Darja Kocbek

25. 2. 2010  |  Mladina 8  |  Svet

Tarča: evro!

Dolžniška kriza je problem zahodnega sveta, ne le Grčije, stabilnost Evrope pa so resno začeli ogrožati špekulanti, ki so zaznali šibkost evrske skupine in že kujejo dobičke

Ljubljanski grafit te dni

Ljubljanski grafit te dni
© Borut Peterlin

Medtem ko se članice evroobmočja in evropski politiki ukvarjajo z vprašanjem, kako Grčijo rešiti pred bankrotom in hkrati zagotoviti, da kmalu ne bosta v enaki stiski vsaj še Portugalska in Španija, grške razmere vse bolj grozijo tudi ZDA. Prekomerno je zadolžena zvezna država, v finančnih težavah so posamezne države, po zadnji anketi je v finančnih težavah osem od desetih mest, kar je 64 odstotkov več kot pred šestimi meseci. Župani si zdaj obetajo finančne injekcije od države v milijardnih dolarskih zneskih iz finančnega svežnja, ki ga je administracija predložila v obravnavo in sprejem kongresu. Denar nameravajo porabiti za transportne in infrastrukturne projekte, ki bodo prebivalcem zagotovili delovna mesta, ne pa za zmanjšanje zadolženosti.
Župani so pripravili program z 18.750 lokalnimi infrastrukturnimi projekti v 779 mestih, ki jih bo mogoče začeti izvajati takoj, ko bo država zagotovila denar. Vsi projekti so skupaj vredni 150 milijard dolarjev, skupaj naj bi omogočili zaposlitev 1,6 milijona ljudi, obsegajo pa vse od gradnje mostov do obnove osnovnih šol, je poročal CNN.
Anketa je pokazala, da letos župani kar 92 odstotkov mest pričakujejo težave s financiranjem, ker ne bodo mogli poravnati svojih obveznosti. Ob že visoki zadolženosti bodo zaradi krize pobrali manj davkov, manj prihodkov pričakujejo tudi zaradi zmanjšanja vrednosti premoženja, državljani bodo manj trošili, ker bodo zaradi naraščanja števila brezposelnih imeli za to na voljo še manj denarja kot doslej. Eden od dveh finančnikov mest pričakuje težave pri pridobivanju posojil. Da bi vsaj omilili zmanjšanje prihodkov, bo približno polovica mest dvignila cene storitev, 28 odstotkov mest načrtuje uvedbo novih taks, 14 odstotkov se jih je odločilo za dvig davka na premoženje.
Niall Ferguson je v Financial Timesu napisal, da se je začelo v Atenah, širi se v Lizbono in Madrid. Toda bila bi velika napaka, če bi verjeli, da se bo širitev dolžniške krize ustavila v šibkejših članicah evroobmočja. To ni zgolj problem Sredozemlja, ampak celotnega zahodnega sveta. Gospodarstvo je očitno ujeto med dve gori: na eni strani rasteta primanjkljaj in zadolženost, na drugi strani raste brezposelnost, za ZDA v članku za spletni medij Politico ugotavlja nobelovec za ekonomijo za leto 2001 Joseph Stiglitz. V zadnjih dveh letih bi v gospodarstvu morali ustvariti okrog 3 milijone novih delovnih mest, namesto tega je 8,5 milijona ljudi izgubilo zaposlitev. Če bo država zmanjšala primanjkljaj in zadolženost, se število brezposelnih lahko še poveča. Če država zadolženosti in primanjkljaja ne bo zmanjšala, se bodo povečali pritisk na dolgoročno obrestno mero in inflacijska pričakovanja. In problem zaradi brezposelnosti lahko postane še večji.
Za rešitev tega problema Stiglitz navaja, da ne gre poslušati tistih, ki svarijo pred dolžniškim fetišizmom in zahtevajo zmanjševanje zadolženosti države. To so namreč natanko tisti, ki jim je država zagotovila ogromne vsote davkoplačevalskega denarja, da so se rešili bankrota. Finančni trgi so v zadnjih dveh desetletjih ali več s svojim nepremišljenim ravnanjem dokazali, da niso sposobni oceniti razmer, saj so davkoplačevalci morali reševati finančne institucije pred bankrotom. Bonitetne agencije pa so dokazale, da ne zmorejo realno oceniti finančnih tveganj. Realno tveganje za ZDA je zdaj dlje časa šibko gospodarstvo, zaradi tega bi bilo narobe odpraviti spodbude za izhod iz krize, da bi zmanjšali zadolženost države, opozarja ugledni ekonomist. Vsak dolar, ki ga država nameni za spodbude gospodarstvu, zagotovi za 2 dolarja rasti BDP.
