Plošče / Tristeza: Fate Unfolds
2009, Better Looking Records
Veljko Njegovan
MLADINA, št. 49, 10. 12. 2009
+ + + +
Tristeza, izrazito kompaktna celota instrumentalnega rocka v svoji najboljši izdaji.
© Arhiv Mladine
Čeprav so zlati časi postro-cka že zdavnaj mimo, še zmeraj obstajajo skupine, ki vztrajno ustvarjajo instrumentalno mešanico najrazličnejših žanrov s poudarkom na zasanjanem zvoku kitar in z različnimi ritmičnimi izleti po zgodovini popularne godbe. Definicije post-rocka pravzaprav ni, gre zgolj za vešče recikliranje glasbenih stilov iz bogate zakladnice popularne glasbe, ki so vrhunec dosegli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja s skupinami, kot so chicaški Tortoise in The Sea and Cake ter škotski žanrski soborci iz zasedbe Mogwai.
Obstaja peščica bendov, ki jim je po dolgoletnem delovanju uspelo ustvariti razmeroma prepoznaven in izviren glasbeni izraz. Mednje zagotovo sodi tudi Tristeza iz kalifornijskega San Diega, ki že več kot deset let uspešno raziskuje zmogljivosti instrumentalnega rocka, kar dokazuje tudi ta plošča. Skupina Tristeza je svojo glasbeno pot začela kot kvartet - Christopher Sprague in Jimmy LaValle na kitarah, Luis Hermosillo na basu in James Lehner na bobnih -, a je minilo nekaj časa, preden je z drugim albumom Dream Signals In Full Circles (2001) zaslovela kot svojevrstna južnokalifornijska underground atrakcija. Zmožnost inovativnega mešanja različnih glasbenih stilov, za katerega so poskrbeli izrazito interaktivna kitarista in trdna ritem sekcija, je že na začetku obljubljala uspeh. Po izdaji ploščka Fate Unfolds je že pri prvem poslušanju jasno, da se Tristeza ni ujela v mrežo ponavljanja dolgočasnih glasbenih obrazcev, kar se pogosto zgodi manj izkušenim postrockovskim skupinam.
Fate Unfolds je rezultat sedaj tričlanskega jedra skupine, razpršenega po različnih koncih ZDA. Čeprav so fantje še zmeraj zvesti svoji instrumentalni formuli, je Fate Unfolds veliko več od tega. Z dolgoletnim delovanjem so se očitno razširila glasbena obzorja, posledica tega pa je izrazito eklektična mešanica žanrov, med katerimi prepoznamo vplive afriškega funka, jazza, španskega flamenka, krautrocka, indijske tradicionalne glasbe in punka. Skladba Castellón nas z zapeljivim zvenom klasičnih kitar popelje na popotovanje po Španiji, pozneje pa se spremeni v ritmično rockovsko odisejado z vodilnim zvokom vreščečih električnih kitar. Z opojnimi zvoki in ritmi skladbe Floripa se znajdemo v tropskih krajih, Celestians in StreetTax pa nas odpeljeta v skrivnostne vode krautrocka, ki se jih ne bi sramovali niti nemški progresivci iz zasedbe Can.
Fate Unfolds je kljub žanrski raznolikosti izrazito kompaktna celota instrumentalnega rocka v svoji najboljši izdaji.
Veljko Njegovan
MLADINA, št. 49, 10. 12. 2009
+ + + +
Tristeza, izrazito kompaktna celota instrumentalnega rocka v svoji najboljši izdaji.
© Arhiv Mladine
Čeprav so zlati časi postro-cka že zdavnaj mimo, še zmeraj obstajajo skupine, ki vztrajno ustvarjajo instrumentalno mešanico najrazličnejših žanrov s poudarkom na zasanjanem zvoku kitar in z različnimi ritmičnimi izleti po zgodovini popularne godbe. Definicije post-rocka pravzaprav ni, gre zgolj za vešče recikliranje glasbenih stilov iz bogate zakladnice popularne glasbe, ki so vrhunec dosegli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja s skupinami, kot so chicaški Tortoise in The Sea and Cake ter škotski žanrski soborci iz zasedbe Mogwai.
Obstaja peščica bendov, ki jim je po dolgoletnem delovanju uspelo ustvariti razmeroma prepoznaven in izviren glasbeni izraz. Mednje zagotovo sodi tudi Tristeza iz kalifornijskega San Diega, ki že več kot deset let uspešno raziskuje zmogljivosti instrumentalnega rocka, kar dokazuje tudi ta plošča. Skupina Tristeza je svojo glasbeno pot začela kot kvartet - Christopher Sprague in Jimmy LaValle na kitarah, Luis Hermosillo na basu in James Lehner na bobnih -, a je minilo nekaj časa, preden je z drugim albumom Dream Signals In Full Circles (2001) zaslovela kot svojevrstna južnokalifornijska underground atrakcija. Zmožnost inovativnega mešanja različnih glasbenih stilov, za katerega so poskrbeli izrazito interaktivna kitarista in trdna ritem sekcija, je že na začetku obljubljala uspeh. Po izdaji ploščka Fate Unfolds je že pri prvem poslušanju jasno, da se Tristeza ni ujela v mrežo ponavljanja dolgočasnih glasbenih obrazcev, kar se pogosto zgodi manj izkušenim postrockovskim skupinam.
Fate Unfolds je rezultat sedaj tričlanskega jedra skupine, razpršenega po različnih koncih ZDA. Čeprav so fantje še zmeraj zvesti svoji instrumentalni formuli, je Fate Unfolds veliko več od tega. Z dolgoletnim delovanjem so se očitno razširila glasbena obzorja, posledica tega pa je izrazito eklektična mešanica žanrov, med katerimi prepoznamo vplive afriškega funka, jazza, španskega flamenka, krautrocka, indijske tradicionalne glasbe in punka. Skladba Castellón nas z zapeljivim zvenom klasičnih kitar popelje na popotovanje po Španiji, pozneje pa se spremeni v ritmično rockovsko odisejado z vodilnim zvokom vreščečih električnih kitar. Z opojnimi zvoki in ritmi skladbe Floripa se znajdemo v tropskih krajih, Celestians in StreetTax pa nas odpeljeta v skrivnostne vode krautrocka, ki se jih ne bi sramovali niti nemški progresivci iz zasedbe Can.
Fate Unfolds je kljub žanrski raznolikosti izrazito kompaktna celota instrumentalnega rocka v svoji najboljši izdaji.