagal Anton Stres. Prav je imel, da verniki cerkvi darujejo vse manj, še posebej v krizi. Toda zaradi upada darov slovenski duhovniki še zdaleč niso tako prizadeti kot zaradi cerkvenih špekulativnih odločitev in finančnega zloma na borzi.
Odločitev cerkve, predvsem mariborske nadškofije, da gre po poti grajenja finančnega imperija prek holdingov, bi lahko v preteklosti še ocenili kot ekonomsko utemeljeno potezo; moralne podpore ta odločitev nikoli ni imela. Sedaj, v krizi, pa se je ta pot izkazala še za finančno zgrešeno. Samo iz družbe Zvon Ena Holding, te cerkvene finančne hrbtenice, je v zadnjem letu izpuhtelo za več kot 100 milijonov evrov kapitala. Za primerjavo: če bi verniki prenehali darovati denar, bi iz tega naslova RKC izgubila zgolj 3 milijone evrov.
Cerkev oziroma njena podjetja so zato že plačilno nesposobna, nosijo bonitetno oceno D, kar pomeni, da je poslovanje z njimi tvegano, da poslujejo podpovprečno in da so podkapitalizirana: imajo več dolgov kot sredstev. Prvi december je bil nov rok, do katerega bi moral Zvon Ena Holding, katerega največji lastnik je Nadškofija Maribor, vrniti še preostalih 9 milijonov evrov, od skupaj 21 milijonov evrov dolga, ki si ga je pred dvema letoma sposodil od državnih Dravskih elektrarn. A se to, glede na finančni položaj holdinga, seveda ni zgodilo.
Mirko Kraševec, ravnatelj gospodarske uprave Nadškofije Maribor, bo zato verjetno ponovno prosil za podaljšanje roka. Tako kot v preteklosti bo pozval k razumevanju položaja, v katerem so se zaradi »kreditnega krča« in nepričakovanega padca delnic znašli tudi drugi holdingi. Toda če cerkev sedaj prosi za razumevanje, se moramo spomniti njenih stališč izpred štirih let. Komisija Pravičnost in mir, ki jo je tudi tedaj vodil Anton Stres, je stopila na stran »reformistov«, ki so se pod vlado Janeza Janše zavzemali za radikalno liberalizacijo. Stres se je v imenu komisije zavzel za gospodarske reforme, za enotno davčno stopnjo, za to, da bi ljudje v Sloveniji prevzeli več »odgovornosti za svoj gmotni položaj in za svojo srečo«.
Tudi cerkev bi morala prevzeti odgovornost za svoje pretekle finančne poteze in se ne bi smela izgovarjati na krizo. A ne zaradi omenjenega stališča, temveč zato, ker do premoženja ni prišla nič drugače kot vsi ostali tajkuni. Današnji cerkveni Zvon Ena Holding je namreč nastal prav iz preoblikovanju PID-a, ki ga je upravljala Krekova družba za upravljanje. Gre za klasični konec certifikatne privatizacije, po katerem upravljavec s pomočjo notranjih informacij prevzame upravljano premoženje. Dokončen prevzem družbe Zvon Ena Holding se je zgodil leta 2005, ko se je nadškofija prek svojega podjetja Gospodarstvo Rast zakreditirala in prevzela podjetje.
Za to pot pa se je leta 1992 odločila prav Slovenska škofovska konferenca (tudi tedaj jo je vodil Stres), ko so sestavili skupino izvedencev, ki so skrbeli za ustanovitev banke. Tako je nastala Krekova banka, leta 1994 pa še Krekova družba, ki se je ukvarjala z zbiranjem certifikatov. In tako, kot pritiče vsakemu normalnemu slovenskemu tajkunskemu združenju, je leta 2005 slovenska cerkev pod svoje okrilje dobila tudi podjetje Zvon BV, ki ima naslov v Amsterdamu, na Nizozemskem. Zato da bi se izogibala plačevanju davkov v Sloveniji, saj je nizozemska holdinška zakonodaja pri preprodajah deležev prijaznejša od slovenske.
Zakaj bi torej morale banke in Dravske Elektrarne še popuščati? No, to v resnici niti ne bi smela biti največja skrb novega metropolita. Poleg menedžerskega prevzema in vseh očitkov glede pornografije na njihovem T-2 obstajajo tudi indici, da so se vpletli celo v orožarske posle. Časnik Delo je pred tednom dni objavil pričevanje podjetnika (imena niso hoteli razkriti), ki je trdil, da naj bi podkupnine iz finske Patrie med drugim romale do brezplačnikov SDS skozi cerkveni Zvon Ena Holding. Ta naj bi torej v tem primeru imel funkcijo pralnice denarja. Lahko seveda zgolj upamo, da to ni res.