Ob tem pa je pomembno tudi, kako je ta denar porabljen. Dolar, ki ga ZDA porabijo za vojno v Afganistanu, seveda prispeva bistveno manj k povečanju BDP, enako velja za zagotovitev denarja za reševanje bank brez pogojev, da morajo gospodarstvu zagotoviti več kreditov. Stiglitz ob pozivu, naj se ZDA še dodatno zadolžijo, administracijo tudi opozarja, da mora biti ta denar porabljen za investicije, ki zagotavljajo maksimalno rast BDP.
Za evroobmočje in Grčijo rešitev ni tako preprosta. Po maastrichtski in zdaj tudi lizbonski pogodbi namreč druge države članice ali Evropska centralna banka ne morejo pomagati državi članici, ki se znajde v finančnih težavah. V skladu s 122. členom pogodbe je sicer predvideno, da evropski svet lahko odloči o pomoči državi članici, ki »je resno ogrožena zaradi različnih težav, ki so jih povzročile naravne nesreče ali izredne razmere, ki jih ni mogoče kontrolirati«, čeprav za Grčijo res ni mogoče reči, da se je znašla pred bankrotom zaradi naravne ali kakšne druge nesreče. Na voljo pa so menda instrumenti, da bi ji lahko pomagali, podobno, kot Mednarodni denarni sklad (IMF) pomaga manj razvitim državam, ko se znajdejo v stiski.
Sicer pa je grška vlada recimo prejšnji petek, 19. februarja, evropskemu statističnemu uradu Eurostat hladno sporočila, da mu ni mogla poslati vseh podatkov o spornih valutnih poslih, ki jih je menda uporabila za prirejanje podatkov o zadolženosti, ker »je stavka javnih uslužbencev prizadela tudi ministrstvo za finance«. Kot da bi evroobmočje potrebovalo pomoč Grčije in ne obratno. Jasno je, da Grki zelo dobro vedo, da prevelika zadolženost ni le njihov problem, ampak za celotno evroobmočje in še posebej evro. Tako se lahko obnašajo tudi zaradi tega, ker ni zakonske podlage, da bi državo članico lahko izključili iz evroobmočja, če krši pogoje za članstvo.
Evropska komisija bo sredi marca pripravila poročilo, kako grška vlada uresničuje zaveze iz programa stabilnosti, s katerimi namerava letos znižati proračunski primanjkljaj za 4 odstotne točke z 12,7 na 8,7 odstotka BDP. Znano je že, da bo Bruselj zahteval dodatne ukrepe, ni pa jasno, ali bodo druge članice Grčiji priskočile na pomoč - da pod vodstvom Nemčije že pripravljajo reševalni sveženj v vrednosti med 20 in 25 milijard evrov, so zanikali - ali pa bodo dopustile bankrot Grčije. To pa je seveda raj za špekulante, ki se z grškimi dolgovi zdaj igrajo povsem enako, kot so se pred krizo igrali z dolgovi Američanov za nepremičnine. Očitno ni bilo dovolj, da so spravili na rob bankrota finančni sistem in povzročili največjo finančno in gospodarsko krizo po drugi svetovni vojni, zdaj se igrajo še s solventnostjo držav. Kakor je napisal nemški Spiegel, so po propadu ameriške investicijske banke Lehman Brothers septembra 2008 države reševale banke in druge finančne ustanove pred bankrotom, zdaj pa so same napadene s poceni denarjem, ki so ga dale natisniti centralne banke in z njim preplavile trg, da bi banke spet začele posojati denar in pomagale realnemu gospodarstvu.
Čeprav so ZDA, Japonska in Velika Britanija tudi zelo zadolžene, se špekulanti niso lotili dolarja, jena ali funta, ampak so napadli evro, ker je najbolj ranljiv. Namesto da bi se južne članice evroobmočja po prevzemu evra osredotočile na konkurenčnost svojega gospodarstva in lovile bogatejše članice EU, so se zadolževale in svojim prebivalcem omogočile dobro življenje na kredit. Dokler je trajal kreditni bum in je bil denar poceni, je ta sistem deloval in evro je bil zgodba o uspehu. Zdaj ko so ti časi mimo, evroobmočju že po desetih letih grozi razpad.
