Jaga Jazzist: One-Armed Bandit
2010, Ninja Tune
+ + + +
Od zadnjega albuma devetčlanske norveške ban-de glasbenikov Jaga Jazzist, ki se v svojem delovanju naslanja na raznolike glasbene žanre z izrazitim poudarkom na jazzu, je minilo že polnih pet let. Skupino ali, bolje rečeno, orkester sta pred petnajstimi leti us-tanovila brata Lars in Martin Horntveth v rosnih najstniških letih. Že po izdaji prvenca Jaevla Jazzist Grete Stitz (1996) je bilo jasno, da se ansambel igra z mešanjem jazza in takrat aktualnih elektronskih ritmov, to pa se je po izdaji drugega albuma A Livingroom Hush (2001) odrazilo tudi na karieri skupine. K temu je zagotovo pripomoglo sveže sodelovanje z založbo Ninja Tune, ki je orkestru po opaznem uspehu na Norveškem omogočila preboj na mednarodne trge, s čimer si je pridobil status opazne atrakcije nu-jazza. Mešanica jazza in elektronike se je izkazala za čudežno formulo, to je bilo razvidno na albumu The Stix (2002). Toda sprememba se je zgodila že z naslednjim ploščkom, na katerem sta brata Horntveth postavila elektroniko na stranski tir. What We Must (2005) je bila plošča, kjer sta se namesto s prej izrazitimi jazzovskimi vplivi z dodatno količino elektronike poigrala z zapuščino progresivnega rocka in se približala glasbenemu izrazu chicaške skupine Tortoise, One-Armed Bandit pa je njegova nekoliko subtilnejša nadgradnja. Plošček je še zmeraj rezultat pestrih ritmov Martina Horntvetha in bogate orkestracije, sestavljene iz eklektične mešanice žanrov. Glasbeni žanri, v katerih se je ansambel preizkušal v preteklosti (jazz, free jazz, rock in elektronika), se pojavljajo tudi tokrat, le da so s spretnimi aranžmaji, z domiselnimi prehodi in očitno zrelostjo uigranega devetčlanskega ansambla nekoliko manj opazni. One-Armed Ban-dit je plod petnajstletne glasbene izkušnje bratov Horntveth in pridruženih glasbenikov, ki so že na albumu What We Must dokazali, da so prerasli ozke okvire nu-jaza.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + + +
Od zadnjega albuma devetčlanske norveške ban-de glasbenikov Jaga Jazzist, ki se v svojem delovanju naslanja na raznolike glasbene žanre z izrazitim poudarkom na jazzu, je minilo že polnih pet let. Skupino ali, bolje rečeno, orkester sta pred petnajstimi leti us-tanovila brata Lars in Martin Horntveth v rosnih najstniških letih. Že po izdaji prvenca Jaevla Jazzist Grete Stitz (1996) je bilo jasno, da se ansambel igra z mešanjem jazza in takrat aktualnih elektronskih ritmov, to pa se je po izdaji drugega albuma A Livingroom Hush (2001) odrazilo tudi na karieri skupine. K temu je zagotovo pripomoglo sveže sodelovanje z založbo Ninja Tune, ki je orkestru po opaznem uspehu na Norveškem omogočila preboj na mednarodne trge, s čimer si je pridobil status opazne atrakcije nu-jazza. Mešanica jazza in elektronike se je izkazala za čudežno formulo, to je bilo razvidno na albumu The Stix (2002). Toda sprememba se je zgodila že z naslednjim ploščkom, na katerem sta brata Horntveth postavila elektroniko na stranski tir. What We Must (2005) je bila plošča, kjer sta se namesto s prej izrazitimi jazzovskimi vplivi z dodatno količino elektronike poigrala z zapuščino progresivnega rocka in se približala glasbenemu izrazu chicaške skupine Tortoise, One-Armed Bandit pa je njegova nekoliko subtilnejša nadgradnja. Plošček je še zmeraj rezultat pestrih ritmov Martina Horntvetha in bogate orkestracije, sestavljene iz eklektične mešanice žanrov. Glasbeni žanri, v katerih se je ansambel preizkušal v preteklosti (jazz, free jazz, rock in elektronika), se pojavljajo tudi tokrat, le da so s spretnimi aranžmaji, z domiselnimi prehodi in očitno zrelostjo uigranega devetčlanskega ansambla nekoliko manj opazni. One-Armed Ban-dit je plod petnajstletne glasbene izkušnje bratov Horntveth in pridruženih glasbenikov, ki so že na albumu What We Must dokazali, da so prerasli ozke okvire nu-jaza.
Udarnost, eleganca in vsesplošni kozmični občutek so glavni atributi norveškega ansambla Jaga Jazzist.
© © Ninja Tune
Glasbeno druženje s skupino Jaga Jazzist nas tokrat odpelje v sedemdeseta leta, ko so na sceni kraljevale različne jazz-rock zasedbe, pa tudi junaki progresivnega rocka. Album, ki ga je v Chicagu miksal John McEntire, odpira kratki intro norveške avantjazzovske zasedbe The Thing, nadaljuje pa se s skladbo One-Armed Bandit, sočasnim posvetilom Feli Kutiju in Wagnerju. Nadaljevanje plošče izraža opazno naklonjenost velikanom progresivnega rocka, kot je npr. Frank Zappa ali skupina Yes, skladbe pa so podkrepljene z močnimi funk ritmi in s krepko dozo eksperimentiranja, ki na trenutke spominja na izvrstne soundtracke akcijskih filmov iz sedemdesetih let. Udarnost, eleganca in vsesplošni kozmični občutek so glavni atributi dolgo pričakovanega albuma prerojenega norveškega ansambla Jaga Jazzist in ga znova postavijo v vrh tovrstne glasbene produkcije.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.