Podoba in samopodoba
Družbeni ugled si bo slovenska kulturna srenja težko ponovno povrnila, saj je po osamosvojitvi privolila v to, da jo politika izrablja
Tone Pavček, pesnik: »Otroštvo države smo zapacali, umazali, ponemarili, prtljaga, ki jo od osamosvojitve nosimo s seboj, nam ni v čast ali v prid, ampak v breme ... Vseenost besed je med gostobesednostjo samo znak, da poglavitnih besed ni; čast, ponos, zavest, kot da so izpadle iz slovarja slovenskega jezika, ni jih v parlamentu, ni jih v cerkvi, ni jih na ulici in ni jih doma.«
© Miha Fras
Pogled nazaj, dvajset let po spremembi družbenega sistema v Sloveniji, je za kulturnike, marsikaterega izmed njih, ki je ustvarjal še v socializmu, šokanten. Danes je njihova beseda premalo slišna, nekoč pa so bili vest družbe. Kulturniki vidijo v tem spoznanju slabo popotnico za razvoj družbe. »Pisatelj se je mogoče res vrnil k literaturi kot veščini pisanja in zgubil obstret vesti narodove in dežurnega patriota, a zgubil je tudi družbeno substanco in postal neviden, kot pisatelja ga pri nas skoraj ni. Še umrlih se ne spominjamo po delih,« pravi pesnik Milan Jesih, novi predsednik Društva slovenskih pisateljev. Brez navzočnosti njihove besede v javnem življenju, trdijo kulturniki, umanjkajo dialog, strpnost, premislek o razvoju družbe. In posledice so vidne v nizki ravni politične kulture, v praksah izključevanja drugačnih in drugače razmišljajočih ter v osiromašenju družbe. »Otroštvo države smo zapacali, umazali, ponemarili, prtljaga, ki jo od osamosvojitve nosimo s seboj, nam ni v čast ali v prid, ampak v breme ... Vseenost besed je med gostobesednostjo samo znak, da poglavitnih besed ni; čast, ponos, zavest, kot da so izpadle iz slovarja slovenskega jezika, ni jih v parlamentu, ni jih v cerkvi, ni jih na ulici in ni jih doma,« je dejal pesnik Tone Pavček na Kulturnem plenumu prejšnji četrtek. Z njim je želelo Društvo slovenskih pisateljev, po vzoru nekdanjih tovrstnih zborov še v času NOB, obuditi »dialog o položaju Slovencev in slovenske države v času vsesplošne krize ... in še posebej razpravo o položaju kulture dvajset let po osamosvojitvi, ko se zdi, da je kultura izgubila svoj nekdanji pomen in se znašla v krizi identitete in samozavesti«. Tako je zapisal v uvodu k trinajstim tezam pisatelj in podpredsednik Slovenskega centra PEN Tone Peršak.
Po razpravi na plenumu sodeč je pobuda umestna in ob pravem času, kajti po dvajsetih letih se je s pisateljskega vidika treba povprašati, zakaj so postali po osamosvojitvi manj slišni v družbi, če že ne preslišani. Nekdanji zanos je v osemdesetih letih, ko se je lomilo staro in nastajalo novo v družbi, potisnil kulturo v ospredje zgodovinskega dogajanja. Zdaj je v nekakšnem mrtvem teku, caplja na mestu. Nadomešča pa jo tranzicijski ekonomistični in politicistični diskurz. Tudi družbena skrb za kulturo, ki se kaže v proračunski malhi, je skorajda mizerna. Proračunska sredstva za kulturo je najprej, v primerjavi s prejšnjo oblastjo, prepolovila Demosova vlada. Tudi poznejše vlade ji niso bile naklonjene.
Uveljavljanje tržne logike tudi v kulturi postaja vsakodnevna praksa in vloga kulture v slovenski družbi postaja podobna, kot je v klasičnih zahodnoevropskih demokracijah. Zakaj torej toliko nezadovoljstva kulturnikov s položajem kulture in kulturnikov? Mitja Čander, urednik Študentske založbe, pravi, da sta po letu 1991 na vsebinski ravni slovenska kultura in umetnost veliko pridobili v pestrosti ponudbe in pluralnosti izraza in se uspeli vpeti v mednarodni kontekst kulturnih izmenjav, vendar država ne podpira produkcije, ki bi sledila tem tokovom. »V Sloveniji po letu 1991 ni bilo reforme kulturne infrastrukture in kulturnega sektorja. Po eni strani je dobro, da smo v primerjavi z zahodnimi in vzhodnimi državami ohranili visoko raven javnega sektorja, toda sistem financiranja je izrazito neprožen. Zaznamuje ga prikrajšanost nevladnega sektorja na področju kulture, ki prejme manj kot deset odstotkov iz proračuna ministrstva za kulturo, na drugi strani pa je javni sektor privilegiran in hkrati deprivilegiran v tem, ker namenja 60 do 70 odstotkov sredstev za plače. Kulturna politika v zadnjih dvajsetih letih je torej bolj usmerjena k zaposlovanju, se pravi h krepitvi socialnega miru, ki pa je navidezen in ustvarja razlike med zaposlenimi v javnih zavodih in med samozaposlenimi.« Tudi zato mlajši ustvarjalci nimajo enakovrednih možnosti za delo in življenje, kaj šele, da bi lahko izpeljali kakšen ambiciozni načrt. Povrh tega Čander opozarja, da nam v minulih dveh desetletjih v državi ni uspelo dobiti nobenega pomembnega infrastrukturnega objekta, saj še zmeraj nimamo novega »NUK-a, ne AGRFT, ne Akademije. Zidamo prizidke in obnavljamo stare«. Tudi davščine na avtorske umetniške stvaritve niso ustrezne, kar ovira hitrejši razvoj. »Imamo enega najvišjih davkov na knjigo v Evropi. Irci so naredili pogumno potezo in so odpravili obdavčitve na umetniške stvaritve in tako krepko poživili celotno umetniško produkcijo,« pravi Čander.