Predsednik evroskupine in luksemburške vlade Jean-Claude Juncker je pred kratkim v pogovoru za Süddeutsche Zeitung dejal, da monetarna unija dolgoročno ne more obstati, če razlike med plačilnimi bilancami postanejo prevelike. Sedanja kriza po njegovih besedah potrebuje dobro vodenje, jasno je treba povedati, »za kaj gre in kaj bo«. Maastrichtskih meril oziroma pakta stabilnosti in rasti, kjer so določeni pogoji za zadolževanje držav članic in proračunski primanjkljaj - javni dolg ne sme preseči 60 odstotkov BDP, proračunski primanjkljaj pa 3 odstotkov BDP - ni treba spreminjati, po Junckerjevih besedah vsebujeta instrumente, s katerimi je mogoče preprečiti, da bi država bankrotirala.
Juncker, ki evroskupino vodi od leta 2004 in je januarja začel nov mandat, obljublja, da bo sam vodil razpravo, koliko in kakšne razlike med članicami evroobmočja je mogoče dopustiti. Paziti je treba, da razlike ne bodo vedno večje, zato je treba gospodarsko politiko med članicami evroobmočja bolje koordinirati, govoriti je treba o konkurenčnosti, razliki v gospodarski rasti, kupni moči, inflaciji, trgu dela, instrumentih za oblikovanje plač, izvajanju strukturnih reform. Ni dovolj samo govoriti o evropski vladi, kar predlagata Nemčija in Francija, treba je biti tudi pripravljen na večje usklajevanje, ne pa vztrajati pri nacionalnih interesih.
Daniel Gros, direktor inštituta CEPS v Bruslju in soavtor knjige Čas po krizi (Nachkriesenzeit), pravi, da je Islandija laboratorij za globalno krizo. Islandija je bankrotirala v dveh tednih, a po dolgotrajni krizi, v Argentini je trajalo dve leti, preden je razglasila bankrot. Za prihodnost evroobmočja ima Gros dva scenarija. Po prvem bodo preostale članice Grčiji zagotovile posojilo, ki ga bodo Grki porabili za potrošnjo, in čez pol leta ali devet mesecev bodo prišli spet po nov znesek; ko bodo ta denar porabili, je pričakovati spet novo zahtevo. Vprašanje je pri tem scenariju samo, koliko časa bodo Nemci to pripravljeni plačevati. Če bodo z enakimi zahtevami prišli še Španci in Portugalci, bo to za evroobmočje pomenilo nekaj let veliko krizo in veliko javno zadolževanje. Po drugem scenariju bi se bilo treba začeti takoj pripravljati na nesolventnost Grčije in morda še katere članice. V obeh primerih vidi rešitev v ustanovitvi evropskega monetarnega sklada po zgledu Mednarodnega denarnega sklada (IMF).
Niall Ferguson pravi, bolj kot raste negotovost v evroobmočju, več denarja investitorji »parkirajo v varnih nebesih ameriškega javnega dolga«, kar z drugimi besedami pomeni, da povečujejo nakup obveznic, ki jih izdaja in s katerimi se zadolžuje ameriška država. To lahko zdrži nekaj mesecev, saj samo pogled na zadolženost ameriške zvezne države brez upoštevanja zadolženosti posameznih držav pokaže, da je dolg ZDA enako varen, kot je bil leta 1941 Pearl Harbor varno pristanišče. Po novih proračunskih načrtih administracije v Beli hiši bo javni dolg ZDA v prihodnjih dveh letih presegel 100 odstotkov BDP, na letni ravni bo proračunski primanjkljaj na ravni 10 odstotkov BDP. Fiskalna kriza zahoda se je začela v Grčiji, kjer se je rodila zahodna civilizacija. Kmalu se bo razširila čez kanal v Veliko Britanijo. Ključno vprašanje pa je, kdaj bo dosegla trdnjavo moči Zahoda, ki je prek Atlantika, pravi Ferguson.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.