Igre je konec

»Če bi res rad zvedel, kako je bilo, boš verjetno najprej hotel slišati, kje sem bil rojen in kakšno je bilo moje ušivo otroštvo, s čim so se ukvarjali moji starši, preden so me dobili, in tako dalje: vse tisto sranje kot v knjigi o Davidu Copperfieldu; pa, če naj povem po pravici, ne bi rad pravil o tem.« Tako dahne Holden Caulfield, junak ritualnega romana Igra v rži, ki ga je leta 1951 napisal J. D. Salinger - in to potem do smrti obžaloval. Ali bolje rečeno: ni obžaloval, da ga je napisal, ampak da ga je objavil. Igra v rži je bralce obsedla in uročila in hipnotizirala in okužila, kot kult, kot virus, kot fenomen - v prvih dveh mesecih so jo osemkrat ponatisnili. Salinger je dobil fane, ki mu niso pustili, da bi pozabil, da je napisal Igro v rži. Dobil je fane, pred katerimi se je potem do smrti panično in sistematično skrival. Prikazal se je, udaril in potem izginil. Ni se več prikazal. Zabarikadiral se je na svoje posestvo v Cornishu (New Hampshire), od koder se praktično ni več premaknil. Ni hodil na sprejeme. Niti na partyje, otvoritve in premiere. Ni dajal intervjujev. Niti ni sprejemal nagrad in častnih nazivov. Nobenih obiskov. Nobenih objemov. Nobenih poljubljanj zraka. Nobenih fotografij. Ničesar. Objavil je le še nekaj krajših in daljših novel, nekaj kolekcij novel - in to je bilo vse. Svojo zadnjo novelo, Hapworth 16, 1924, je objavil 19. junija 1965 v reviji New Yorker, v kateri je leta 1941 objavil tudi svojo prvo novelo. Kot da bi hotel vsem skupaj reči: Nisem ta, ki ste ga čakali!
Vprašanje je le: je bil tak mizantrop - ali tak narcis? Svojo odsotnost je prelevil v spektakel - v največjo literarno umetnino vseh časov. Ne le da se je izražal s svojo odsotnostjo, ampak je s svojo odsotnostjo tudi vladal. Vsa njegova moč, vsa njegova avtoriteta, ves njegov mitski kulizem in vsa njegova prisotnost so izhajali iz njegove karizmatične odsotnosti. Salinger je bil nočna mora kulture slave. Obnorel je nacijo - in potem pred njo do smrti bežal. Vsakega 1. januarja - ob njegovem rojstnem dnevu - se je v medijih širom po svetu vedno pojavila truma priložnostnih člankov, ki so mu dali užaljeno vedeti, da je »nor«, ker jih je zapustil, ker je odšel brez besed in ker ni več pisal. Bil bi nor, če bi ostal. Le zakaj bi še kaj napisal? Saj je napisal Igro v rži. Ljudje mu niso odpustili, da je napisal Igro v rži - on jim ni odpustil, da so ga prebrali.
Ko berete Igro v rži, ki jo imamo v dveh prevodih (Milka Mirtič - Saje, 1966; Boris Jukić, 2002), se najprej vprašate: Je mogoče, da je izšla leta 1951? Za leto 1951 je preprosto preveč moderna. In preveč pametna. Ko jo berete, se zdi, da je izšla leta 2010. Še huje: zdi se vam, da bo šele izšla. Tudi za leto 2010 je še vedno preveč pametna. Igra v rži je roman, ki si lahko vedno reče: Moj čas šele prihaja! Bil je pred svojim časom. Še vedno je. Za leto 1951 je bil tudi preveč kontroverzen. Dobro znano je, kako so ga založniki najprej zavrnili, vključno z revijo New Yorker. In to ravno z argumentacijo, da je v nekem smislu »preveč pameten«: res, bil je tako pameten, da ne bi nihče verjel, da je sploh izšel. Preveč je ugriznil. In še vedno ugrizne. Še vedno je preveč kontroverzen. Ali bolje rečeno: še vedno je cenzuriran.