Če drži, da je država bolj mačehovska do kulturnega ustvarjanja in ustvarjalcev, pa je zanimivo misel o spremembi kulturnikov povedal dr. Aleš Debeljak. Poudaril je, da se je »slovenska država rodila iz duha pesmi. In ko je demokratična opozicija iz jugoslovanskih časov stopila v pisarne oblasti in na svobodnih volitvah dobila mandat upravljati s skupnimi zadevami, je očitno na to pozabila na svojem levem in desnem licu. To ni le sramoten škandal, ampak nevarna slepota, ker si z zanikanjem kulturnega temelja slovenske države oziroma sploščitvijo kulture na obredno folkloro sami in prostovoljno mehčamo hrbtenico kolektivnega življenja«.
Seveda je mogoče razpravljati o posledicah instrumentalizacije kulture v politično strankarske in ideološke namene. Kar lepo število kulturnih ustvarjalcev se je znašlo v poziciji apologetov strankarske politike in te ali one ideološke opcije. Zato njihova beseda v družbi nima več takšne teže, kot jo je imela v prelomnih časih. Takrat so zastavili besedo in svojo moralno etično držo za spremembe, ki pa žal niso povsem zadostile njihovim pričakovanjem. Erozija kredibilnosti je marsikoga dodobra načela. »Prejšnje generacije so jo zaigrale, ker so dovolile politikom, da so jih instrumentalizirali. Zato danes točno vemo, kateri kulturnik in intelektualec komu pripada, za kom ponavlja besede. Beseda kulturnikov je pomembna, vendar ta generacija, ki je na odhodu, ni več tista, ki bi lahko vehementno nekaj zahtevala, saj so se v minulih dvajsetih letih zelo spremenili. Postali so predvidljivi. Na njih leži greh, da sta v javnem prostoru njihova beseda in beseda kulturnih ustvarjalcev sploh manj pomembni, kot bi morali biti,« pravi Čander. Marsikdo bi jih grobo poimenoval s prodanimi dušami, saj so pozabili povzdigniti svoj glas ob eklatantnem kršenju človekovih pravic na Slovenskem, pa naj je šlo za »izbrisane«, »Strojanove«, sovražni govor v parlamentu in družbi ... Očitno mnogim oklepi strankarske politike niso dovoljevali trdne etične drže ustvarjalca v kulturi, ki je v preteklosti večinoma zmeraj zmogel razbiti okove, s katerimi ga je poskušala disciplinirati vsakokratna oblast. Gre za goli oportunizem ali pomanjkanje poguma? »Mnogi, ki so bili v osemdesetih in v začetku devetdesetih še kako aktivni, ki so posegali s svojo besedo na javni sceni in oblikovali javno mnenje, so popustili. V nekem trenutku se jim je zdelo, da morajo za trenutek obmolkniti in prepustiti politiki, da do konca opravi nečedne posle,« nam je v pogovoru dejal literarni kritik Matej Bogataj. Le redki so stopili na stran šibkejših. Med njimi je bil zmeraj v prvih »bojnih« linijah, nekoč in danes, pesnik Boris A. Novak.
