Grega Repovž

Grega Repovž

25. 2. 2010  |  Mladina 8  |  Uvodnik

Alica

»Mučna in tragična smrt pripadnika tranzicijske levičarske elite je razgalila delovanje mafijskega omrežja, ki omogoča ljudem brez vesti stanje, v katerem je vse dovoljeno. Dobesedno vse. Niso jim dovolj samo zlorabe sistema in ljudi, pred njimi niso varne niti domače živali.«
Janez Janša, 19. 2. 2010, na www.sds.si

»Ob odstranjevanju vsaj nekaterih tančic iz ozadij garažne afere se v vsej svoji grotesknosti razgalja morbidno dekadentno obličje mogočne pajkove glave, za katerim se pne gosta lepljiva mreža, ki povezuje mnogotere stare in novodobne koristi in koristolovce.«
Janez Janša, 19. 2. 2010, na www.sds.si, v naslednjem odstavku

Imeli smo dve možnosti: da si mislimo, da se Janez Janša tolče po kolenih in krohota, ko piše in nato bere svoje stavke in nebulozne spise, kakršen je ta, iz katerega sta navedena odstavka. Da ve, da napisano sicer ne drži, da pa bodo tisti, ki jim je ta retorika namenjena, napisanemu pač verjeli. Da gre torej za človeka, ki načrtno in brez najmanjše rezerve manipulira, ker je tako zaverovan v svoj politični cilj, oblast. Da gre za človeka, ki se gre politično propagando brez omejitev. To je seveda zelo pokvarjeno ravnanje, hladno preračunljivo, nevarno. A še vedno nekako gre za dejanje razuma. Pokvarjenega uma.
In druga možnost je bila, da Janša verjame temu, kar piše. Da dejansko verjame v svoje lepljive mreže, da dejansko verjame, da je nekje tam organizacija, da obstaja neka velestruktura, da dejansko obstaja neka kolektivizirana mreža ljudi, ki vodi državo in ki upravlja vse v njej. Za ljudi, ki takšne stvari dejansko verjamejo, obstaja paleta različnih izrazov, od strokovnih do bolj preprostih.
A težava ni v tem, da smo pred izbiro, kateri Janša torej to piše: tisti, ki manipulira, ali tisti, ki verjame. V obeh primerih gre za nevarno, strašljivo logiko in razmišljanje. Ne sprašujmo se, kateri je grozljivejši, katerega se moramo resneje ustrašiti. Lažna je torej dilema, ali Janša misli resno ali ne. V obeh primerih je zadeva resna.
Vseh teh retoričnih in nenavadnih izpadov smo namreč že tako vajeni, da njihove dimenzije, njihove temeljne odmaknjenosti od realnosti ne vidimo več. Ne vidimo, da smo se že vsi skupaj premaknili v območje, ki je zunaj realističnih okvirjev, da smo torej vsi zapeljani na njegovo igrišče, kjer dimenzije realnosti ne veljajo več. Ob branju zadnjih zapisov Janeza Janše nas mora postati strah - njegovi zadnji zapisi so namreč tisti, ki opominjajo nacijo, da je pozabila, zakaj je na volitvah leta 2008 tako odločno glasovala zoper njegovo oblast. Ne zaradi napak na gospodarskem področju, ki jih danes plačuje država in zaradi katerih je ta vlada veliko bolj omejena, kot so vlade drugih držav - pri čemer ta vlada tega ne zna povedati. Ne, Janez Janša je oblast izgubil v času najvišje gospodarske rasti in splošne blaginje in ko krize še nismo čutili - zato, ker je bilo toliko ljudi preprosto strah iskanja notranjih sovražnikov (katera oblast je že tako vztrajno iskala notranje sovražnike?). Dovolj smo imeli njegovega sprevrženega videnja demokracije, njegove partitokracije in avtoritarnosti, njegovih čistk, njegovih teorij zarot, njegovih pribočnikov grimsov. Ko je bil na oblasti, je veliko ljudi čutilo nelagodje, nemalo pa tudi dejanski strah. In kdor je pozabil, kaj je bil razlog takrat, naj bere njegov zapis »Boga ni. Vse je dovoljeno« na spletni strani SDS. To besedilo dejansko prikliče občutke, kakršne smo imeli v času njegove vladavine, skupaj z izrednimi sejami, na katerih je risal mreže in druge fantazijske like.
Seveda lahko tudi tokrat, ko Janša spet histerizira državo s svojimi teorijami velikih ozadij in zarot, z izrednim stanjem, interpelacijami, trmoglavo ostanemo pri razmišljanju, češ le kako mu je spet uspelo zvabiti nas na svoje igrišče, v ta sprevrženi Aličin svet, kjer nastopajo pajkove mreže, kje se lepljivo pne, kjer vse niti vodijo v garaže, kjer je neko individualno dejanje razlaga sveta in družbe ... A tudi s tem nas ima vse na svojem igrišču, kjer dimenzije in pravila določa on, kjer je zelena lahko zdaj črna ali rdeča, lahko pa sploh ni barva, kjer se metru centimetri sproti dodajajo in odvzemajo, kjer maska masko skriva in za njo spet tretjo.
Janšo je treba vzeti resno. Hoče nazaj oblast. Cena ni pomembna. Janša ne ustvarja izrednih razmer, Janša dela paranoidno družbo. Boga ni, vse je dovoljeno, je zapisal. Ta človek je iskren. Res verjame to, kar govori in piše. In to je slovenska politična realnost, ki ji nihče noče dati tistega imena, ki ga ima v strokovni literaturi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.