V Ameriki se namreč še vedno pojavljajo srednje šole, ki ga svojim dijakom prepovedujejo, tako da ga sistematično izločajo iz knjižnic, češ da s svojim »ateizmom«, svojo »vulgarnostjo«, svojo »blasfemičnostjo«, svojo »seksualnostjo« in svojim repetiranjem besedice »fuk« ogroža »nedolžnost mladine«, »družinske vrednote« in »starševsko avtoriteto«, poleg tega pa je - tako kot pogosto prepovedani Dnevnik Ane Frank - »preveč depresiven«. Še v sedemdesetih so učitelje, ki so učencem priporočali Igro v rži, odpuščali, tako da je tedaj veljala za najbolj pogosto cenzurirano knjigo v ameriških šolah. Nevarna knjiga.
No, če vsa ta argumenatcija ni dovolj prepričljiva, jo vržejo še med preklete knjige, ki so ljudi - bralce, fane - tako »omamile«, da so začeli pod njihovim vplivom ubijati: saj veste, Asahara Shoko, voditelj sekte Aum Shinrikyo, in Osama bin Laden naj bi svet terorizirala pod vplivom serije sci-fi romanov Foundation, ki jih je napisal Isaac Asimov, Timothy McVeigh naj bi zvezno stavbo v Oklahoma Cityju razstrelil pod vplivom Pierceovih Turnerjevih dnevnikov, Ted Kaczynski naj bi se v terorističnega »Unabomberja«, strah in trepet Amerike, prelevil pod vplivom Conradovega Tajnega agenta, Charles Manson naj bi h'woodsko starleto Sharon Tate in njene prijatelje razmesaril pod vplivom Heinleinovega Tujca v tuji deželi, serijska morilca Charles Ng in Leonard Lake pa naj bi grizlijevsko morila pod vplivom Fowlesovega Zbiralca. Čudno, da ne prepovejo Biblije.
In seveda, velik fan Igre v rži je bil David Mark Chapman, ki je leta 1980 preprečil, da bi Beatlesi še kdaj nastopili skupaj. S Holdenom Caulfieldom se je tako identificiral, da se je hotel tudi uradno preimenovati v Holdena Caulfielda. Ko je ustrelil Johna Lennona, je mirno počakal policijo: stal je pod lučjo in bral Igro v rži, ki jo je imel za svoj statement. Vprašanje je bilo le: je streljal sam ali pa je šlo za zaroto? Hitro se je spletla teorija zarote, ki gre običajno takole: Salinger je med II. svetovno vojno služil v vojaški protiobveščevalni enoti - ameriška vojska je eksperimentirala s tajnimi sredstvi in tehnikami za kontrolo zavesti - vojakom je prala možgane ter tako sprogramirala teroriste, morilce in atentatorje -, Salinger je v Igro v rži zakodiral tajne šifre, ki so »sprožile« atentatorja, Davida Marka Chapmana. Logično, ne: zato mu je tako žal, da je Igro v rži sploh objavil. Zato se tako panično skriva pred fani. Zato je izginil. Igra v rži je bila le tajni eksperiment, le kolektivno »pranje možganov«, ki je spektakularno uspelo. Nič, ljudje so si morali nekako pojasniti, zakaj jih je Igra v rži tako obsedla. Nekaj mora biti v njej! Nekaj skritega, tajna šifra! Nekaj, kar jih je prižgalo, vklopilo, sprožilo! Knjiga, ki jih je tako zapeljala, obsedla in hipnotizirala, je lahko le produkt dobro organizirane zarote. Le kako bi jim sicer lahko izprali možgane? Le kako bi jih lahko sicer pretentali? Iskreno rečeno: Salinger je v Igro v rži zakodiral nekaj, zaradi česar jo še vedno kupujejo in še vedno berejo. Vsako leto namreč še vedno prodajo 250.000 Iger v rži.

