Zahtevajmo nemogoče!

V petek, na dan, ko je Mladina natisnila peticijo Ukinimo vojsko, je Radio Študent objavil krajši pogovor z ministrico za obrambo Ljubico Jelušič. Tema? Mladinina peticija. Ministrica je že pred petkom vedela, da se pripravlja mirovniška pobuda, saj smo pred njeno objavo govorili z ministrico, tako je vprašanja kolegov s Študenta niso mogla presenetiti. Na radiu je obramboslovka peticijo napadla z vso silo. Peticija naj bi bila usmerjena proti ustavi, proti zakonom, podpisnikom in pobudnikom pa je ministrica cinično svetovala, naj se raje udeležijo mirovnih akcij po vsem svetu.
Reakcija ministrice za obrambo je bila pričakovana, ministrica bi se težko strinjala z ukinitvijo ministrstva, ki mu poveljuje. Malo manj pa sta bili pričakovani ostrina reakcije in njena neargumentiranost. Civilna peticija pač ne more biti neustavna, saj je v slovenski ustavi med drugim zapisan člen, ki pravi, da »pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«. In ideja peticije o radikalni preureditvi slovenske vojske gradi na ustavni kategoriji mirovne politike.
Ljubica Jelušič je do sedaj že nekajkrat na podoben pamfletističen način napadla tiste, ki se z njenim obramboslovnim pogledom na svet ne strinjajo. Ko je recimo leta 2006 javnost nasprotovala veliki vojaški paradi, je takrat še kot profesorica dejala, da je parada samo »sodobna oblika komunikacije vojske z javnostjo«. Še nekaj let poprej, v času kampanje za Nato, pa je volivce prepričevala s slogani, da bi morali »nekaterim povedati, da bo solata na trgu cenejša, če gremo v Nato«. Pozneje je ministrica stopila korak nazaj, dejala je, da ni bila prav razumljena, da je bila njena izjava o solati vzeta iz konteksta. Morda je bila res. Tako kot verjetno tista, da je razkazovanje orožja oblika sodobne komunikacije, in ona, da je aktualna peticija o ukinitvi vojske »direktno usmerjena proti ustavi in proti zakonu o obrambi«. Ministrica za obrambo očitno velikokrat ni dobro razumljena.

Zbogom, orožje

Ko je Mladina v petek objavila peticijo, so na uredništvo začeli deževati podpisi. Ko so informacijo o peticiji objavili drugi mediji, se je po internetnih forumih začelo prerekanje o tem, ali je Mladinina ideja sploh smiselna. Diapazon odmevov je bil zelo širok. Mnogovrsten. Nekateri odzivi so bili nesramni, češ da so peticijo sestavili sovražniki Slovencev in bele rase, drugi polni navdušenja ter besed o hipijih in cvetju. A tudi med podporniki so se našli upravičeni kritiki izvirnega besedila. Tako je Damjan Jensterle z Bleda ob svojem podpisu pripisal, da se nikakor ne strinja s tem, da bi, kot je predlagano v besedilu peticije, večino vojaške opreme odprodali. »Če jo boste prodali, koliko pa smo drugačni od tistih, ki jo bodo kupili (in uporabili). Menim, da ni potrebno, da se samo delamo drugačne. Menim, da nam ni potreben denar, zaradi katerega bi bil (lahko) en sam mrtev.« Legitimno razmišljanje - orožje slovenske vojske bi bilo najbolje uničiti.
Če kakšna beseda v peticiji ni na pravem mestu, pa to še ne pomeni, da je peticija popolnoma nesmiselna. Ideja o delni ukinitvi vojske je sicer radikalna, mnogi bi rekli, nerealna. Za zdaj namreč velja prepričanje, da države ni brez sile in sile ni brez orožja in orožja ni brez vojske. Slovenije torej ni brez slovenske vojske. Morda je tako veljalo doslej, vendar nikjer ni nobenega razloga, da bi tako veljalo tudi v prihodnje. Ker je vojska nekaj naravnega? Ni res, so države, ki nimajo lastne vojske. Ker brez vojske ni državne suverenosti? Spet ni res, suverenost Slovenije ni odvisna od velikosti njenih vojaških sil. Ker je vojska vtkana v temelj naše državnosti? Ne bo držalo, državnost Slovenije se je oblikovala najprej iz jezika in kulture. Ker si brez vojske ne bi izborili svoje države? Morda res ne, a to ne pomeni, da jo potrebujemo tudi zato, da jo ohranimo. Ker nam potrebo po vojski nalaga zdrava pamet? V politiki je sklicevanje na zdravo pamet nevarno.
Spomnimo se recimo, kako je bilo v Sloveniji ob vstopu v Nato. Politična elita nas je prepričevala, da je Nato za Slovenijo edina prava možnost. Da bomo imeli v Natu enakopraven glas, da se bodo dolgoročno znižali izdatki za vojsko, da se bodo naša podjetja gospodarsko okrepila, da se bo okrepil položaj Slovenije v razmerju do Hrvaške, da ne bomo sodelovali v nelegitimnih vojnah na drugem koncu sveta. Nič od tega se ni uresničilo: glas Slovenije v Natu ni prepoznaven, za vojsko dajemo več kot nekoč, Nato gospodarstvu ni pomagal, Hrvaška je vstopila v Nato, še preden smo sklenili arbitražni sporazum, naši vojaki so na izgubljeni misiji v Afganistanu. Bi Slovenija nehala obstajati, če ne bi vstopila v Nato? Ne, še zmeraj bi obstajala. Njen naravni razvoj ne bi bil prekinjen.

