Plošče / Massive Attack: Heligoland

+ + +

Skupina Massive Attack je že s prvencem Blue Lines (1991) revolucionarno osvežila popularnoglasbeno dogajanje na Otoku. Izvirna mešanica hip-hopa, soula, jazza in elektronike je pomenila novost na britanski glasbeni sceni, še posebej v Bristolu, kjer so se že v prvi polovici devetdesetih let pojavile plošče skupine Portishead in glasbenika Trickyja. In čeprav so bila devetdeseta leta zaznamovana z eksplozijo britpopa, je bila inventivna bristolska scena, ki jo je britanski glasbeni tisk krstil z neposrečeno skovanko trip-hop, zagotovo njegovo nasprotje. Prvenci omenjenih skupin so tako popularizirali žanr, da se je v Veliki Britaniji in po svetu pojavilo neverjetno veliko posnemovalcev, ki so na kratko zasijali in še hitreje ugasnili. A bristolska sveta trojica se je obdržala, čeprav je plošče izdajala vse prej kot redno. Massive Attack si je s prvimi tremi ploščami utrdil status enega izmed najizvirnejših bristolskih, pa tudi britanskih bendov. Revolucionarni Blue Lines, melanholični Protection (1994) in precej temačni ter bolj rockovsko usmerjeni Mezzanine (1998) so bili albumi, ki so zaznamovali glasbo devetdesetih let. K temu so, poleg tričlanskega jedra, prispevali številni izvrstni gostujoči vokalisti in vokalistke, še posebej reggae in dub veteran Horace Andy (edini, ki se pojavi na vsaki plošči te skupine, pa tudi na njenih nastopih). Močni vplivi karibske glasbene tradicije, ki so občutno oblikovali glasbeni izraz benda Massive Attack, so izginili z Vowlesovim odhodom, skupino pa je zaradi družinskih obveznosti kmalu zapustil še Daddy G. Posledica je bil plošček 100th Window (2003), praktično samostojno delo Roberta »3D« Del Naje.