Holden Caulfield

J. D. Salinger, alias Jerome David Salinger, alias Jerome D. Salinger, se je rodil 1. januarja 1919, jasno, v New Yorku. Oče je bil poljsko-judovskega rodu, mati pa škotsko-irskega, a je hlinila, da je Judinja. Šole, kolidže, univerze in akademije je menjal tako apatično in brezciljno, da ga je oče, ki ni hotel niti slišati, da bi postal igralec, iz obupa poslal v Avstrijo, kjer naj bi se izmojstril v uvažanju mesa, toda po nagli vrnitvi, novih šolah, prvih novelah, ki jih je začel objavljati leta 1940, in romanci z Oono O'Neill, hčerko slovitega dramatika Eugena O'Neilla, ki mu jo je speljal Charlie Chaplin, je raje odšel kar v klavnico, naravnost med ožgano meso - na fronto II. svetovne vojne. Izkrcal se je v Normandiji, se boril v najbolj apokaliptičnih bitkah (Ardeni, Hürtgenski gozd, pred Berlinom), srečal Ernesta Hemingwaya, ki ga je imel za »hudičevo nadarjenega«, osvobodil nacistični lager smrti in zasliševal vojne ujetnike, vse to pa ga je tako streslo, da so ga hospitalizirali.
Po vojni se je vključil v denacifikacijo Nemčije, se na hitro poročil in ločil, odkril zen budizem, potem pa - leta 1948, po objavi v reviji New Yorker, ki je njegove novele do tedaj vztrajno zavračala - zablestel z novelo Odličen dan za ribe bananarice, v kateri je debitiral Seymour Glass, najstarejši član genialne vodvilske družine, večnih zmagovalcev radijskih kvizov, psihotični vojni veteran s hudim posttravmatičnim stresom, ki poležava na floridski plaži, ki se počuti kot riba bananarica, ki ne prenese, če ga kdo gleda v noge, in ki na koncu naredi samomor. »Napel je petelina. Potem je stopil do nezasedene strani zakonske postelje, pogledal dekle, nameril pištolo in se ustrelil v desno sence.« In ker se mu je zdelo, da se lahko zdaj končno postavi na noge, je Hollywoodu prodal filmske pravice za novelo Nerodni striček iz Connecticuta, ki pa so jo predelali in spremenili do neprepoznavnosti. Film, nerodno naslovljen My Foolish Heart, je mastno propadel. Kritiki so ga divje razsuli. Salinger je zasovražil Hollywood. In filme.
Ko je potem objavil Igro v rži, se je namreč izkazalo, da filmov in Hollywooda nihče ne prezira bolj kot prav Holden Caulfield: »Če sploh kaj sovražim, sovražim film.« Zelo ga potre, ko zagleda dolgo vrsto ljudi, ki čakajo pred kinom, še bolj pa ga potre, ko vidi ljudi, ki celo pospešijo korak, da ne bi zamudili kina. Tudi igralce sovraži. »Nikoli se ne obnašajo tako kot ljudje, čeprav si to predstavljajo.« Sovraži celo dobre igralce. »Če je kak igralec zares dober, lahko takoj vidiš, da se tega tudi zaveda. To pa vse pokvari.« Toda Holden prezira vse: odrasle, starša, družbena pravila, hinavščino, laži, snobizem, bedaste nasmeške, avtobuse, dvigala, učenje, šole, idiote, sošolce, njihove mozolje, njihove škrbaste zobe, njihov slabi zadah, njihove sinuse, njihove pogrizene nohte, njihova upadla lica, njihove smrdeče nogavice, sabljaški klub, kirurgijo, lepe kovčke, violiniste, košarko, intelektualce, punce s prekrižanimi in neprekrižanimi nogami, ki se bodo poročile s tepci, božični kič, dolgčas, petolizništvo, filmske zvezde, obsedence z zvezdami, slavo, molitev, duhovnike, apostole, uspeh, kariero, ameriški sen in prihodnost. Predstavlja si celo, kako nekoga ubije - vzame pištolo, se mu približa in ga ustreli. »Prekleti filmi. Čisto te uničijo. Brez heca.«