O teh notranjih spopadih umetniških duš na plenumu niso govorili. Je pa tekla beseda, kritična in dokaj poenotena, o družbeni krizi zaradi sesutja tradicionalnih družbenih vrednot, o upadanju nacionalne (samo)zavesti, o odrekanju slovenstvu, kolapsu etičnih norm, zadregah slovenske znanosti, o hiperpolitizaciji družbe, o blokadi sprave in spreminjanju človeka v le potrošnika in stroj za čim bolj učinkovito proizvajanje, kar se kaže tudi na področju kulture. In vendar vsi ti procesi v minulih dvajsetih letih, če so se že odločili za obračun tega obdobja, niso potekali skrivaj, ampak vsem na očeh in so globoko posegali v družbeno tkivo. O odgovornosti kulturnih ustvarjalcev, ki so se vpregli v komat politike, pa nič. Skoraj nič nismo slišali. Ko smo na to opozorili Peršaka, nam je odgovoril: »Lahko bi rekel, da smo bili - nekateri bolj drugi manj - naivni. Izhajali smo iz izkušenj v prejšnjem sistemu, o demokraciji in o novem sistemu pa smo imeli zelo naivne predstave. To zmoto smo nekateri spoznali prej, drugi kasneje. Nekateri smo zelo hitro začutili, da smo odprli pot silam, ki bi rade obrnile kolo zgodovine nazaj. Za petdeset let ali še več. In nekateri smo opozarjali na ta paradoks ...«
In paradoksalno je, da razen dveh ali treh na tem zboru niso sodelovali ustvarjalci, ki se po splošni percepciji, ali pa se sami, uvrščajo v desno-liberalni, drugi pa spet v katoliški tabor. Kljub Peršakovemu povabilu jih ni bilo. Pred nekaj meseci so sicer sami organizirali v okviru Inštituta dr. Jožeta Pučnika razpravo z naslovom »Ideološka in avtonomna inteligenca«, kjer so tarnali nad ujetostjo slovenske inteligence v ideološke matrice. Bilo je besede o izpranih možganih in oportunizmu slovenske inteligence. Stara zgodba, ki jo radi v različnih preoblekah pripovedujejo na slovenski politični desnici, da bi priklicali nad nas nekakšno kulturno revolucijo, »očiščenje«, katarzo, ki jo po njihovem slovenska družba krvavo potrebuje. In prav zares se soočamo s »Krizo duha v slovenskem varietéju«, kot je nedavno naslovil svoje razmišljanje o položaju kulture v Dnevnikovem Objektivu pesnik Niko Grafenauer. Nam pa je dejal, da je »problem že deliti intelektualce kar počez na leve in desne, vmes pa je še neka mlačna sredina. Mene zanima duhovno obzorje. In zanima me, kaj mi ima kdo povedati. Lahko verjame v boga, pa tudi v hudiča, če ima kaj povedati. Ta polarizacija se mi zdi višek nekulturnosti, saj kar naprej deli na levi in desni blok. Na obeh blokih pa je isto sranje. Duhovna razsežnost ljudi, ki imajo kaj povedati, mora priti v ospredje in biti prisotna v zavesti ljudi. Ne pa da so v ospredju tisti, ki le oponašajo in se gredo trenutne vaje ...«
Če povemo z besedami pesnika Cirila Zlobca, bi »lahko prav kultura združevala ljudi in presegala ideološko-strankarske delitve, ki nas že pogubno razdvajajo. Kulturo premalo upoštevamo kot dejavnik, prek katerega smo se že doslej utemeljevali. Eksistencialno in zgodovinsko. To pa zato, ker je kultura edino področje, kjer je, vsaj teoretično, možno sobivanje razlik. Pesnik je lahko strankarsko levičar ali desničar, toda v svojem delu je lahko kohezivna moč družbe«.
Sicer pa se bodo književniki morali prej ali slej soočiti z dejstvom, da krog Nove revije, s svojim celotnim produkcijskim potencialom, ki ga država kar pridno finančno podpira - z bojda avtonomnim Zborom za republiko, kjer je njegov predsednik Gregor Virant ažurni kritik vsega, kar prihaja iz drugih logov, ne pa od bivše vlade Janeza Janše -, pomeni dejansko intelektualno zaledje Slovenske demokratske stranke. Navzven lahko še tako govorijo o tem, da niso politični privesek niti intelektualna infrastruktura Slovenske demokratske stranke, vendar je resnica kajpak drugačna. Prav krog Nove revije, na kar opozarjajo tudi številni pisatelji, je zaradi svojega političnega angažmaja največ prispeval k eroziji kredibilnosti književnikov v Sloveniji. Tudi vztrajanje, da je Nova revija edini medij, neposredno povezan z osamosvojitvijo Slovenije, je neresnica in v javnosti ustvarja videz izjemnih zaslug tega kroga. Marsikateri književnik je moral trpko priznati, da je bil nehote vpet v ta ples Nove revije vse do takrat, dokler ni spoznal, da se začenja erozija njegove kredibilnosti kot ustvarjalca, saj je nehote pristajal na politizacijo svojega početja že s sodelovanjem v skupini.
Očitno pa bo moralo poteči še kar precej časa, da bo kultura razbremenjena političnih strasti in delitev, ki so se zajedle v razmerja sedaj (pre)vladujoče generacije kulturnih ustvarjalcev. Bržkone bo to uspelo prihajajoči generaciji. Po besedah Mitje Čandra »tudi zato, ker se je morala soočiti z zelo trdimi razmerami. V primerjavi z 'revolucionarno' generacijo 90. let naša generacija ni dobila nič, kar bi ji bilo prineseno na pladnju. Vsak izmed nas se je moral zelo trdo boriti za preživetje in za svoj prostor pod soncem. V sebi imamo močno preživetveno energijo. Morda bo vse skupaj trajalo malo dlje, ampak ni za obupati, mladi kulturniki se niso odpovedali izrekanju svojih sodb o slovenski družbi«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.