Odprimo prostor

Mladinina ideja je, kot je nekdo zapisal, »v embrionalni fazi«. Nekateri pravijo, da predlog o gardistih ni najboljši, spet drugi, da je pobuda za izstop iz Nata zapisana premalo konkretno. A te stvari niso bistvene. Bistveno je, da je v Sloveniji popolnoma obmolknila razprava o smiselnosti vojaških sil. Misija v Afganistanu se sprejema kot naravno stanje. Nekaj najbolj običajnega je bil tudi nakup patrij, pri katerih odmevajo sumi o korupciji, ne pa preprosto dejstvo, da jih je Slovenija kupila. Danes je nekaj najbolj naravnega, če obrambna ministrica civilne nasprotnike vojske obtožuje, da delujejo protiustavno. Kakšne ogorčene reakcije, razen nekaterih komentatorjev, v javnosti ni bilo zaslediti. Mimogrede, podobno kot Jelušičeva so nekoč trdili generali Jugoslovanske ljudske armade. Tudi v osemdesetih naj bi Mladina z napadi na JLA rušila ustavni red, podobno, kot naj bi ga danes rušili podporniki peticije.
Ena od pomembnih značilnosti peticije je torej tudi v tem, da odpira zamolčana vprašanja. Da poskuša v politično javnost pripeljati ideje in rešitve, o katerih se ne razmišlja. Odpira prostor, ki je bil zaprt. Zgodovina nas uči, da so se nekatere drzne ideje na koncu uresničile. Nekoč so se zdele zahteve po civilnem služenju vojaškega roka popolnoma nerealne, pa je potem do njega prišlo, še več, odpravljeno je bilo služenje vojaškega roka. Nekoč so se zdele zahteve po partijskem sestopu z oblasti utopične, pa se je zgodil, prišla je demokracija. Nekoč so se zdele želje po enakopravnosti črncev in belcev neuresničljive, pa so se uresničile. Nekoč se je zdela odprava suženjstva nekaj popolnoma nemogočega, pa suženjstva danes v demokratičnih državah že dolgo ni več. Tudi ženske so dobile volilno pravico, šola je postala obvezna za vse, cerkev je ločena od države. Nekoč so bile tovrstne zahteve blasfemične, danes so te rešitve del demokratične družbe.
Pahorjeva vlada je ob prevzemu oblasti obljubljala preskoke v boljšo družbo. Svet brez vojske je boljša družba. Vendar peticije Borut Pahor ni želel komentirati. Molčal je tudi vrhovni poveljnik slovenske vojske Danilo Türk. Za zdaj.