Holden noče biti tak kot ostali. »Ljudje te zmerom porivajo sem in tja.« Noče se prilagoditi. »Le kdo si želi cvetja, ko je mrtev?« Nobene reči ne naredi tako, kot bi jo moral. »Kadar sije sonce, ni tako žalostno, a sonce sije, kadar se mu zljubi.« Konformizem mu gre na bruhanje. »Ko zapuščam kraje, hočem občutiti, da jih zapuščam.« V resnici bi najraje naredil samomor. »Mogoče bi to storil, če bi bil prepričan, da me bo kdo pokril, takoj ko bom pristal. Ne bi hotel, da bi neumna zijala buljila vame, ko bom pašteta.« Holden, sicer prvoosebni pripovedovalec, je divji in jezen, antisocialen in brez življenjskega cilja, ekshibicionističen in intuitiven, visok in koščen, na krtačo ostrižen, že rahlo osivel, z rdečo kapo, obrnjeno nazaj, nonkonformističen, nervozen in zmeden - star je šele 17 let. Zato se boji, da bo umrl zaradi nečesa popolnoma cenenega, zato bi rad otroke, ki se igrajo na polju rži, varoval pred padcem v prepad (»catcher in the rye«), zato bi rad odštopal na Zahod, kjer ga nihče ne pozna, zato bi se rad odselil v osamljeno kočo, zato ga vzburjajo nune (bolj kot prostitutke), zato ne bi mogel fukati s punco, ki je ves dan preždela v kinu in gledala bedaste filme, zato mu je zoprno, če je slanino in jajca, kdo poleg njega pa samo toast in jajca. Za dober klepet to pač ni dobro. Ko ga brcnejo z elitnega kolidža, odpotuje v New York, kjer potem tava v ledeni božični atmosferi, izgubljen med taksiji, bari, cigaretnim dimom, alkoholom, notesom, polnim telefonskih številk, s katerimi išče stik, in domom, v katerega ne ve, če bi se vrnil.
Holden Caulfield, ki se je v Salingerjevih novelah pojavljal že prej (npr. Slight Rebellion off Madison, I'm Crazy), je postal tipični adolescent, personifikacija mladostniške tesnobe in odtujenosti, sinonim za youth culture, obenem pa tudi personifikacija upornika proti povojnemu konformizmu, kičasti socializaciji, potrošništvu in družbi izobilja. To je bil razlog, da je tako kliknil. In to je razlog, da še vedno tako klikne. Toda to ni edini razlog. Holden Caulfield je namreč atipični adolescent: star je 17 let, toda obenem je star tudi 5 let in 35 let in 50 let in 70 let in 100 let. Z nostalgijo se spominja vsega, kar se je zgodilo - ne le tistega, kar se je zgodilo pred leti, ampak tega, kar se je zgodilo pred nekaj trenutki. V tem smislu je unikaten: pogreša vsak trenutek, ki mine. Pogreša ga, še preden mine. Še preden se sploh zgodi. Pogreša celo vsako besedo, ki jo izreče. Pogreša jo, še preden jo izreče. Zato vsega ne izreče. To je edini način, da ne izgubi česa, za čemer bi mu bilo žal.
