intervju / Dr. Ciril Ribičič, bivši ustavni sodnik in profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani

Ciril Ribičič je tisti bivši ustavni sodnik, ki mu je desnica najbolj očitala političnost, hkrati pa je bil v tem času verjetno najglasnejši in najbolj konsistenten zagovornik človekovih pravic na ustavnem sodišču. Med devetletnim mandatom je napisal več kot sto ločenih mnenj, zdaj pa piše knjigo o največjih razočaranjih in najpogumnejših odločitvah ustavnega sodišča v tem času, ki bo izšla v zbirki Koda Študentske založbe.

Edini ste napisali ločeno odklonilno mnenje v zadevi Prijatelj proti Mladini. Kako se je lahko kar šest ustavnih sodnikov podpisalo pod odločbo, ki v obrazložitvi kaže povsem napačno razumevanje ustavnih temeljev in izhodišč svobode izražanja?

Odločitev je bila sprejeta s šestimi glasovi proti trem. Sam lahko pojasnim, zakaj sem glasoval proti. Pristop večine ustavnih sodnikov v tej zadevi je sicer lahko formalnopravno pravilen, ni pa sprejemljiv in pravičen. Ločeno mnenje sem začel s prispodobo o sovi, ki se mora dvigniti nad teren, da dobi celovitejšo podobo. Na prvi pogled je res videti, kot da je novinar žalil poslanca, če pa pogledamo na zadevo celovito, pa vidimo, da je spor oziroma dialog začel poslanec s sovražnim govorom zoper neko zelo ranljivo manjšinsko skupino. Vidimo pa tudi, da imamo domačo in tudi judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki pravita, da takrat, ko kdo z oblastne pozicije sprovocira neko javno razpravo, mora računati s tem, da svoboda govora pokriva tudi žaljive, šokantne, vznemirljive odzive. Po domače rečeno, kdor je kot mimoza občutljiv na to, da bo slišal na svoj račun kaj neprijetnega, naj v javnih nastopih ne žali drugih in naj ne opravlja funkcije, ki je nujno povezana z javnimi diskusijami. Evropsko sodišče je recimo v razvpitem primeru, ko je bil avstrijski novinar obsojen za žalitev, ker je za Haiderja napisal, da ni nacist, je pa »trottel«, obsodilo Avstrijo zaradi kršitve konvencijske pravice o svobodi izražanja. Povod za pisanje pa je bil Haiderjev govor o tem, da ne gre ločevati vojakov iz 2. svetovne vojne na dobre in slabe. Proti sta glasovala dva od devetih sodnikov, češ da gre za žalitev, čeprav je bila izzivana s provokativnim javnim nastopom. Podobne kršitve svobode izražanja je evropsko sodišče ugotovilo v primerih iz skoraj vseh evropskih držav. S tega vidika ni dovolj ugotoviti elemente odškodninske odgovornosti za žaljive izjave, ne da bi poprej celovito presodili, ali obstajata za te izjave realna podlaga in povod v provokativnem nastopu politika.