Njegov cinizem je le nostalgija človeka, ki se zaveda, da na voljo nima milijona let, in ki si želi, da bi vse ostalo tako, kot je bilo, da se ne bi nič spremenilo, da bi čas obstal, tako kot v muzeju naravne zgodovine, kjer je vse tako, kot je bilo, in kjer je vsaka stvar na svojem mestu, mumificirana: »Lahko si šel tisočkrat tja, pa je tisti Eskimo še vedno pravkar ulovil samo dve ribi, ptiči so bili še vedno na poti proti jugu, srne so še vedno pile iz luže, z lepimi rogovi in lepimi koščenimi nogami, in squaw z razgaljenimi prsmi je še vedno tkala deko. Edini, ki se je spremenil, si bil ti sam.« Vse - tako svoje življenje kot ljudi, ki jih je kdaj srečal - bi rad spravil v eno izmed tistih steklenih vitrin. Ko se ponoči vendarle skrivaj in melanholično splazi v domače stanovanje in ko smukne v sobo, k svoji sestrici Phoebe, izgleda kot človek, ki se po mnogih letih vrne v rojstni kraj, a ugotovi, da domov ne more več. Tako kot se preteklosti ne spominja, ampak se je boji, se prihodnosti ne boji, ampak se je spominja. In spominja se je, še preden se sploh zgodi. Holden Caulfield, ki zveni tako, kot da bi se v njem nenadno in sunkovito zgostili 5-letni Kafka, 17-letni Flaubert, 35-letni Tolstoj, 50-letni Proust, 70-letni Fitzgerald in 100-letni Robert Burns, je otrok, ki ima vso prihodnost že za sabo. »Vem samo to, da nekako pogrešam vsakogar, o komer sem pravil. Nikoli ničesar nikomur ne povej! Če boš, boš začel pogrešati vse po vrsti.«

Naj dvigne roko pravi Salinger!

Salinger je postal hit generacije in nacije, toda potem se je skril. V nagradnih igrah niso mogli zadeti večerje z njim. Nobenih izjav, nobenih fotografiranj, nobenih poziranj, nobenih malih, simpatičnih literarnih nokturnov, nobenih literarnih turnej, nobenih intervjujev, z izjemo onega, ki ga je dal leta 1974 časopisu New York Times, pa četudi bolj ali manj le zato, da bi lahko zašpecal neko »fantomsko« založbo, ki je izdala piratsko kolekcijo njegovih zgodnjih novel. Hotel je pač, da bi te njegove novele »umrle naravne smrti«. Salinger se je izpisal. Na ovitkih svojih knjig ni več dovolil svojih fotografij. Po letu 1965, ko je objavil svojo zadnjo novelo o družini Glass, pa tako ali tako ni hotel več objaviti nobenega svojega dela. Objavljanje je imel le za »prekinitev«, le za »vdiranje v zasebnost«. Jebeš denar. Jebeš slavo. Jebeš zvezdniški sistem.
Po izidu Igre v rži je najprej zbežal v Anglijo, dve leti kasneje, po izidu zbirke novel Nine Stories, ki je prav tako postala orjaški bestseler, pa se je preselil v Cornish, ob reko Connecticut, na mejo z Vermontom, v hišo brez elektrike, kurjave, vode in telefona. Sam je nosil vodo in prideloval hrano, se poročal in ločeval, pretežno z bistveno mlajšimi ženskami, ki jih je zapeljal s pismi, obenem pa žgal zen, jogo, budizem, hinduizem, dianetiko, nutricionizem, homeopatijo, akupunkturo, makrobiotiko, urinsko terapijo, glosolalijo in orgonsko energijo, ki so te ženske odganjale. Samega sebe je prepustil ljudski fantaziji. In špekulacijam: kaj če objavlja pod drugim imenom? Kaj če vse, kar napiše, sproti sežge?
Svojo kočo, o kakršni je sanjal Holden Caulfield, je zlagoma spremenil v trdnjavo. No, v bunker z visoko ograjo. Jebeš komercialo. Jebeš profitno margino. Jebeš peticije. Jebeš politiko. Njegov agent je moral sproti sežigati pošto njegovih fanov. Študentom, biografom, reporterjem in fanom, ki so se zgrinjali v Cornish, ni pustil niti tega, da bi ga videli. Ali ima psa? Niso mogli ugotoviti. Tisti, ki so ga poznali, o njem niso hoteli govoriti. Sam je patološko skrival svojo preteklost, svojo sedanjost in svojo prihodnost, pa četudi so fani stalno prežali na lokalni pošti, kjer je bila menda največja verjetnost, da se bo prikazal.
Hotel je, da ga pustijo pri miru: preprečil je Kazanovo odrsko postavitev Igre v rži, objavo pisem, ki jih je pisal drugim, prikazovanje iranskega filma, ilegalno posnetega po dveh novelah, zbranih v knjigi Franny in Zooey, in knjižno objavo novele Hapworth 16, 1924. Lani je skušal preprečiti izid neuradnega nadaljevanja Igre v rži, ki ga je napisal švedski fan »J. D. California«, pred tem pa dve »zakulisni« biografiji, ki sta ju napisali njegova hči, Margaret Salinger, in Joyce Maynard, študentka, s katero je nekaj časa živel - ironično, obe sta ga prikazali kot velikega filmskega fana, čigar svetovni nazor je produkt filmov, ki jih je videl.
Salinger, Michael Jackson v telesu Howarda Hughesa, je vztrajno zavračal Hollywood, pa čeravno so mu ponudbe za ekranizacijo pošiljali najboljši - Steven Spielberg, Jerry Lewis, Billy Wilder, pa tudi Marlon Brando, Jack Nicholson in Leonardo DiCaprio. Leta 1951 je bilo prezgodaj, kasneje pa je bilo prepozno, ker je vedel, da bi lahko Holdena Caulfielda, če naj parafraziram Joyce Maynard, igral le on sam. Gotovo ste opazili, kako žalostni in nervozni postanejo filmski zvezdniki, ko se postarajo - vedo pač, da ne bodo mogli več igrati Holdena Caulfielda.
Ko berete Igro v rži, imate občutek, da se zgodovina literature deli na dva dela: na literaturo do Igre v rži in na literaturo po Igri v rži. Ali bolje rečeno: občutek imate, da so pisatelji po Igri v rži pisali le še zato, da bi pritegnili pozornost J. D. Salingerja. Da bi se torej izpolnilo tisto, kar si je želel Holden Caulfield: »Res pretresen sem takrat, če si želim, ko sem knjigo že prebral, da bi bil avtor moj grozni prijatelj in bi ga lahko poklical po telefonu, kadar bi si zaželel.« Vsi so pisali v upanju, da jih bo po telefonu poklical Salinger, njihov fan. Vsi so pisali za Salingerja.

Svetnik, ki je umrl naravne smrti

V času, ko so vsi obsedeni z imidžem, kazanjem, nastopanjem, poziranjem, šopirjenjem in napihovanjem svoje prisotnosti in ko so vsi slavni po tem, da so slavni, je bil Salinger, kot pravi Charles McGrath, »slaven po tem, da ni hotel biti slaven«. Toda bolj ko je bil odsoten, bolj je bil slaven. In v tem smislu je bil ultimativni zvezdnik - zvezdnik, ki si anonimnost lahko privošči. Recimo: lahko se sprehodi med fani, ne da bi ga spoznali. Nobenega teženja. Nobenega mučenja. Nobenega nadlegovanja. Ali lahko to stori Tom Cruise? Življenje je preživel v izogibanju tistim, ki jih je ustvaril. Fanom ni hotel odgovarjati. Nobenega razloga ni imel, da bi zaupal ljudem, ki pravijo, da so njegovi fani - z njimi je gotovo nekaj hudo narobe, si je mislil, še posebej, ko je zagledal Chapmana, ki je Lennona ubil zato, da bi promoviral Igro v rži.
Ko enkrat napišete roman a la Igra v rži, je res najbolje, da se skrijete. Salinger je imel razlog, da se boji že povsem normalnih ljudi. Kaj šele fanov. In intelektualcev. Dopisoval si je le z nekim tipom, ki pa je bil zaprt, in to v Sing Singu. Kdo ve, morda ga je mučil občutek krivde, morda ga je zeblo, morda so ga požrle fobije, morda ni bil za ljudi, morda pa je bil literarni svetnik, ki je hotel umreti naravne smrti - mistik, ki se je ustrašil, da ga bo civilizacija pokvarila. Tako je ostal v grobu popolnoma sam. In če si mrtev, dobro poskrbijo zate.